INFORMACIJSKA ZNANOST (po zapiskih s predavanj 1996/1997)

KAZALO INFORMACIJSKAZNANOST

1. Uvod

2. Definicija informacijske znanosti

3. Zgodovina informacijske znanosti in razvoj I

4. Zgodovina informacijske znanosti in razvoj II

5. Booleovi operatorji

6. Evaluacija sistema

7. Relevantnost

8. Bibliometrika ali bibliometrija

9. Analiza citiranja

10. Študija uporabnikov

11. Informacijska znanost in družba

12. Dokumentiranje ali vsebinska obdelava

13. Indeksiranje

14. Tezaver

KAZALO INFORMACIJSKAZNANOST

INFORMACIJSKA ZNANOST

Kaj je informacija?

Informacija je določeno znanje, skupnost nekih podatkov in znanih dejstev. V širšem filozofskem smislu lahko pojem informacije opredelimo kot vsebino razmerij medsebojnega vpliva materialnih pojavov, kar se kaže v spremembi stanja le-teh. Vse materialne pojave lahko delimo v anorganske, organske in miselne, temu ustrezno razlikujemo tri vrste: Osnovne, biološke in semantične ali logične informacije (govorjenje ali pisani jezik). Denimo znanstvene informacije so logične informacije, ki jih dobimo v procesu spoznavanja, ki ustrezno odseva pravila objektivnega sveta. Skratka, informacija je najvišja enota komunikacije sestavljena iz sporočil in podatkov, ki nam pove nekaj novega in služi za sprejemanje odločitev.

Model Shanon Weaver ali matematična teorija komunikacij l. 1949: (Manjka skica!)

Njen glavni smoter je preučevanje procesa o prenosu in informacij s pomočjo komunikacijskega kanala. Ta teorija ne upošteva vsebine ali semantične vrednosti prenesenega sporočila. Tudi povsem zanemarja vprašanje, kaj lahko cilj počne s sprejetim sporočilom.

Signal = fizični dogodek, osnovna enota komunikacije.

Sporočilo = enota, ki se sestoji iz signalov, razvrščenih po pravilih, za kar obstoja dogovor med izvorom in ciljem.

Podatek = enota, ki je sestavljena iz večjega števila sporočil z določenim pomenom.

Informacija = najvišja enota, sestavljena iz sporočil in podatkov, ki služijo za sprejemanje odločitev.

Kodiranje pomeni pretvorbo sporočila v signal in to po določenih pravilih. Obratni postopek je dekodiranje.

Informacija glede na kognitivni nivo:

Šum ... brez pomena

Podatek ... sporočilo s pomenom

Informacija ... podatek, ki mu damo vrednost.

Znanje ... Vrednost, ki jo uporabljamo.

Modrost ... Najvišji nivo, oplemenitena vrednost.

Druge definicije glede informacije, torej informacija je:

1. Poudarek na prenosu:

* Prenešeno znanje o nekem dejstvu ali okoliščini (R. Taylor) - analogija npr.

* Prenos pomena s sistematično in zavestno produkcijo direktnih sporočil (L. Heilprin) - neprosredni ukaz

2. Poudarek na procesu v posamezniku:

* Sprememba stanja kot rezultat sprejetih in procesiranih podatkov (A. Debons) - smeh.

* Proces človeškega uma, ko se produktivno združita problem in podatki, potrebni za njegovo rešitev (Hoshovsky).

* Formalizirano procesiranje podatkov (Hayes).

* Vsebina povezave med dvema objektoma, ki se kaže v spremembi statusa teh (Mihajlov).

* Informacija ima za posledico, da vemo nekaj novega (McKay).

3. Poudarek na sprejemanju odločitev:

* Tisto, kar izmenjujemo z zunanjim svetom, ko se prilagajamo nanj (N. Wiener).

* Podatki, ki so pomembni za odločanje.

4. Informacija kot stvar:

* Celota, sestavljena iz pomena in prenosa in to z namenom, da se znanje in izkušnje prenesejo od enega subjekta k drugemu (Koblitz).

Različne vrste informacij glede na vrednost (Christopher Fox):

* Vsebovana informacija - Knjiga na polici

* Prenešena informacija - Knjigo beremo

* Razumljena informacija - Kar beremo tudi razumemo

* ... uporabljamo ... sledi dejanje.

Informacijska eksplozija

Bernier je 1978 l. ugotovil, da je ogromno del napisanih, še posebej znanstvenih člankov, tako da je že zelo otežkočen pregled nad njimi. Vzroki te informacijske poplave tičijo verjetno v tem, da se je število znanstvenikov, ki morajo publicirati, zelo povečalo. Količina znanstvenih informacij raste od 1800 pa do 1970 l. eksponentno, se podvoji vsakih 15 let, pozneje pa rast postopoma upada, vendar je količina informacij še vedno ogromna.

Ker je toliko informacij, poteka tudi proces zastarevanje teh s presneto naglico, saj izgubijo v sorazmerno kratkem času na aktualnosti, takorekoč razpolovna doba informacij je precej kratka. Posledica tega je, da je v znanstvenem svetu pravzaprav zelo malo originalnih člankov. Informacijski znanstveniki navajajo celo podatke, da je več kot 40 % člankov trivialnih in celo več kot 20 % člankov kopiranih.

Tej informacijski poplavi se seveda znanstveniki kot posamezniki in kot korporacije prilagajajo na najrazličnejše načine.

Procesi prilagajanja po Bernieru l. 1978:

* Specializacijo

* Kondenziranje

* Izpuščanje

* Uporaba informacijskih sistemov

* Zmanjševanje pomena problemov

Procesi prilagajanja po Millerju l. 1978:

* Opuščanje posameznih informacij

* Zadrževanje

* Filtriranje

* Površno procesiranje

* Vzporedni kanali

* Grupiranje informacij

* Pobeg

Zipfov zakon ali princip najmanjšega odpora:

Človek bo reševal svoje probleme tako, da bo minimaliziral celotno delo in to tako pri reševanju trenutnih kot tudi možnih bodočih problemov.

Kaj je informacijska znanost?

Problem definicije si delijo različne stroke kot bibliotekarstvo, računalištvo, komunikologija, management kot tudi specializirane stroke, ki uporabljajo informacijsko znanost v svoje namene denimo biomedicinska in naravoslovna informatika itd.

Harold Borko je l. 1968 definiral informacijsko znanost na dva dela. Prvi del se sestoji iz definicije, medtem ko nam drugi del, ki izhaja iz definicije, podaja razlago:

Informacijska znanost je interdisciplinarna veda, ki raziskuje lastnosti in obnašanje informacij, pretok informacij in načine njihovega procesiranja za čim boljšo dostopnost in uporabnost.

Ukvarja se torej z znanjem o izvoru, zbiranju, organizaciji, shranjevanju, poizvedovanju, interpretaciji, prenosu, transformaciji in uporabi informacij. Vsebuje raziskovanje reprezentacij informacij v naravnih in umetnih sistemih ( Stvari,ki se zaznavajo v okolju in umetnih sistemih - ra…unalniški informacijski sistemi), kodiranja za prenos informacij ( Sporočilo se pretvori v signal), orodja in tehnike za procesiranje informacij ( Računalniki, programi).

Je interdisciplinarna veda, ki izhaja in sodeluje s področji kot so matematika, logika, lingvistika, psihologija, računalništvo, operacijske raziskave, komunikologija, bibliotekarstvo, management ( izbor problemov po različnih področjih znanosti, uporablja tehnike, metode in sodeluje s strokovnjaki različnih znanosti).

Ima aplikativno komponento, ki razvija servise in informacijske produkte ( Aplikativna komponenta vključuje zraven organizacijsko in tehnično dejavnost), in bazično komponento, ki raziskuje osnovne lastnosti brez konkretne aplikacije.

Sicer informacijski znanosti pripisujejo, da je post-moderna znanost (podobno kot ekologija), saj jo uporabljajo kot nekakšno orodje, po drugi strani pa lahko informacijska znanost uporablja druge znanosti.

Za informacijsko znanost nekateri tudi pravijo, da je nekakšno deinstitucionalizirano bibliotekarstvo, kar pomeni, da se dviguje nad bibliotekarstvom, čeprav so problemi v tesni povezavi z njo.

Področja dela s stališča informacijskih virov:

To je vidik, ki nam pove, kako se obravnava informacijsko znanost glede na informacijske cikluse in kateri problemi ob tem nastopajo. Poznamo 4 vrste informacijskih ciklusov:

1. Produkcija informacijskih virov

* Merjenje in napovedovanje rasti količine informacij (poplava informacij).

* Analiza citatov (uporaba spoznanj predhodnikov - na koga ali na kaj se sklicujemo? Dognanja znanstvenikov vsega sveta in preteklih generacij predstavljajo osnovo za delo sodobnih znanstvenikov. Iz tega lahko zaključimo, da vsaka generacija znanstvenikov ni zaposlena le z ustvarjanjem novih znanstvenih dognanj, marveč tudi s posebnimi dejavnostmi klasifikacije, vrednotenja, posploševanja dognanj, ki so jih pred njimi zbrali njihovi kolegi, da bi napravili dognanja dostopna ne samo svojim sodobnikom, ampak tudi prihodnjim generacijam znanstvenikov.

