NA UDK LEKSIKON? 

NAZAJ NA GLAVNO STRAN?

V ta spletni dokument sem uvrstil teme s podro�ja zgodovine Celja. V tem sestavku manjkajo slikovni prikazi, ki jih sicer originalna dela vsebujejo. Prvi navedeni vir lahko sicer odprete, vendar pa na lastno odgovornost, saj se odpirajo �e druga okna (t.i POP - UP-i oz. lete�a okna), kar je z mojega vidika zelo nev�e�no.

Preslikal z vira: http://sicl.bizland.com/prof/rac/letniki/99/benok/stran2.html

Zgodovinski razvoj mesta!

Zgodovina Celja sega dale� nazaj v preteklost. Prvi izpri�ani prebivalci so bili Iliri, ki so imeli naselbino na dana�njem Miklav�kem hribu. V 6. stoletju p.n.�. so jih nasledili Kelti, ki so sode� po �tevilnih najdbah kovancev, imeli svojo kovnico denarja. Naselbina je tedaj �e nosila ime Keleia, ki je postalo osnova za kasnej�a imena mesta. Obdobje rimskega cesarstva pomeni pomemben za�etek v dolgi zgodovini razvoja mesta. �e za cesarja Klavdija v 1.stoletju n.�. je dobilo naziv Municipium Claudia Celeia. V 2. in 3. stol.n.�. je mesto do�ivelo najve�ji razcvet, v 4. stol. pa za�elo s prodorom kr��anstva polagoma zamirati. Celeia je med rimskimi upravnimi sredi��i zavzemala pomembno mesto. �tevilne arheolo�ke najdbe, ki so pri�le na dan ob gradnjah novih hi� ter s sistemati�nimi arheolo�kimi izkopavanji, so nam razkrile vso veli�ino in pomen bogate rimske province. Celeia je stala v celoti na tleh dana�njega mesta. Obdajalo jo je mogo�ne obzidje, znotraj katerega so potekale zna�ilne rimske, pravokotno sekajo�e ulice, ko so bile tlakovane z velikimi klesanci iz pe��enjaka. Eden najlep�ih ohranjenih primerov je ostanek glavne ulice, ki je potekala v smeri vzhod- zahod, na dvori��u mestnega gradu, kjer potekajo arheolo�ka izkopavanja. Rimska Celeia je imela vrsto odli�nih javnih zgradb in bogato kra�enih particijskih hi�, ki so odra�ale tedanji okus in bivalni standard. Notranj��ine sveti��, javnih kopali�� in bogatih hi� so krasili ornamentirani talni mozaiki, stene so prekrivale �ivobarvne freske, stavbna pro�elja so poudarjala marmorna stebri��a in drugi kamnose�ko bogato obdelani arhitekturni �leni. Stavbe so imele sisteme ogrevanja, imenovane hipokavste, ki so delovali podobno kot dana�nje centralno ogrevanje. Zrak je prihajal iz kuri�� po talnih glinastih ceveh. O na�inu �ivljenja rimskega �loveka in njegovih obi�ajih pri�ajo �tevilni najdeni predmeti, kot je lon�evina, pribor za kozmetiko, medicinski pripomo�ki, nakit, sponke za obleke, t.im. fibule. Te predmete so dajali tudi pokojniku v grob, da bi mu slu�ili v njegovem posmrtnem �ivljenju. Najlep�e anti�ne najdbe hrani Pokrajinski muzej, ki ima urejena tudi dva lapidarija z ostanki arhitekturnih �lenov in napisanimi kamni.

Po zatonu Rima je mesto utonilo v pozabo, njegova usoda je za dolga desetletja zavita v temo. Za Slovani, ki niso pustili vidnih sledov, je mesto pri�lo pod oblast Bavarcev in nato Frankov. �ele leta 1323 se je Celje prvi� neposredno omenja v pianih virih kot trg.