* Definicija okolij, ki so izvor informacij ( formalni ali neformalni vidik okolja).

* Problemi specializacije, zastarevanje ... ( število znanstvenikov narašča, s tem tudi število publikacij. Posledica tega je hitro zastarevanje informacij).

2. Zbiranje informacijskih virov ( Skupno z bibliotekarji):

* Klasifikacija ( Po vsebini).

* Izbor ( Selekcija informacij, zbiranje kvalitete ).

* Informacijski mediji ( Radio, TV, časopisje ).

* Organizacija virov ( Informacije so urejene po njihovih funkcijah ).

* Shranjevanje in poizvedovanje ( Računalniška obdelava podatkov )

3. Razširjanje ( distribucija in diseminacija ) virov:

* Sistemi za poizvedovanje ( Pristop do informacij-Internet sistem ).

* Informacijski servisi ( Za računalniško opremo, Internet )

* Informacijska politika in strategija ( Internet bo dostopen vsaki srednji šoli ).

4. Uporaba informacijskih virov:

* Evaluacija sistemov ( Ocena sistema/ Kako dober je?)

* Študija uporabnikov in uporabe ( šolarji v srednji šoli, delavci v neki tovarni ).

* definicija uporabniških okolij.

* Problemi varnosti in zasebnosti podatkov ( Ali je telefonska številka zasebni podatek? )

* Zakonitosti …loveškega procesiranja informacij ( Na kakšen način lahko človek najbolj efektno uporabi informacijo? ).

Definicija z naštevanjem dejavnosti informacijskih znanstvenikov ( Prototipski pogled - Kaj počne informacijska znanost z informacijskimi viri? ):

1. Bibliografija - začetki informacijske znanosti v bibliotekarstvo - dokumentaciji:

* Analiza rasti količine informacij.

* Diseminacija informacij ( bolj ali manj aktivna udeležba cilja, razširjanje, posredovanje ).

* Oblikovanje informacijskih virov, indeksiranje (označevanje), povzemanje (uporaba).

2. Upravljanje z informacijskimi viri:

Področje informacijske znanosti je upravljanje (planiranje, organizacija, kontrola na operativnem, strateškem in taktičnem nivoju) informacijskih virov (podatki v obliki teksta, zvoka, slike, literatura v knjižnicah, arhivih in informacijskih centrih, računalniški zapisi,

računalniški sistemi za poizvedovanja - strojna, programska in komunikacijska oprema) s servisi (zbiranje, procesiranje, predelava, shranjevanje, poizvedovanje, koordinacija) in njihovo sistemsko podporo (razvoj, izboljšave vzdrževanje) za zadovoljevanje informacijskih potreb nekega okolja.

Cilji upravljanja z informacijskimi viri (npr. v delovni organizaciji):

* Okolje, v katerem se pretakajo samo relevantne informacije.

* Uporaba tehnik in tehnologije, katerih cena je primerljiva s pričakovanim profitom ob uporabi.

* sprememba odnosa do informacije, ki naj jo tako praksa kot strategija upoštevata kot bistveno dobrino.

* Analiza zahtev pred pridobivanjem informacij in ne obratno.

* Vzpostavljanje vloge upravljalca informacij.

* Vključevanje končnih uporabnikov v načrtovanje informacijskih sistemov.

* Odgovornost vseh zaposlenih v organizaciji za pridobivanje in uporabo informacij.

3. Bibliografski sistemi za poizvedovanje:

Sistem za poizvedovanje (information retrieval system) je sistem, v katerem so shranjeni procesirani podatki. S poizvedovanjem (iskanjem) in posredovanjem teh podatkov različni uporabniki zadovoljujejo svoje informacijske potrebe.

"Vmesnik, orodje med končnim uporabnikom in zbirko oz. gradivom. Namen sistema je identifikacija zańelenih informacij in izločanje nezaželenih. Zaželene informacije so relevantne, druge so nerelevantne."

Relevantnost

Je skrit ali ekspliciten kriterij, po katerem ocenjujemo rezultat poizvedovanja (izhoda iz sistema). Je osrednji problem sistemov za poizvedovanje (in morda celotne informacijske znanosti).

4. Uporabniške študije:

* Definicija skupin uporabnikov, uporabniških okolij in njihovih potreb.

* Uporaba in uporabnost informacijskih virov.

* Metode evaluacije.

* Informacijska politika in strategija.

Odnos informacijske znanosti nasproti bibliotekarstva je lahko različen:

* Ali je informacijska znanost v nadrejeni vlogi kot nekakšna nadgradnja bibliotekarstva?

* Ali je informacijska znanost povsem enakovredna, kot nekakšna vzporedna aktivnost bibliotekarstva?

* Ali je informacijska znanost v podrejeni vlogi, kot nekakšen del bibliotekarstva?

Odnos informacijske znanosti in računalništva skupno:

Imata skupna orodja, vendar se pa odločilno razlikujeta v nekem drugem pogledu:

Informacijska znanost je mnogo širše zastavljena kot to je računalništvo, saj ni samo vezana na računalnike.

Druga razlika bi bila še v tem, da je računalništvo nekakšen servis.

ZGODOVINA INFORMACIJSKE ZNANOSTI IN INFORMACIJSKIH ORODIJ

Skozi zgodovinski razvoj poskušamo gledati na informacijsko znanost, sicer poznamo tudi druga poimenovanja:

1900-1930 S pojmom bibliografija so v tem obdobju imenovali informacijsko znanost.

1920-1950 Dokumentacija

1940-1950 Znanstveno informiranje

1950-1960 Sistemi za poizvedovanje (za računalniške programe)

1960- Informacijska znanost

1970- Informatika tudi bibliometrika

Vsi ti pojmi ne pomenijo ravno tisto področje, ki ga imenujemo informacijska znanost. Večina teh pojmov je imelo ta pomen le neko določeno obdobje.

Chikago šola 1926 - bibliotekarstvo je postala znanost. To je bil prvi korak k informacijski znanosti.

Ime vede definira celotno problematiko, s katero se neka skupina znanstvenikov ukvarja. Poda osnovne karakteristike in osnovo za razločevanje med različnimi vedami (Kaj znanstveniki počnejo v razliki od drugih).

Poimenovanje izraža identiteto (v socialnem smislu) in enoličnost izražene ideje. Definicija mora izločiti nepreciznost, dvoumnost, podvajanje in protislovnost.

Bradford (1948): poskus definicije informacijske znanosti

Dokumentacija je umetnost (spretnost) zbiranja, klasificiranja in omogočanja takojšnjega dostopa do zapisov vseh vrst intelektualne dejavnosti ( Za razliko od bibliotekarstva je pri dokumentaciji poudarek na vsebinski obdelavi).

Vsebinska obdelava

Različna področja se razvrščajo v ustrezne skupine. Analitične bibliografije po strokah (različna poimenovanja).

* referalni časopisi (objavlja podatke o tistem področju).

* informativni bilteni

* indeksi (Izrazi ali številke, ki so bili izbrani kot končni izsledek primerjalnega postopka, oblikujejo opis dokumenta; to oblikovanje imenujemo indeksiranje).

Poznamo dve različni metodi, s katerima vsebinsko obdelamo gradivo:

a. Signalni pristop - nas obveščajo o avtorju, naslovu in viru.

b. Analitični pristop - doda še povzetek vsebine, kritiko idr.

12. septembra 1895 je bil ustanovljen institut "International de Bibliographie (Henri la Fontaine, Paul Otelet): Ta institucija si je zadala nalogo s pomočjo osnovnega kazala znanstvenih, tehničnih in strokovnih področjih spremljati ves potek obstoječih dognanj. To je bila nekakšna kreacija univerzalnega kazala oziroma indeksa, ki bi nam nudil na vpogled seznam, kot že omenjeno, svetovne znanstvene in tehnične literature. Toda zgoraj omenjena sta se lotila nemogoče naloge, zato je ta ambiciozni projekt zamrl.

Orodje: UDK

1876 Paul Dewey - Iznašel sistem univerzalne decimalne klasifikacije, ki ga še danes uporabljajo. Klasifikacija pomeni razvrščanje v skupine, razrede. Poznamo razvrščanje po vsebini informacij in s pomočjo šifer. UDK je doižvel še veliko ponatisov. 1904-1907 je izšel prvi komplet UDK in se še vedno uporablja.

1937 Federation Internationale de Dokumentation

Zaradi internacionalnega pomena so uporabljali šifre, ki veljajo za vse narode tega sveta. Ista organizacija se 1986 l. preimenuje v Federation Internationale d'Information et Documentation oziroma v mednarodno organizacijo za informatiko in dokumentalistiko. Ukvarja se z primarnim pomenom vsebinske obdelave. To pa je postopek, ki nam na krajši način poda vsebino določenega dokumenta, kar pa se lahko izvaja na več načinov:

* S pomočjo povzetkov

* z deskriptorji - besedne fraze npr.

* klasifikacija - na vsebino se dodelijo kode

Klasična orodja: Za lažji dostop do vsebine.

Mikrofiši - manjše kartice

Luknjane kartice (robno in sredinsko)

Robno luknjane kartice:

So se uporabljali pri sistemih za iskanje dokumentov s serijsko organizacijo aktivnega shranjevanja. Vsaka luknjica predstavlja binarno kodno pozicijo, ki omogoča kodiranje prisotnosti ali odsotnosti neke značilnosti.

Prisotnost neke značilnosti je prikazana tako, da preščipnjen delček, ki deli luknjico od roba kartice. Vstavimo sortirno iglo v paket kartic in ga rahlo stresemo, pri čemer izpadejo kartice z zarezo. O tistih področjih o katerih je članek govoril je bil rob odtrgan - sorazmerno malo področij, torej vsebinska omejitev.

Sredinsko luknjane kartice:

So modifikacija robno luknjanih kartic in so prav tako namenjene za sisteme iskanja informacij s serijskimi organizacijami aktivnega shranjevanja. Prednost sredinsko luknjanih kartic je v tem, da so prikladnejše za iskanje z več vidikov kot robno luknjane kartice, kar pomeni, da lahko iščemo različne značilnosti istočasno. V tem primeru sicer nimamo toliko opravka z vsebinsko omejitvijo, temveč bolj s prostorsko omejitvijo.

2. svetovna vojna

Je doprinesla do ogromne prelomnice v znanosti. Združevalo se je veliko število znanstvenikov iz različnih okolij, ki so se poleg svojih znanstvenih problemov morali soočati še s časovno stisko. Problem je bilo dobiti v pravem času prave informacije in povrhu tega so se še morali ubadati z organizacijskimi problemi, saj je imel vsak znanstvenik svoje navade dela in organizacije - problem usklajevanja različnih delovnih pristopov.

Vannevar Bush: As we may think (1945):

* Osebni informacijski sistem - Njegova analiza je pokazala, da mora imeti vsak znanstvenik svoj osebni informacijski sistem (napovedal je osebne računalnike). Nastal je članek "Kako bi lahko ali morali misliti!"

* Asociativno povezovanje - Ta osebni informacijski sistem mora delovati asociativno (določen znanstvenik daje sebi in drugim znanstvenikom asociacijo!).

* Računalniki - Približno v 1960 se ti uporabijo za reševanje informacijskih problemov.

Že prej so bila vidna nasprotja med bibliotekarji in informacijskimi znanstveniki, a zdaj so se jima priklju…ili še računalnikarji. Aspekt informacijske znanosti je most med računalnikom in bibliotekarstvom.

Sistemi za poizvedovanje:

Ti se pojavijo kot metode za organizacijo podatkov. Zadevo nekam shranimo v sistem, ki vsebuje podatke, te procesiramo, nakar jih posredujemo različnim uporabnikom za zadovoljevanje različnih informacijskih potreb.

Nameb tega je, zajeti vse zaželene (relevantne) podatke brez nezaželenih (nerelevantnih). IRS

Končni uporabnik (včasih s pomočjo informacijskega posrednika) poveže svojo informacijsko potrebo z enim ali več dokumenti (ali njihovimi nadomestki). (manjka skica!!!)

1. kolona: Uporabnik želi informacijsko potrebo rešiti s pomočjo informiranja, posredovanja, procesiranja in poizvedovanja.

Informacijski problem - Kakšen je problem? V kateri obliki se pojavlja? Torej gre za pretvorbo informacijskega problema v vprašanje.

Reprezentacija problema - nam formulira problem, informacijska znanost nam lahko svetuje.

Poizvedba - Vprašanje pretvori v formalno obliko, v strukturo.

2. kolona:

Dokumenti - npr. članki, letaki

Reprezentacija dokumentov - oblikovanje

Proces vsebinske obdelave je največji problem: "Kdaj je bil članek z določenega področja objavljen?"

Indeksirani dokumenti - opišemo in bazo podatkov pripravljamo. To je že nekakšna deskripcija in klasifikacija.

Primerjava:

Primerjamo med seboj maso informacij z bazo podatkov. Znanstvenik lahko na ta način dobi mnogo odgovorov. Rezultati poizvedbe lahko spremeni celoten informacijski problem. Relevantnost je ustreznost glede na izraženo informacijsko potrebo (koristnost).

Sistemi za poizvedovanje (IRS)

Iskanje informacij predstavlja v informacijski in tudi drugih znanosti osrednji problem. Ker je količina informacij iz različnih področjih znanosti ogromna, moramo te imeti urejene oziroma moramo imeti izdelane učinkovite sisteme, ki nam olajšajo iskanje in nas ustrezno informirajo.

Mehanizacija in avtomatizacija informacijskih postopkov zahteva, da so ti postopki poenoteni. Znanstveni dokumenti so hranjeni v posebnih zbirkah in izsleditev ustreznih dokumentov, ki jih uporabniki želijo, zahtevajo poseben postopek, ki ga imenujemo sistemi za poizvedovanje oziroma information retrieval sistems. Za izvedbo iskanja informacij je naprej potrebno izbrati dokumente za sistem, ki ga imenujemo sistem za iskanje informacij in določiti vsakemu dokumentu številko, ki bo služila kot njegov naslov v sistemu.

IRS je v glavnem sestavljen iz jezika za iskanje informacij in kriterija ujemanja ter je namenjen za informacijske poizvedbe v obstoječi zbirki informacij. IRS se delijo na sisteme za iskanje dokumentov (nahajališče na polici) in na sisteme za iskanje dejstev (dejstva, lastnosti določenih molekul npr.). Skupna značilnost teh sistemov je, da morajo izslediti že predhodno vnešene informacije. Konvencionalni IRS so lahko bibliografske publikacije, knjižnični katalogi. Sicer poznamo avtorske, predmetne sisteme, hierarhične klasifikacije (UDK) in fasetne klasifikacije.

Selektivna diseminacija informacij je sprotno obveščanje uporabnika o ozkem definiranem področju, o katerem želi biti obveščen (služba ISI - to je služba, ki seznanja posamezne naročnike s podatki v vseh člankov v 1500 profiliranih časopisih). Primerja podatke med seboj (seznam novosti).

Retrospektivna poizvedba - S pogledom v preteklost želi uporabnik dobiti en podatek oziroma eno poizvedbo na vse obstoječe dokumente.

1960 Prvi sistemi - prvi računalniški sistemi za poizvedovanje.

1970 Zbirke, gostitelji - zbirke gostiteljskih sistemov je bila npr. firma Dialog, ki je ponujala informacijske usluge s celega sveta.

1980 CD-ROM - On line dostop do baze podatkov. Na CD-ROMU lahko imamo shranjeno veliko število podatkov denimo nacionalno bibliografijo.

1990 Internet - nekakšen izboljšan teletekst.

Vse te tehnične pripomočke za iskanje informacij tudi uporabljamo.

Pri nas v Sloveniji:

1975 DORS - prvi večji računalnik v Sloveniji (1971). Npr. zbirka podatkov družinskega prava.

1976 Format SAIDC - bibliografski format, poskus poenotenja glavnih tehničnih in strokovnih podatkov.

1977/78 Nova verzija Dors - ta je združila prvi dve verziji.

Prve velike zbirke inspec, ca, compendex - domače zbirke za področja elektronike, gradbeništva in strojništva.

Komercialne zbirke na magnetnih trakovih - elektrotehnika, računalništvo, fizika.

1983 Primož Jakopin - dopolnil IBIS

1989 Trip, Atlass - v okviru COBISSA, zbirka podatkov (npr. Švedska programska oprema.

Drugi sistemi - STEVE, EVE. CDS/ISIS Bibliografska zbirka podatkov. Prekopirajo celoten CD-ROM na hiter disk.

Dostop do tujih gostiteljev je možen z dobro izdelano računalniško mrežo.

Tudi knjižnični katalogi so zbirke podatkov in veljajo iste zakonitosti.

Raziskovalni problemi - na kaj se nanaša

* vsebinska analiza - ugotavlja o čem dokument govori in analizira njegovo vsebino.

* organizacija podatkov - urejen formalni in vsebinski vnos podatkov v računalnik.

* uporabniški vmesniki - je tisto, kar uporabnik zaznava v komunikaciji z računalnikom.

* evaluacija sistemov - ocenjujemo kvaliteto denimo IRS.

1. Vsebinska analiza (dokumentiranje)

Zanima nas, o čem določen dokument govori in ob tem analizira to vsebino. Z vsebinsko analizo dobimo reprezentacijo dokumenta. Kako bi uporabnik zapisal zahtevo in kaj ga najbolj zanima glede ustvarjanja vseh monih poizvedb, za katere je določen dokument odgovor. Ročno indeksiranje opravljajo ljudje z namenom, da se semantična vsebina nekega dokumenta in zahtevek za informacijo lahko izrazita z zadostno natančnostjo in celovitostjo z določenim seznamom ključnih besed. Ključne besede so najbolj bistvene besede za izražanje glavnega pomena neke besede ali fraze in imajo nominacijsko funkcijo (z glavo).