Mo�an gospodarski in kulturni vzpon je mesto do�ivelo v 14. in 15. stoletju, ko je bilo v posesti rodovine �ovne�ko � Celjskih grofov, kasnej�ih knezov Celjskih. Celjani so mu dali zna�ilen pe�at z gradnjo pomembnih srednjeve�kih arhitektur. Na njegovi zahodni strani so si zgradili mogo�en in reprezentan�en kne�ji dvor, ki so ga obdali z jarkom in obzidjem. �e obstoje�i grad Vovbr�kih grofov na ju�ni vzpetini, dana�nji stari grad, so mo�no raz�irili, vendar v njem niso stalno �iveli. Ob �upni cerkvi sv.Daniela so dali leta 1400 prizidati svojo kapelo ter tako preko dana�nje Gosposke ulice povezali trg z dvorom. Grof Friderik drugi celjski je leta 1451 trg povi�al v mesto in mu dodelil mestne privilegije.

Me��anom je podaril svojo hi�o v trgu, ki je postala magistrat- rotov�. Kmalu so za�eli zidati tudi mestno obzidje s �tirimi vogalnimi stolpi in tremi mestnimi vrati. Znotraj obzidja se je mesto razvilo v tipi�no srednjeve�ko naselbino. Na osrednjem trgu, obdanem z nadstropnimi, zidanimi hi�ami s strmimi skodlastimi strehami ter dvori�nimi parcelami, ki so segale vse do obzidja, se je odvijalo javno, tr�no �ivljenje. Malo dalje proti jugu je bil cerkveni trg z �upno cerkvijo sv. Daniela, �upni��em, tremi beneficiatnimi hi�ami ter mestnim �pitalom s kapelo sv. Elizabete. V severnem delu mesta je stal kompleks minoritskega samostana z Marijino cerkvijo. �tevilne ozke ulice z imeni kot je Vrvarska, Mlinarska, Mesarska, �evljarska ulica, so pri�ale o cehovskih obrteh. Podoba srednjeve�kega mesta, vpetega v obzidje, je bila tako zaklju�ena in se v naslednjih stoletjih ni bistveno spremenila.

Po velikem razcvetu v srednjem veku je Celje, odmaknjeno od evropskih gospodarskih in kulturnih tokov, polagoma zamiralo. Ta izoliranost in rev��ina sta se odra�ali tudi v malo�tevilni gradnji. V obdobju renesanse je bilo pozidanih le nekaj pomembnej�ih stavb. To je v prvi vrsti stara grofija z znamenitim celjskim stropom, najstarej�a celjska lekarna na Glavnem trgu �t.1 ter hi�a na Gosposki 3, ki je slu�ila za nastanitev vojakov. V obdobju baroka je mesto dobilo le dve pomembnej�i stavbi in sicer Prothasijev dvorec v severozahodnem delu mesta ter hi�o �t.9 na Glavnem trgu. Kljub temu se je mesto spreminjalo, saj so stavbe dobivale nova pro�elja, arkadirana dvori��a ter nova, v baro�nem stilu oblikovana stopni��a. Na dvori��nih parcelah se je gradnja �irila proti mestnem obzidju, ki so ga zaradi prostorske stiske najprej obzidovali s hi�ami, ob koncu 18.stoletja pa so ga ponekod �e morali ru�iti. Razvile so se obzidne ulice, kot je Linhartova, Okopi, Kocenova ulica. Velik po�ar leta 1798 je sicer uni�il precej hi�, vendar se sama podoba mesta niti v prvih desetletjih 19. stoletja ni bistveno spremenila. Takrat je Celje postalo bogatej�e za dve klasicisti�ni pala�i na dana�nji Pre�ernovi ulici. To je bil novi magistrat, ki so ga preselili iz trga v renesan�no stavbo in ji enostavno dodali reprezentan�no klasicisti�no pro�elje, na drugi strani ulice pa so na parceli biv�ega minoritskega samostana pozidali stavbo kresije. Eksplozija plina v 70. letih tega stoletja je stavbo tako po�kodovala, da so jo poru�ili in na njenem mestu zgradili sedanje poslopje Celjske banke.