* Avtomatsko indeksiranje - imamo dokument v obliki teksta (naslov, ekstrakt, celoten dokument). Pri tem uporabljamo statistični pristop z namenom, da avtomatiziramo najbolj znane izraze oziroma najbolj pogoste odnose med razredi. Avtomatsko indeksiranje temelji na podlagi statistične analizi glede na pogostosti pojavljanja posameznih besed in katere od le-teh so najbolj pomembne za vsebino.

Kako bi uporabnik zapisal zahtevo in kaj ga najbolj zanima pri ustvarjanju vseh mońnih poizvedb, za katere je nek določen dokument odgovor?

Dokument je shranjen v računalniku v obliki teksta (samo naslov, abstrakt, polni tekst).

Lingvistična analiza - kako se določeni izrazi prevedejo in oblikujejo. Sicer se lingvistika ukvarja s študijem pravil o razvoju naravnih jezikov.

Statistični pristop - z raziskovanjem raznih tekstov npr. frekvenco določenih besed se izlušči večji ali manjši pomen teh.

Frekvenca ponavljanja besede v tekstu je mera za pomembnost besede. Denimo imamo pred seboj nek članek. Obrazložitev grafa:

„Če je frekvenca določene besede v članku zelo velika, je zelo velika verjetnost, da ta na vsebino bistveno ne vpliva. „Če je frekvenca določene besede izredno majhna, denimo da se samo enkrat v besedilu pojavlja, tudi ta verjetno za vsebino ni velikega pomena. Največji pomen imajo verjetno besede, ki so vmesni členi obeh skrajnostih: Manjka skica!!!!

Faze obdelave:

* Eliminacija visokofrekvenčnih besed - izločijo se avtomatsko besede, ki nas ne zanimajo.

* Rezanje obrazil - se izognemo sklonom, spregatvi, stopnjevanjem itd.

* Ekvivalentnost korenov - najti in s tem zmanjšati količino besed.

Rezultat teh prizadevanj naj bi bil nabor besed, ki najbolj vsebinsko označuje nek dokument.

2. Organizacija podatkov (značilnosti)

* Vključevanje polnega teksta - računalniki to omogočajo

* Vključevanje multimedije - ne samo besedilo, temveč tudi zvok, sliko in kombinacijo teh medijev.

Poznamo različne oblike organizacije - sekvenčne, hierarhične in relacijske ...

Te oblike so nekakšna tehnična rešitev pri predmetu zbirke podatkov in se nanaša na organizacijo podatkov v računalniku.

3. Uporabniški vmesniki

Je tisto, kar uporabnik zaznava, v komunikaciji z računalnikom. !!!

Kdo je uporabnik? To je tisti, ki ali sam uporablja sistem ali je informacijski posrednik.

Zakaj so pomembni? Uporabnik ima z njimi stik, da lahko lažje opravlja svojo nalogo. To je kriterij - ocenjevanje dela. Formulacija poizvedbe temelji na postavki, da z mnenjem definiramo neko področje, nakar navedemo ukaz.

Vrste vmesnikov:

Zakaj so pomembni? Ko ima uporabnik z njimi stik, lahko lažje opravi svoje delo, kajti z njimi bo tudi lažje ocenjeval svoje delo (Sistemi za poizvedovanje=IRS).

* Ukazi - uporabnik mora s pomočjo ukazov zagnati vse akcije (find, help, do, not ...).

* Menuji - nekakšen seznam možnosti, vendar izberemo eno opcijo.

* Formularji - že vnaprej predvidimo tipično delo, kot da bi izpolnjevali formularje.

Poznamo tudi mešane oziroma kombinirane sisteme. Vidik prijaznosti nam pove, katera metoda nam je najbolj dojemljiva.

Računalniški vmesniki: vse kar uporabnik zaznava v interrakciji z računalnikom. 1) Pomen vmesnikov je v tem, da zmanjšuje uporabnikov napor in porabe časa, kar sta bistveni lastnosti tega pripomočka.

2) Zelo pomembno je, kakšen vtis naredi informacijski sistem na uporabnika. Odnos uporabnika do informacijskega sistema bo pomenil, kako je uporabnik zadovoljen z njim poleg tega je pomembna tudi funkcionalnost sistema.

Načrtovalec obdelave: zahteve uporabnikov mnogokrat niso dobro razumljene in uporabniki se pritožujejo denimo program ne tolerira napake, zmedejo začetnike, preveč obremenjujejo spomin itd. Informacijski strokovnjaki so tem primeru lahko nekakšen most med računalnikom in uporabnikom.

Funkcije sistema za poizvedovanje: definicija informacijskega problema, vira, formulacija poizvedbe, pregled rezultatov in shranjevanje.

Še nekaj o tipih vmesnikov:

Menu - iščemo po gradivu (avtor, predmet). Navedene so vse možne akcije, vendar pa izberemo zgolj eno.

Ukaz - v sferi poizvedbe obstaja standard enega jezika CCl - COMMAN COMMAND LANGUAGE - v spodnjo okno vnesemo ukaz npr. find

Formular - CD-ROM slovenska nacionalna bibliografija. Osnovno besedilo je že sestavljeno in izpolnjujemo zgolj prazna okenca. Vse ostale akcije izvršimo s pritiskom na gumbe.

Grafični vmesniki: ni nujno, da so ti prijaznejši kot ukazi, sploh če jih je malo. Z grafičnimi vmesniki zožamo možnost nabora.

Pomoč pri uporabi sistema:

* priročnik, navodila - so lahko v knjižni ali tudi računalniški obliki. Na kakšen način lahko boljše formuliramo poizvedbo.

* sporočila o napakah - na vsako mońno situacijo mora priti ustrezen odgovor.

* vodenje - uporabnik že vnaprej dobi informacijo, preden do napake sploh lahko pride.

Tipi formulacije poizvedb:

* logični izraz (umetni jezik)

* naravni jezik (Slovenščina)

1. Logični izraz formuliramo z Booleovi operatorji. George Boole 1847 je izdal knjigo, ki govori o simbolični logiki. Uporaba njegove teorije je spala vse do prihoda računalnikov.

Operator And

Obstajajo trije načini zapisa, kako ta operator deluje.

A Ç B

„Če imamo dokumente, ki vsebuje pojem film in gledališče hkrati, bodo logični izrazi tisti, ki bodo vsebovali oba pojma hkrati. (p... izpolnjena zahteva, n ... neizpolnjena zahteva). Ta operator uporabljamo navadno za ožja področja. Manjka skica!!!

Operator Or (Manjka skica)

A U B

„Če kombiniramo oba pojma in če dokument vsebuje oba hkrati, je pogoj izpolnjen, saj je prišlo do unije. Zadetek je tudi, če je vsaj en pogoj izpolnjen. S tem operatorjem področje širimo.

Operator XOr (manjka skica!!!)

A U B - (A Ç B)

Upošteva samo tiste pojme, ki so v prvem ali drugem področju, nikakor pa ne tiste, ki so v obeh hkrati. Ta ekskluzivni or ni zelo pogost operator.

Operator Not (bolj pravilno And Not) manjka skica!!!

A - B

Ta operator izpostavlja razliko dveh množic npr. zadetek o filmu in ne tiste, ki omenjajo gledališče. Ta operator se zelo pogosto uporablja za poizvedovanje.

Primer: pri Booleovih operatorjih nastopa precej težav, namreč če te operatorje prevedemo v slovenščino, se raba vsakdanjega jezika v formalni logiki zelo razlikuje.

Mačke in psi --- po formalni logiki -- or

V vsakdanjem jeziku uporabljamo bolj OR kot pa XOr.

a And b And c

Pri tem pogoju zahtevamo, da vsebuje dokument abc hkrati. Zavrnjeni bodo vsi tisti, ki ne vsebujejo niti enega ali pa celo dveh. S tovrstno operacijo zelo zožamo profil in se izgube ne zavedamo.

a Or b Or c

Dobimo vse abc. Program teh podatkov ne bo rangiral in jih bomo dobili vse v enem paketu. Pojmi v izrazu so popolnoma enakovredni, niso razvrščeni. Terminologija je omejena. „Če se v zbirki uporablja pojem "kolo", bo pojem bicikel izločen. Vrstni red izpisa po definiciji nima pomena, vpisani bodo tisti pojmi, ki so bili najprej vnešeni v računalnik, torej nimamo možnosti sortiranja.

Glede tega problema so nastale določene izboljšave:

* dodatni operatorji (operatorji razdalje) Poleg And, Or, Not uvedemo še druge operatorje razdalje, s tem določimo, da morata biti blizu skupaj. Lahko se denimo pojma nanašata na fizično razdaljo: npr. podatek morski prašiček. Pri tem pojmu seveda želimo, da nastopata skupaj in da sta glede vsebinske oznake v istem kontekstu.

* obrazec (implicitni operatorji) „Če hkrati izpolnimo več polj v obrazcu, velja to kot And (vsa določena polja morajo biti hkrati izpolnjena). To sicer zelo praktično, vendar tudi precej nefleksibilno.

* rangiranje po številu izpolnjenih zahtev Rezultati so rangirani po tem, v kolikor so vse pomembnejše zahteve (a+b+C, a+b, A) izpolnjene.

* uteževanje Rangiranje po vidiku "kaj je pomembnejše"?

* povratna informacija Uporabnik naredi na podlagi prejšnjega poizvedbe še boljšo poizvedbo.

2. Naravni jezik

Povemo natanko tako, kot govorimo.

Congressional Quaterly (1989) to je zbirka ameriških zakonskih aktov, ki je omogočil formulacijo poizvedbe v obliki naravnega jezika (Nexis - zbirka podatkov - pregled nad vsemi pravnimi primeri).

V osnovi gre za naslednji postopek:

* izločanje praznih besed (zanima me, ne, želim, ali, in, itd.)

* krnjenje - samo koreni ostanejo

* povezava korenov z Or - programi poskušajo analizirati, kaj je glagol, samostalnik itd.

Evaluacija

je ocenjevanje sitema po tem kako dober je, zakaj se uporablja, kaj ocenjujemo, zakaj ga ocenjujemo in kako to delamo.

* Zakaj evaluirati - pri meritvi: ugotoviti parametra, kako sistem deluje npr. standardna poraba goriva pri avtomobilu.

* Kaj evaluirati?

* Kako evaluirati?

1. Zakaj?

* Benchmark med sabo primerjamo dve različni kvaliteti. Je meritev, ki jo naredimo na računalniškem programu, da ugotovimo njegove lastnosti. Kvalifikacija nivoja servisa - želimo ugotoviti parametre, po katerih sistem deluje, kar je potrebno pri izpopolnevanju tehnike

* primerjava različnih servisov - servis a je boljši od b

* dokazovanje upravi…enost servisa - z pozitivnim ocenjevanjem upravičujemo obstoj

določenega servisa.

* identifikacija problemov - sprašujemo se, kaj je tisto, kar bi v našem sistemu morali izboljšati.

2. Kaj? Kvaliteta podatkov v zbirki

* Kompletnost zbirke - vsaka zbirka je zgrajena na predpostavki, da ocenjujemo ali določen nabor ustreza cilju, v okviru časa ali tudi prostora.

* ažurnost podatkov - je nekaj, kar je relativno. Merimo, kako hitro po izteku določenega pojava se zadeva iz zbirke pojavi.

* Prezentacija rezultatov - ocenjujemo prezentacije rezultatov (kako enostavno, kaj lahko z njimi naredimo, omejen nabor različnih oblik itd.)

* Napor za uporabnika - ocenjujemo napor, ki ga mora uporabnik vložiti. Lahko to izmerimo s porabo časa.

* Odziv - Ali naš rezultat vsebuje vse relevantne podatke v zbirki. Kvaliteta zapisa

* Preciznost - Koliko je šuma v teh podatkih? Kako podrobno je določena stvar zapisana?

Merjenje (manjka skica!!!)

Informacijska potreba

Poizvedba

zbirka (N dokumentov) relevantni dokumenti (R dok.)

Zadetki (N)

r + š = N

odziv: delež relevantnih zadetkov v vseh relevantnih. Odziv pomeni razmerje med zajetimi relevantnimi in vsemi relevantnimi podatki - Odziv = r / R

r ... relevantni podatki

R ... relevantni dokument

želimo imeti čim večji odziv. Odziv se povečuje, če povečujemo nabor zajetih dokumentov - zajamemo vso zbirko - odziv je idealen. Z Booleovim operatorjem Or povečamo odziv

preciznost: delež relevantnih v zadetkih.

je razmerje med zajetimi relevantnimi in vsemi podatki.

Preciznost = r / N delež relevantnih podatkov med vsemi zadetimi. Operatorja kot sta And in Not povečujeta preciznost. Kadar ńelimo odgovor na konkretno vprašanje, potrebujemo …im ve…jo preciznost. Oboje hkrati ne moremo povečati. „Če je veliko šuma, potem je majhna preciznost.

Relevantnost

Ta pojem bi lahko poimenovali kot osrednji problem v informacijski znanosti.

Logika: nekakšna povezava med posameznimi pojmi.

„Če naj iz A sledi B, mora biti A relevanten za B

Filozofija: teorija pomenov

- zelo pomemben vidik za relevantnost predstavlja znanstveno komuniciranje, s čimer se informacijska znanost zelo aktivno ukvarja. Eden glavnih teoretikov relevantnosti je američan Saracevic. Relevantnost je mera za efektnost kontakta med izvorom in ciljem v komunikaciji (Shanon - Weaver). Uspešen kontakt med komunicirajočimi je lahko mera za relevantnsot.

Posredovanja znanja je efektno, če posredovana informacija povzroči spremembo. Relevantnost je mera te spremembe. Pri relevantnosti merimo primernost izvora. Ni dovolj,

Če je kontakt efekten mora ta tudi povzročati spremembo.

Pojem relevantnosti pravzaprav razumemo intuitivno. Ko je sama komunikacija pomembna je tudi relevantnost večja.

Namen sistemov za poizvedovanje je, da uporabniku dajo relevantno informacijo glede na njegovo zahtevo. Relevantnost je lahko zelo subjektivna kategorija. Spraševati se moramo: Kaj želimo? Kaj rabimo (kombinacijo, ločeno)? Kakšne informacijske sisteme imamo na voljo (moramo gledati s stališča uporabnika)?

Relevantnost s poudarkom na sistemu: prva obdobja pri raziskovanju IRS so se znanstveniki ukvarjali s šumom, ki je zelo zmanjšal preciznost. Iskali so rešitev v okviru parametra, na kakšen na…in izboljšati dokumente in povečati uporabnost.

Pri raziskovanju relevantnosti s poudarkom na prejemniku informacije, nas zanima predvsem uporabnik, ki o relevantnosti sodi.

Relevantnost je A za B, ki obstaja med C in D in jo določa E.

To so vse mere za relevantnost, iz katerih je možno narediti mnogo definicij.

A: mera, stopnja, dimenzija, približek, ocena, relacija

B: ujemanje, koristnost, povezava, zadovoljstvo

C: dokument, članek, tekst, referenca, podatek, pridobljena informacija

D: poizvedba, vprašanje, zahteva, stališče

E: oseba, razsodnik, uporabnik, informacijski strokovnjak

Oseba postavi vprašanje, ki se navezuje na določen članek. Ko dobi odgovor se izkaže, da se je njegova ocena ujemala z njegovim pričakovanjem.

Cuadra in Katter:

Relevantnost je ujemanje konteksta med izraženo informacijsko potrebo in člankom.

Je mera, koliko članek pokriva material, ki je primeren za informacijsko potrebo( če se rezultat in poizvedba zelo ujemata je to lahko mera za relevantnost).

Evaluacija sistemov za poizvedovanje (izločati relevantne in nerelevantne. Problemi v zvezi z določanjem relevantnosti:

* kdo posoja - relevantnost mora biti konsistentna (če se večina znanstvenikov v skupini ne strinja z določenimi merili, obvelja večinski sistem.

* na osnovi česa - kakšna merila bodo znanstveniki imeli

* je relevantnost zvezna ali diskretna količina

* kaj z nezajetimi relevantnimi dokumenti

- poskušajo doseči čim večji odziv. „Če želimo povečati odziv, povečamo število iskalcev

Problem koristnosti (pertinence) - kar uporabnik dejansko rabi je koristen dokument. Relevantnost je samo merilo za uporabnikovo zahtevo. Merimo nekakšno koristnost!

* informacijska potreba (koristnost) Kako blizu je formulacija problema dejanski informacijski potrebi, da je čim več relevantnih podatkov tudi koristnih.

* izraženo vprašanje - mora vsebovati visok odstotek relevantnosti.

BIBLIOMETRIKA

Preden so začeli uporabljati ta pojem, so uporabljali pojem statistična bibliografija. Šele Pritchard je l. 1969 prvič uporabil pojem bibliometrika in ga definiral kot matematično in statistično obdelavo knjig in drugih komunikacijskih medijev za opisovanje informacij. Obravnavamo posamezne enote (npr. kot enote opazovanja - knjige, članki) ali skupine (npr. znanstvene revije, publikacije enega avtorja, univerze, države itd.) Zakaj se to počenja? Namreč če ni podatkov o kvantitativnih lastnostih težnje napovedujemo tendence razvoja. Prav te predstavitve oblikujejo osnovo za različne teorije, saj kvantitativna karakterizacija lastnosti zapisanega znanja je osnova za napovedovanje obnašanja, vzorcev in tendenc. Prav to pa predstavlja osnovo za vrednotenje publikacij ali avtorjev, kar pa se postavlja pod vprašaj, če je vključena tako imenovana politika znanosti. Bibliometrične študije opazujejo in opisujejo:

- avtorje: njihovo produkcijo

- oblike in vrste publikacije: za knjige, članke

- tematske in jezikovne karakteristike publikacij: o kakšnih temah določen avtor piše

- količino informacij: štetje člankov (informacijska eksplozija)

- geografski izvor: v kateri državi obstoja kakšno gibanje?