Preporod mesta se je za�el �ele po letu 1846. Vzrok je bila gradnja ju�ne �eleznice Dunaj- Trst, ki je odprla vrata za nagel gospodarski in kulturni vzpon Celja. Industrializacija mu je dala mo�an gradbeni polet. Ker je mestno obzidje predstavljalo oviro, so ga podrli in okoli srednjeve�kega jedra zgradili nove mestne predele. Preobrazba pode�elskega mesteca v moderno mesto evropskega tipa se je vr�ila na�rtno, s �tevilnimi regulacijskimi in stavbnimi na�rti, ki so jih ve�ino izdelali dunajski in gra�ki in�enirji in arhitekti ob sodelovanju na�ih stavbenikov. V Celje so prinesli novi modni arhitekturni stil � historizem. Tako so nastale �tevilne reprezentan�ne stavbe javnega zna�aja, kot je Narodni dom, ki je imel za slovenski del mesta poseben zna�aj, nadalje Celjska mestna hranilnica, Po�ta, Nem�ka hi�a � sedaj Celjski dom, mestni teater in druge. Zgrajene so bile nove, �irok, tlakovane mestne ulice z visokimi, bogato kra�enimi stavbami, kot sta dana�nja Cankarjeva, nekdanja Kro�na ulica ali Ring ter severni del Stanetove ulice. Zahodno predmestje Celja je dobilo Otok, kjer so si pomo�ni me��ani postavili svoje vile, na severnem obrobju mesta pa se je razvila industrijska in delavska �etrt.

Razvoj mesta je bil tako zaklju�en, Celje je dobilo zna�ilnosti malega a sodobnega srednjeevropskega mesta. Med obema vojnama se ta podoba ni bistveno spremenila, mesto pa je postalo bogatej�e za �e eno pomembno arhitekturo, moderno in mogo�no stavbo Ljudske hranilnice v Vodnikovi ulici. Zgrajena je bila v letih 1928-1929, po na�rtih najpomembnej�ega slovenskega arhitekta, Jo�eta Ple�nika in njegovega u�enca Lenar�i�a.

GLEDALI�KI TRG

�e takoj na za�etku na�e poti nam pogled pritegne mogo�en okrogel stolp celjskega Ljudskega gledali��a. To je nekdanji severozahodni vogalni bastion, najve�ji od nekdanjih �tirih vogalnih obrambnih stolpov srednjeve�kega mestnega obzidja. V njem je bila neko� mestna mu�ilnica. Leta 1824 so severno ob stolpu dozidali nadstropno stavbo z zunanjim hodnikom, v kateri je bilo prvo mestno gledali��e.

TRG CELJSKIH KNEZOV 10- PROTHASIJEV DVOREC

Dvorec je dal v 70. letih 18.stoletja zgraditi lastnik gradu Planina, grof Anton pl. Prothasi. V stavbi je bil od leta 1825 okro�ni urad, od druge svetovne vojen dalje pa okrajno in okro�no sodi��e ter magistrat.

TRG CELJSKIH KNEZOV 9- NARODNI DOM

Stojimo pred stavbo, ki s svojo velikostjo in bogato kra�eno zunanj��ino zaznamuje celoten trg. Zgrajena je bila leta 1897 po na�rtih ljubljanskega de�elnega arhitekta �e�kega rodu, Vladimira Hraskega v neorenesan�nem slogu poznega historizma. Stavba se pona�a s tipi�nimi elementi tega stila, kot so vogalni pomol, stre�no stolpi�i, balustradni balkoni, z ornamenti okra�eni stebri ipd.