Prvi primer štetja publikacij sta objavila l. 1917 Cole in Eales pod naslovom "Zgodovina primerjalne anatomije po državah v obdobju 1543-1860. Po različnih državah sta preštevala, koliko publikacij je bilo v maloprej omenjenem obdobju. Sicer poznamo trije osnovne zakone bibliometrije:

* Bradfordov zakon

* Lotkov zakon

* Zipfov zakon

Bradfordov zakon ali zakon o razpršenosti publikacij l. 1932:

Bradford je preučeval razpršenost relevantnih člankov v revijah za določeno področje. Ugotovil je naslednje: „Če pogledamo vse relevantne podatke za eno področje denimo kardiologije, dobimo naslednje rezultate, ki nam povedo, da je

1/3 člankov iz najožje kardiološke stroke (v najožji povezavi)

1/3 člankov je sicer s sorodnega področja in potem (se že nekoliko odmika)

1/3 člankov je z različnih področij

Skratka v osnovni obliki nam Bradfordov zakon pove, če želimo na hitro in z čim manj truda priti do relevantnih informacij bo velika verjetnost, da bomo dobili 1/3 ustreznih informacij, 1/3 bo težje za identificirat, medtem ko bo pa zadnja 1/3 v pretežni meri nerelevantnega značaja.

Nadaljevanje tega zakona pravi, da velja glede porazdeljenostičlankov zakonitost enakomernosti. Namreč če želimo še več člankov dobiti, bomo morali K- krat člankov več pregledati, skratka če želimo več najti se moramo bolj potruditi.

Shema porazdelitev člankov: v osnovnih revijah je izšlo a- člankov. Vse članke razdelimo na različna območja in če je v vsaki zoni po a- člankov to pomeni, da bo na vsakem nadaljnjem območju K- krat več revij.

K... predstavlja konstanto, ki je odvisna od vsake posamezne stroke posebej. To se pravi, da ima vsako področje svojo lastno konstanto. (manjka skica!!!)

Lotkov zakon:

Se sprašuje, koliko posamezni avtor objavlja. To je t.i zakon o številu objavljenih del (koliko avtorjev objavlja veliko člankov?).

„Črpal je iz vira Chemical Abstracts 1907-1916 in pravi:

če seštejemo vse avtorje v eni stroki, ki so objavili en članek, bo 1/4 tistih avtorjev, ki bi objavljali po dva članka in 1/9 tistih, ki bi objavljali po tri članke. Splošno pravilo je, da K/n*n objavi n-člankov, skratka zelo malo je produktivnih avtorjev. K je odvisen od stroke, v tem primeru sta to bili dve različni specializirani kemijski stroki.

George Kingsley Zipf (zakon o frekvenčni distribuciji korenov besed v tekstu l. 1932)

- distribucija na eno temo

- " na eno publikacijo

- statistična analiza teksta: imamo nek tekst v slovenščini, nakar pregledamo vse korene. Preštejemo njihovo frekvenco pojavljanja (najprej besedo) denimo beseda je se v tekstu pojavlja 5700 krat; beseda naslov pa le po 10 krat. „Če te korene uredimo padajoče po frekvenci s tem določimo rang - je mesto urejenih korenov v tabeli (frekvenca in rang kot produkt nam daje nekakšno konstanto - Zipfova trditev).

Frekvenca * Rang = Konstanta

Konstanta je približno 1/10 različnih korenov. Na zelo kratkih tekstih ta metoda ne funkcionira dobro in je priporočljivo, da je najmanj 5000 korenov. Ta zakonitost velja bolj za sredino tabele, manj pa za začetek in konec (manj je anomalij). Zakon je povezan z zakonom o principu najmanjšega odpora, vendar pa sam Zipf tega ni podrobneje obrazložil. Šele po njegovi smrti so se začele pojavljati različne interpretacije, med katerimi naj omenimo eno:

Ljudje v vsakdanjem življenju minimaliziramo besedni zaklad, saj uporabljamo zgolj tiste besede, ki jih najnujneje potrebujemo.

Analiza citiranja (Ac) - 1. knj. str. 33-36

Ac je ena najbolj aktivnih metod bibliometrike in je globoko vgrajen v znanstvene produkcije. S citiranjem drugih avtorjev jih s tem tudi priznamo. Skratka metoda citiranja je nekakšno moralno ohranjevanje avtorjev.

Citiranje ali navajanje virov podaja:

* podaja zgodovinski razvoj ideje (navedba predhodnikov, usmeritev bralca na posebne vire.

* priznava delo predhodnikov

* usmerja bralca na dodatne vire

OP: Zelo znana dela niso ve… citirana (npr. E = m ^. c², Einstein)

V zvezi z citiranjem poznamo aktivno, pasivno, eksplicitno in implicitno citiranje.

Aktivno: npr. Oseba A piše članek in ob tem navaja vire. Pozneje pa je lahko citiran.

Pasivno: „Članek, ki ga piše oseba B navaja kot vir članek osebe A.

Eksplicitno: Bibliografski opis.

Implicitno: Kot že omenjeno, za zelo znana dela se ne navajajo viri in že zadostuje, če npr. zapišemo: kot je Einstein trdil.

Bibliografski pari (bibliographic coupling - vparjenje)

So neke vrste statične mere. 1963 l. je Kessler začel zanimivo raziskavo: dva dokumenta tvorita bibliografski par, če citirata isti vir in na podlagi tega sklepamo na sorodnost. „Čim več skupnih del citirata, tem večja je lahko sorodnost. Skratka bibliografski par je sestavljen iz dveh dokumentov, ki citirata eno ali več skupnih del. Za skupno citiranje večjih del pa ti pari niso ustrezni.

Ko-Citiranje (Small 1973)

Je citiranje, kjer preučujemo povezavo med dvema člankoma. Najprej pogledamo, kolikokrat je bil prvi članek citiran, potem še pogledamo kolikokrat je bil drugi članek citiran. V končni fazi pa še pogledamo, kolikokrat sta bila skupaj citirana. Namreč čim večkrat sta bila članka skupaj citirana, toliko bolj sta si sorodna. Ko-Citiranje torej pomeni število člankov, v katerih sta dva članka skupaj citirana. Glavni namen Ko-Citiranja je v oblikovanju vsebinsko sorodnih dokumentov.

Meri za ugotavljanje sorodnosti člankov sta tudi:

* Aktualnost - npr. aktualnost revije; štejemo povprečno število citiranj v enem letu. Kolikokrat so bili članki v enem letu objavljeni.

* Faktor vpliva - je število citatov, ki jih je delo prejelo v nekem časovnem obdobju (npr. objava avtorja A z naslovom C je izšlo v 1970. To delo je bilo od 1975 naprej citirano 135 krat. Ta pojem se lahko širi na avtorja (kolikokrat je bil avtor citiran ali pa na revijo, npr. kolikokrat so bili članki v reviji objavljeni.

Zastarevanje

Eden od dokazov, da članek ni zastarel, je ta, da je citiran.

Zaradi informacijske eksplozije pride do zmanjševanja uporabnosti določenih člankov, po preteku nekega časovnega obdobja, kar označujemo z razpolovno dobo. To je čas, v katerem je bilo objavljeno pol literature, ki se trenutno uporablja (citira).

Primer fizika:

Kaj je citirano? Razpolovna doba je denimo do l. 1920, 100000 člankov se citira, ko jih pol ni več citiranih. Razpolovna doba predstavlja hitrost razvoja neke panoge - za jedrsko tehnologijo je izredno kratka razpolovna doba.

Grupiranje člankov pomeni vsebinska skupnost člankov, ki jo dobimo s pomočjo Ko-Citiranjem

Indeksi citiranja se uporabljajo kot orodje za Ac. Ta ideja je bila prvič uporabljena pod nazivom Shepard's Citations l.1873.

To je ameriška publikacija, kjer so objavljeni vsi pravni primeri in vsi nadaljnji, ki se sklicujejo na določenega predhodnega avtorja.

Eugene Garfield je l. 1955 na osnovi prejšnje ideje teoretično obdelal citate kot mońnost, da bi bilo citiranje nadomestilo za vsebinsko obdelavo (če vemo za nek članek, katere vire je citiral, potem je dovolj, da najdemo en članek in gledamo kaj citira).

V praksi so to idejo uporabljali l. 1961. Garfield je sodeloval pri uporabi citatnega indeksa za področje genetike. Pregledali so 600 revij in v njih vsa citirana dela (na področju genetike). Rezultat tega je bil 89000 člankov, ki so vsebovali 1300000 citatov. Ta dela so segali 100 let nazaj, vendar pa je velika večina del bilo zadnjih deset let.

Kot nadaljevanje tega projekta je Garfield ustanovil ustanovo:

Institute for Scientific Information (ISI), kjer so izdelali citatne indekse. Objavili so jih za trdo, mehko in humanistično znanost:

1963 Science Citation Index (SCI)

1973 Social Science Citation Index (SSCI)

1978 Arts and Humanities Citation Index (A and HCI)

Vsako leto znova izide, dostopne tudi na CD-Romu in On-Line.