VIR: http://sicl.bizland.com/prof/rac/letniki/99/benok/stran2.html

Ne gre dvomiti, da se je Herman v kri�arsko vojno podal tako s kratkoro�nimi kot dolgoro�nimi na�rti: prve bi mogel zadovoljiti obilen plen, drugi pa so bili manj jasno razvidni in so zadevali Bosno, ki je od poloma Srbov na Kosovem polju 1389. leta bila izpostavljena tur�ki sili... Sorodstvo z dinastijo Kotromani�ev je namre� Celjanom ponujalo najhitrej�o pot za povzpetje na prestol (in res je 1427. leta bosenski kralj Tvrdko II. dolo�il, naj ga nasledijo Celjski, �e umre brez zakonitih potomcev). �eprav se je kri�arski pohod kon�al s katastrofo evropske vite�ke vojske, ga je grof Herman spremenil v sijajen osebni uspeh, utemeljen na dejstvu, da je iz bojnega mete�a uspe�no re�eval kralja Sigismunda, ki mu je �e grozila smrtali ujetni�tvo. Sprva je kazalo, da mu vse to ne bo prineslo koristi, saj so z nikopoljskega boji��a pobegli hrva�ki ban Lackovi� in nekateri drugi verolomni velika�i iz de�el sveto�tefanske krone na ogrski prestol pripeljali neapeljskega kralja Ladislava. Toda Sigismund je s Hermanovo pomo�jo obvladal polo�aj ter s spletkarskim banom, ki je medtem postal celo ogrski paladin, neusmiljeno obra�unal. Zvesti Celjan pa je bil br� nagrajen z zagorsko grofijo in mestom Vara�din. Toda to �e ni bilo vse: luksenbur�ko-celjska zveza je bila zape�atena �e s poroko med ovdovelim kraljem Sigismundom in Hermanovo najmlaj�o h�erko Barbaro.

Celjski tedaj te�i��e svoje politike prenesejo v de�ele sveto�tefanske krone, kajti v Cesarstvu so Habsbur�ani �e zmerom njihovi seniorji. Herman 1406. leta postane celo hrva�ki dalmatinski in slavonski ban. Najstarej�ega sinu Friderika mogo�ni grof spravi v zakon z Elizabeto Frankopansko ter se tako sorodni�ko pove�e z eno najmogo�nejsih rodbin na Hrva�kem, medtem ko svojo drugo h�erko Ano omo�i z ogrskim palatinom Nikolajem II. Gorjanskim, �igar dru'zina se je izkazala �e z zvestobo Sigismundovi prvi soprogi Mriji in njeni materi (ter Hermanovi teti) Elizabeti Kotromani�. Herman je kot kraljevski tast in magnat v de�elah krone sv. �tefana postal �lan elitnega Zmajevega reda, najo�jega Sigismundovega sveta. Ko pa je njegov luksmbur�ki zet 1411. leta postal �e nem�ki kralj, se je polo�aj Celjanov izbolj�al tudi v Cesarstvu: Habsbur�ani so bili tedaj zaradi razcepitve na ve� vej, ki so si v�asih tudi zelo odlo�no nasprotovale, morebiti najranljive�i v vsej svoji izjemno dolgi zgodovini. Sigismund, ki je bil 1414 tudi kronan za rimsko-nem�kega cesarja, je 1423 prepri'cal Habsbur�ana Ernesta �eleznega, da se je odrekel fevdalne oblasti nad Celjani, ki so poslej bili neposredni dr�avni gospodje. Herman je v velikem zamahu krepil mo� svoje hi�e: ko so 1418. leta izumrli grofje Ortenbur�ki, so njihove obse�ne posesti pripadle njihovim celjskim sorodnikom, ki so poslej na tak ali druga�en pravni na�in obvladovali kak�no polovico slovenskega prostora. Celjani v �asu Hermana II. postanejo o�itni tekmeci Habsbur�anom. Tudi poroka drugega sinu mogo�nega grofa, Hermana III., s h�erko bavarskega vojvode Ernesta Wittelsbacha Beatriks gotovo ni bila slu�ajna poteza, zakaj sovra�niki - kot ka�e - delajo prijatelje: habsbur�ke posesti v Vzhodnih Alpah se tako znajdejo vkle��ene med celjskim kladivom in bavarskim nakovalom... Grof Herman nave�e �e prisr�ne odnose s Cerkvijo: njegov nezakoski sin Herman, ki ga je pape� legitimiziral, je komaj tridesetleten postal freisin�ki �kof. Nato je bil imenovan za tridentinskega �kofa, vendar tega mesta zaradi nenadne smrti v Celju 1421. leta ne zasede.