Zgradba:

* Citation Index je urejena po abcd redu imena avtorjev navedenih dokumentov; za vsakim od le-teh so citirani avtorji izvirnega dokumenta tudi po abcd. Podrobnosti o publikacijah istega avtorja so urejene kronološko. Za imenom avtorja sledi vir publikacije s skrajšanim naslovom časopisa vred, leto izida citiranega vira, zvezek. številka in prva stran; pred letom izida je šifra, ki vpiše tip vira dokumenta, npr. ali je to izvleček, pregled, bibliografija ali patentna specifikacija.

* Source Index - v Source Index je snov prav tako urejena po abcd imen prvih avtorjev. Za razliko od Citation Index, kjer je prvi avtor vedno citiran sam, so tu citirani tudi vsi drugi avtorji, če jih ni več kot deset. Posebnost tega kazala je ta, da lahko dobimo celotni naslov članka ali patentne specifikacije. Dobimo tudi okrajšan naslov časopisa, v katerem je članek izšel, zvezek in stran, leto objave, šifro za vir dokumenta, število citatov, številko zvezka in še posebno inventarno številko ISI.

* Permuterm Subject Index - uporabljajo tudi za publikacije signalnih informacij ali kot pomońna kazala za referatne časopise in druge sekundarne publikacije. V prvem primeru so opremljena z imenom in bibliografskim kazalom; kodi, ki so na desni strani stolpca, predstavljajo kratico naslova, leto, številko in prvo stran periodične publikacije, v kateri je tisti članek izšel. V drugem primeru ti kodi kańejo ID številko izvlečkov v referatnem časopisu. Permutacijska kazala se po oznaki naslanjajo na stvarne naslove dokumentov, od katerih večina s področja prirodoslovnih, eksaktnih in uporabnih ved, kot kaže izkušnja, niso dovolj točni za oznako dokumentove vsebine.

Problem selekcije: (Kaj lahko smatramo kot revijo?)

Nekatere revije zelo neredno izhajajo, medtem ko druge bolj. Garfield pravi, da je 10000 značajnih revij, ki redno izhajajo. Povprečje izhajanja naj bi se gibalo okoli 100 značajnih člankov v enem letu (Bradfordova primerjava kometa - glava kometa: dalj ko gremo od glave kometa, bolj redke so objave.

Gradi se Source Index, Permuterm Indeks se vzame iz naslova.

Kaj so prednosti citiranja?

V povprečju ima članek 15 citatov

* ni omejitve glede podrobnosti obdelave - nezahtevna izdelava

* obdelava je nezahtevna

* ni problemov s terminologijo - jezik ni ovira, analizo lahko naredi vsakdo.

Težave pri uporabi:

* samo priimek in začetnica - npr. Anderson J. lahko pride do zamenjave. Pri iskanju je zańelena bibliografija določenega avtorja, kot neke vrste kontrola.

* imena niso standardizirana (ni normativne kontrole) - različno navajajo ime, sprememba priimka.

* samo prvi avtor je očiten - v ospredju je Source Index.

* ni implicitnih referenc - v citiranju niso te reference vključene.

* napake - se pojavljajo zaradi predhodnih dejavnikov.

Naveden za 1974: Preučevali so avtorja Cohen J. in prišli do zaključka, da je imel 175 citiranih del z različnih znanstvenih panog. Ker se je pojavil dvom o tem, da bi en avtor na vseh teh področjih bil aktivno prisoten so začeli preverjati to neverjetno dejstvo. Izkazalo se je, da je več avtorjev z različnih znanstvenih področij imelo isto ime in priimek.

Ac se uporablja za ocenjevanje kvalitete del, avtorjev, institucij, revij ...

Implicitno citiranje se tudi uporablja za ocenjevanje kvalitete. Ta sloni na petih predpostavkah, vendar ni enotnega mnenja o tem, ali veljajo za večino primerov ali zgolj za nekatere.

Predpostavke:

* citiranje pomeni, da je avtor delo uporabil, vendar:

a. ga zaradi malomarnosti ni navedel

b. da ni potrebno

c. delo je zelo znano

d. navaja se delo, ki ne spada v kontekst

* citiranje odrańža kvaliteto, pomembnost ali vpliv članka, avtorja ali revije - kvaliteta: lastnost dela oziroma publikacije.

- pomembnost: mońen vpliv na določene sorodne raziskave.

- vpliv: zelo inovativna dela se včasih dolgo časa ne objavljajo.

* citirajo se samo najkvalitetnejša dela - merila: a. vidnost objave oziroma dosegljivost (psihološki vidik: uporabnik bo najprej vzel literaturo, ki jo ima v svoji sobi, nakar gre v knjińnico, potem šele v knjigarno - Zipfov princip - 25 % …lankov ni nikoli citiranih, vendar so lahko bolj kvalitetna kot druga.).

* citiran dokument je vsebinsko soroden.

* vsi citati v enem članku so enakovredni.

Zbrani razlogi o smotru znanstvenikovega citiranja:

* počastitev pionirjev določenega področja (idejni oče).

* priznanje sorodnega dela (od kod je določen avtor črpal?).

* navajanje metode ali orodij

* seznam dodatne literature (če čelimo kaj več izvedeti).

* popravljanje lastnega dela.

* popravljanje tujega dela.

* kritika predhodnih del

* potrjevanje trditev - potrditev svojega članka s svojim ali drugim delom.

* opozarjanje na bodoča dela - svoja ali tuja objavljena dela: čas objave določenega članka v prihodnosti je lahko naveden kot citat.

* opozarjanja na manj znana dela.

* potrjevanje podatkov (meritve).

* identifikacija originalnih del o ideji ali konceptu - navedba originala ali idejnega očeta.

* oporekanje avtorstva - nasprotno predhodnega.

Težave ob ugotavljanju kvalitete (Garfieldovo mnenje):

* samo-citiranje: lahko pomeni popravljanje ali dopolnjevanje lastnega dela. Pri analizah citiranj naj bi se samocitiranja odštela oz. izločila.

* citiranje kot kritika - v kvalitativnem smislu.

* članki v prestrižnih revijah so bolj citirani - kot protiargument bi navedli: če je članek objavljen v bolj ugledni reviji, bo tudi veliko več možnosti, da bo citiran. To pa ne more pomeniti, da so drugi članki manj kvalitetni.

* neproporcionalno pogosto so citirani metodološki članki - Pri podrobnejših analizah so ugotovili, da veliko število člankov pade v nek model oziroma kalup.

* večavtorski članki - Poraja se vprašanje o tem, koliko je posamezen avtor prispeval k nekem delu? Ac ne gredo kar po prvem avtorju in ostalo pustijo. Celotno bibliografijo nekega avtorja je potrebno imeti pred seboj.

* neprecizna praksa citiranja je v zvezi s predhodnim vidikom.

* pogosto se ne citira očitnih virov: kdo je prišel do vira? Kdo je dal pobudo?// Analiza citiranja je neke vrste arheologije znanosti, saj preučuje, kako se je neka ideja razvijala. Pokaže nam tudi tiste ideje, ki so bile vrsto let neuporabljene in so šele veliko pozneje prišle v ospredje. Ideje, ki so sprva bile primerne za ožjo področje so našle uporabo tudi za širša področja in obratno.

Študija uporabnikov

S prenosom informacij so se začeli ukvarjati takrat, ko so videli, da je to velik problem. Znotraj znanstvenih institucij so dolgo časa zgrešeno mislili, da imajo samo znanstveniki informacijske potrebe (najprej naravoslovje in tehnika - iz tega časa so izvedli mnogo raziskav).

Študij informacijskih potreb:

Izvedli v kontekstu informacijske stroke.

* sprotni pristop - nam daje odgovor, na kakšen na…in biti na tekočem na določenem strokovnem področju. Spremljamo dogajanje.

* vsakodnevni pristop - si prizadeva razreševati akutne probleme, ki se v delu pojavljajo (Kakšen model uporabiti v kakšnem kontekstu, npr.kakšne metode za reševanje enačbe ).

* izčrpni pristop - znanstvenik želi celotno literaturo z enega področja. Za kakšen namen potrebuje posamezni raziskovalec določene informacije (za raziskovalne naloge?, za diplomske naloge? itd. vsekakor moramo upoštevati teh t.b.r. servisov, kakšen model uporabiti v katerem kontekstu?).

Problemi prenosa poslovnih informacij v poslovnem okolju:

Pretok informacij je vprašljiv. Informacijski sistem znotraj tovarne mora zagotoviti ustrezen pretok, a tudi filter npr. Kaj lahko gre ven in kaj ne?

Študij družboslovcev in humanistov kasneje

Začetki so v Angliji. Uporabniki so se morali sami sebi opredeliti. Ali so zaporedni ali vzporedni uporabniki informacij? Ko so tovrstno raziskavo ponovili, je prišlo do velike spremembe, saj so se uporabniki v večini primerov proglasili za vzporedne uporabnike.

Pristop:

* s stališča knjižnice ali informacijskega centra npr. servis preučuje odziv uporabnikov na določene spodbude - raziskovanja potekajo s stališča institucije.

* s stališča uporabnika - kot osnovo vzame uporabnika za izboljšavo informacijskih storitev.

Kakšni so viri za študij informacij (denimo knjižnice niso vir informacij, temveč se naslanjajo na svoje informacijske podlage; kopije, preko pogovora, na kongresih. Na kakšen način si organizirajo informacije.