Celjski v za�etku 15. stoletja odlo�no pose�ejo v gospodarske tokove, ki jih je na ozemljih pod svojo kontrolo o�itno no�ejo prepustiti igri naklju�ij: na njihovih posestih v Cesarstvu vse do 1451. leta ni nobenega mesta, trge pa nadzorujejo z �elezno roko. Zaradi te�nje po kar najbolj popolnem obvladovanju denarnih tokov grof Herman II. ni bil prav ni� toleranten do �idov: tudi v slabem je bil prapodoba modernega Srednjeevropejca. A �eprav je vneto skrbel za najrazli�nej�e verske ustanove(osnoval je samostan Pleterje na Dolenjskem) in �etudi je bil v �asu konstan�kega koncila kot najvplivnej�i Sigismundov svetovalec odlo'cen nasprotnik Jana Husa ter vnet zagovornik Cerkve Zahoda, ga verjetno ni mogo�e ozna�iti za verskega fanatika, saj je za vnuka Ulrika izbral pravoslavno nevesto, h'cerko srbskega despota Jurija Brankovi�a (poroka je bila 1433. leta, Katarina Brankovi� pa je smela celo po prihodu v Celje obdr�ati pri sebi ortodoksne duhovne).

 

Izjemnost Hermana II. so opazili �e njegovi sodobniki: v njegovo �ast in slavo je bila spisana Celjska kronika, ki je bila za�eta �e kmalu po smrti mogo�nega grofa, kon�ana pa po nenadnem koncu celjske dinastije. Navsezadnje: v tistem �asu ni bilo ravno obi�ajno cesarju ponujati podporo 25000 voj��akov (Herman jo je zagotovo nekoliko bahavo obljubil Sigismundu 1417. leta)! Toda tudi 2000 konjenikov, ki jih izpri�ujejo nekateri drugi viri, je bila tedaj izjemna mo�.

Celjska oboro�ena sila, ki je v 14. stoletju igrala veliko vlogo pri pove�evanju finan�ne mo�i rodbine - iz naslova najemni�tva so se v njihove skrinje stekale impresivne koli�ine denarja -, je postala pomemben element politike, kar se je pokazalo zlasti v habsbur�ki - celjski vojni po smrti cesarja Sigismunda in kralja Albrehta II. Grof Herman, ki ga moremo imeti za brezobzirnega gospodarja, kakr�ne v njegovem �asu najdevamo predvsem na tleh renesan�ne Italije, ne dovoli, da bi ob�asno hudo �kripanje v cesarskem zakonu spro��enih ter k u�ivanju �ivljenskih radosti nagnjenih Sigismunda in Barbare pomra�ilo ble��e�e perspektive celjsko - luksenbur�ke zveze.

Herman II. na vite�kem dvoboju

Vsi trije so o�itno bili nepobolj�ljivi oziroma nepokvarljivi individualisti, ki so jih k vztrajanju v medsebojnih nevarnih razmerijh silili docela pragmati�ni razlogi (Enej Silvij Piccolomini je Barbaro npr. opisal kot pravcato Mesalino, ampak kot renesan�ni Italjan zelo rafiniranega okusa in kot tajnik debeloko�nega Habsbur�ana Friderika III. ni mogel biti povsem nepristranski pri opisovanju ``barbarov`` onstran Alp, ki so obdajale njegovo domovino). Herman je npr. le ob najve�ji naklonjenosti prestola mogel obvladti hudo afero, ki je izbruhnila ob smrti soproge njegovega najstarej�ega sina, grofa Friderika II>, Elizabete Frankopanske 1422. leta: javna tajnost oz. splo�na govorica je bila, da se je Celjan �ane odkri�al kar z lastnimi rokami (seveda �ele potem, ko je poskrbela za nadaljevanje rodu). Zadeva pa �e ne bi bila tako huda, �e se Friderik vrhu vsega ne bi br� poro�il z neugledno plemkinjo Veroniko Deseni�ko, za katero mogo�ni Herman res ni mogel imeti nobenega razumevanja, saj je �e sama njena eksistenca predstavljala resno nevarnost za uresni�itev njegovih daljnose�nih na�rtov. Zato je stari grof ukrpal zelo nesentimentalno: nadle�no snaho je dal leta 1425 preprosto utopiti. O�itno se je s problemi soo�il takoj, ko so se pojavili, in jih je kar najradikalneje odstranil. Sina Friderika je zaprl, toda po smrti drugega naslednika, grofa Hermana III., je ho�e� no�e� moral ra�unati z njim kot s prihodnjim glavarjem celjske hi�e.

 

Herman pritiska tudi na svojega cesarskega zeta, da ga povzdigne v dr�avnega kneza. �eprav so se Habsbur�ani �e prej odpovedali fevdalni prisegi njegovega rodu in so Celjani �e postali neposredni dr�avni gospodje, ne gre zgolj za formalnost, saj se �ele s podelitvijo kne�tva lahko za�ne oblikovanje posebne celjske de�ele z lastnim ograjnim sodi��em. Sicer pa Herman �e vse od za�etka 15. stoletja vodi povsem samostojno politiko v velikem in najve�jem stilu. V Celju se tako za nekaj �asa ustavi celo dvor oglejskega patriarha Ludvika Tecka, potem ko Bene�ani v Furlaniji uni�ijo njegovo posvetno gospostvo (in odtlej Serenissima zelo pozorno ter pogosto z nelagodjem opazuje, kaj se snuje v Celju!).

VIR: http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/ponudba/1997/kocbek/Celjski/HerII.htm

Za�etna stran: http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/ponudba/1997/kocbek/Celjski/Cg1.htm

 

FRIDERIK II. CELJSKI  Friderik II. Celjski je poleg o�eta Hermana II. in sina Ulrika II. med ljudmi gotovo najbolj poznan in zaznamovan iz mo�ke veje rodbine Celjskih.  Bil je �rtev posesivnega o�eta Hermana II., ki mu ni bilo �al �rtvovati sina za dosego svojih ambicioznih politi�nih na�rtov. �e Herman I. je s preudarno dru�insko politiko raz�iril sorodstvene vezi, svoj vpliv pa je s porokami �iril tudi Herman II. Tako je prvorojenca Friderika II. prisilil najprej v zaroko (l. 1388) in nato �e v poroko (ok. 1406) z Elizabeto Frankopansko, ki je Celjskim poleg bogate bale 20.000 zlatih goldinarjev prinesla tudi vez z eno najbogatej�ih in najvplivnej�ih hrva�kih rodbin. Vendar pa Friderik II v zakonu ni bil sre�en. Razbrzdan in u�ivanja �eljan je postal o�etu pravo nasprotje, in njun odnos se je kmalu prevesil v odkrito sovra�tvo. Posebno �e po tem, ko se je Friderik II. zaljubil v dvorno damo Veroniko Deseni�ko.  Zveza z Elizabeto Frankopansko je Frideriku II. postajala vse ve�ja ovira. Ko je Herman II. uvidel sinova hotenja, je sku�al zakonca spraviti in re�iti �ast hi�e Celjskih. Varljiva sprava med zakoncema, ki sta �e ve� kot osem let �ivela povsem lo�eno, je dosegla vrhunec z umorom Elizabete Frankopanske v Krapini, leta 1422. Da bi Herman II. ma��eval zlo�in sina, deloma tudi zaradi ogor�enosti bogatih in vplivnih sorodnikov Frankopanov, je vrgel Friderika II. v je�o, Veroniko Deseni�ko pa obto�il �arovni�tva in proti njej spro�il sodni proces. Ker proces ni uspel, sodi��e Veroniki Deseni�ki ni moglo dokazati �arovni�tva in jo je zato oprostilo, je Herman II. poskrbel, da so Veroniko na gradu Ojstrica umorili. Zlo�in Hermana II., ki je izviral iz trdnega in neukrotljivega osebnostnega zna�aja, da pribori Celjskim �im ve�jo oblast, je povzro�il dokon�en prepad med o�etom in sinom, ki se ni zgladil vse do smrti Hermana II, oktobra 1434.  Friderik II. je bil ob o�etovi smrti star �e ve� kot sedemdeset let. Ko je stopil na �elo celjske hi�e, se je njegova posest raztezala preko �tajerske, Koro�ke, Kranjske, ju�ne Ogrske, Hrva�ke in Slavonije, vse do polovice otoka Krka s trdnjavami na kopnem, Trsatom in Bakrom. Vpliv Celjskih je bil velik. Bili so sorodniki s cesarsko rodbino Luksembur�anov, povzpetnimi Habsbur�ani, srbskimi in bosanskimi knezi ter drugimi najpomembnej�imi plemi�kimi dru�inami na zahodnem Balkanu. Vso dedi��ino, ki so mu jo pripravili predniki, najve� pa o�e Herman II., Friderik II. s svojim �vladanjem� ni znal uspe�no nadgraditi. Samodr�tvo o�eta je naredilo svoje, veliko pa je k temu pripomoglo tudi njegovo neurejeno �ivljenje, posebno po tragediji na Ojstrici, in za tiste �ase precej visoka starost. Zato je kljub prevzemu oblasti v �celjski posesti� Friderik II. ve�ino poslov prepustil tudi ne ve� rosno mlademu sinu Ulriku II, ki je med sodobniki veljal za bistrej�ega in �ivljenjsko bolj uravnote�enega kot njegov o�e Friderik II. Dokaz o tem je tudi skupen odhod v Prago, kjer je nem�ki cesar Sigismund Luksembur�ki, sicer Friderikov svak, 30. novembra 1436 oba, o�eta in sina, ne pa tudi vnukov, povzdignil v dr�avna kneza in pokne�ena grofa Celjska.  Tako lahko ozna�imo obdobje vladanja Friderika II. na celjskem prestolu le kot pehod med dvema vladarjema velikega formata. Edino pomembnej�e dejanje, ki ga je opravil Friderik II. poleg vojn s Habsbur�ani med leti 1439 in 1443 (kon�ale so se brez voja�kega zmagovalca in s podpisom obojestranske dedne pogodbe, po letu 1465 pogubne za Celjane), je bila listina z dne 11. aprila 1451, s katero je Celju podelil privilegijsko listino in mestne pravice.

Preslikal z VIRA: http://www.ce.sik.si/friderik2.htm

VERONIKA DESENI�KA:

Leta 1427 v Celju kot prva �enska obto�ena �arovni�tva.

 

S �arovni�kimi sredstvi naj bi prepri�ala sina grofa Hermana v poroko.

 

Sodniki so jo oprostili, vendar jo je grof Heman sam ubil.

Leta 1673 so v Hrastovcu sodili Marini Vukinec.

Pri njej so na�li �arovni�ke predmete (beli prah, staro mast, �rno sve�o,...) za katere je trdila, da jih uporablja za zdravljenje.

Mu�ili so jo 4 dni in no�i na �arovni�kem stolu in ji v �evlje dvakrat vlili razbeljen loj, vendar ni priznala.Umrla je v zaporu, ljudje pa so verjeli, da jo je vzel hudi�.

Leta 1652 se je v Gorenji vasi, nedale� od Ribnice, na poroki hi�ni hlapec napil in oble�al. Naslednji dan je obto�il dve dekli �arovni�tva. Trdil je namre�, naj bi ga obto�enki s sodom popeljali na shod �arovnic. Obto�enki med zasli�anjem nista ni�esar priznali, med mu�enjem pa vse. Zato sta bili obsojeni na obglavljanje in se�ig. Na dan usmrtitve je hlapec ovrgel to�bo, kljub temu pa sta bili Marija in Margareta usmr�eni, ker sta �e vse priznali.

Preslikal z VIRA: http://www2.arnes.si/~gngjvege1s/TIMKO/t0001/happy/myweb6/POSPROC.htm

 

NAZAJ NA GLAVNO STRAN?