V. Bush je predlagal osebni informacijski sistem, ki bi bil povzet iz vrsto drugih. Tovrsten informacijski sistem bi definiral informacijske potrebe in načine iskanja informacij. Na podlagi stroke in informacijskega stila uporabnika, bi si lahko ta lažje in natančneje izoblikoval svoj informacijski cilj.

Metode raziskav:

* Vprašalnik - uporabnik dobi napisan vprašalnik in ga izpolni.

* Intervju - ustna oblika vprašalnika.

* Skupinski intervju - predmet opazovanja ni posameznik, temveč večja ali manjša skupina, na podlagi katere izoblikuje večinsko mnenje.

* Analiza dnevnikov - izbrani uporabniki vodijo dnevnik svojih informacijskih potreb, s čimer se lahko izluščijo posamezne misli in lahko zaznavamo različne probleme, s katerimi se najpogosteje ubadajo uporabniki.

* Analiza citiranja - kartere avtorje uporabnik največkrat citira.

* Opazovanje - opazujemo uporabnika, s pomočjo kamer, diktafonom, vendar mora uporabnik v to privoliti (transakcija informacijskega sistema).

* Analiza izposoje - katera dela iz katerih znanstvenih disciplin si uporabniki največkrat izposojajo. S tem malce izluščimo, kakšen je osebni informacijski stil.

Vpliv na informacijsko vedenje:

* znanstvena disciplina

* osebni informacijski stil

Namen raziskav: zadovoljiti, prilagoditi potrebe uporabnikov

* Vzpostavitev informacijskega sistema

* Povečanje uporabe

* Širjenje kroga uporabnikov - vsak servis ima tendenco širiti in krepiti svoj sistem.

* Upravičevanje servisa, sistema, knjižnice ...

Normativi, priporočila, prostorska ureditev. Izvedejo se različne analize potreb, tako da potem vse nadaljnje akcije upravičujejo s tem oziroma uporabljajo te analize kot neke vrste dokaz o uspešnosti servisa, saj se vsak uspešen informacijski sistem prilagodi uporabniku.

Opomba: Tehnologija je zgolj orodje in ne predstavlja naš cilj npr. računalniška obdelava olajša iskanje informacij, toda vse to v dobrobit uporabnika. Torej cilj je lažje delovanje knjižničarja in uporabnika.

Študije uporabnikov nekega sistema: te opisujejo sicer neko stanje, vendar ne predlagajo rešitve.

* Analiza povpraševanja - kateri uporabniki uporabljajo določene informacijske vire (knjižnice).

* Analiza seznanjenosti - katere informacijske potrebe uporabnik sploh pozna? Ali je sploh seznanjen o številnih možnostih, ki jih za zadovoljevanje informacijskih potreb nudijo knjižnice?

* Analiza zadovoljstva - v kolikšni meri je uporabnik s servisom zadovoljen?

* Določanje prioritet - kateri servisi so za uporabniki najbolj pomembni?

* izdelava profila uporabnikov - informacijski servis lahko dobro služi, če vemo, komu je namenjen. Denimo v neki specialni knjižnici, ki je precej zaprtega tipa. Pri splošnih knjižnicah je uporabnike težje profilirati kot v uporabnike, ki obiskujejo specialne knjižnice. Profil povprečnega uporabnika je sila težko določiti. Na podlagi tovrstnih raziskav lahko npr. manager nekega podjetja boljše organizira informacijske tokove.

Deskriptivne študije - opisovanje, a prave rešitve se ne podajo.

Model dodane vrednosti po R. Taylorju: ta model obravnava problem moderne informacije. Deli uporabniške študije na takšne, ki jih vodi tehnologija. Informacijski sistem je tisti, ki vodi vsebino informacij (indeksov). Vse raziskave morajo izhajati iz uporabnika in njegovega okolja. Glavna funkcija informacijskih strokovnjakov tiči v tem, da oplemenitijo informacijski sistem z dodajanjem kvalitetnih vrednosti.

Zanimivost: Judith Palmer je na svojstven duhovit način razdelila uporabnika na šest skupin:

1. Informacijski vladar, ki ima svoj lasten obsežen informacijski sistem.

2. Informacijski poslovnež, ki je že malce manj organiziran.

3. Informacijski lovec, ki nima svoje mreže in je tudi ožji v svojem delovanju, saj uporablja tudi manjše število strategij.

4. Informacijski pragmatik

5. Informacijski nabiralec, ki ga sistem ne skrbi, saj zgolj nabira.

6. Informacijski izobčenec, ki ne potrebuje virov, kajti informacije ga ne zanimajo.

Informacijska znanost in družba

Informacijska znanost ima zelo močno pozicijo v družbi. Mnogokrat je celo govora o informacijskih družbah. V zvezi s tem govorimo o dveh glavnih pogledih:

1. Etični problemi

2. Informacijska politika

1. Etika v informacijski znanosti

Postavlja se vprašanje, katere so tiste informacije, ki so lahko javne ali tudi ne.

Zveza bibliotekarskih društev je v Sloveniji l. 1995 sprejel bibliotekarski etični kodeks, ki obravnava različne etične probleme, hkrati pa oblikuje smernice za moralo knjižničarskega poslanstva (V ZDA so to delali ńe v 60 - tih letih). Kot zanimivost bomo navedli nekaj določil, ki so v okviru etike:

- Knjižničar naj bi bil zvest svojimi poklicnimi vzgibi.

- " naj bi tudi skrbel za razvoj knjižničarske stroke in za njen ugled.

- Knjižničar naj bi tudi spoštoval strokovna znanja drugih in etična načela, ki so splošno veljavna in potrebna.

- Knjižničar naj bi bil tudi zelo dejaven pri razreševanju nesporazumov, kar je možno doseči s smiselnimi dialogi oziroma pogovori.

- Knjižničar naj bi bil tudi človek, ki skrbi za čim širšo dostopnost informacij.

- Spoštovanje načela enakopravnosti.

- Pomagal naj bi tudi pri iskanju in uporabi gradiva.

- Knjižničar naj bi se tudi zavzemal za boj proti nesmiselnimi in preveč omejujočimi cenzurami.

- Knjižničar naj bi bil tudi proti nemoralnemu osebnemu okoriščanju informacij ali sebi ali drugih.

- Knjižničar naj bi se tudi zavzemal za moralno in pravno pomoč tistih, ki so upravičeni, da jo dobijo.

R. Capurro je dejal, da gre za dve področji (etika in informacijska politika), ki se mnogokrat zelo prepletata med seboj, tako da jih razvršča:

- raziskovanje: To je raziskovalni del informacijske znanosti, ki predpostavlja poštenost raziskav, brez goljufanja. Ta del se tudi zavzema, da se priznavajo pošteni in izvirni avtorji ali domači ali tudi tuji. Poudarja velik pomen določenih informacij, tudi izbiro raziskovalnega področja, tako da ne bi prišlo do zelo škodljivih manipulacij.

- poučevanje: Lažje je poučevati znanosti, ki že imajo dolgo tradicijo delovanja (močno kulturno ozadje), kot pa tiste znanosti, ki so še sorazmerno mlade.

- informacijsko delo pomeni delo z informacijami. Informacijsko delo vključuje naslednja področja:

* Produkcija informacij - to je etični princip, ki pravi, da mora npr. knjižničar uporabljati vsa razpoložljiva sredstva, skratka dati vse od sebe. Mora pa biti dobro informiran, kritičen in samokritičen. Dolžan je uporabnika obvestiti o lastnostih določene zbirke (obseg, vsebina in opozoriti mora na izvajalca na napake).

* Posredovanje informacij: Področje mora biti zelo dobro definirano, tako da ne bi prišlo do zlorabe informacij v privatne namene (npr. posredovalec se izogne plačilu ali BORZA, ki izdaja tajne podatke). Določeni podatki so in morajo biti zaupni. Informacijski strokovnjak mora vedeti, kateri podatki so zaupnega značaja in kdo je upravičen do njih.

Knjižnice morajo skrbeti za čim večjo zaupnost podatkov o uporabnikih, kar spada v področje varovanja osebnih podatkov. Tako se je denimo v ZDA zgodilo, da so agentje FBI (isto kot njihove sorodne duše KGB) vohunili za uporabniki, da bi še kaj več izvedeli o intelektualnem svetu določenih ljudi, kar je nedopustno. Prav v takšnih primerih je lahko knjižničar zelo v precepu ali dati podatke o določeni osebi ali ne.

Knjižničar naj tudi ne bi zamolčal informacije, ki so za uporabnika zelo pomembne.

Spoštovati je treba avtorske pravice in Copyright. Knjižničar je dolžan kvalitetno delati, saj mora uporabnike že vnaprej opozoriti na nedostopne in dostopne informacije. Uporabnika mora tudi obvestiti določenih postopkih svojega dela, mu povedati metodo in s tem dejanjem se knjižničar na nek način izpostavi (etičen del prihaja v območje informacijskega dela).

Ne sme biti nobenega zapostavljanja do uporabnikov ne oziraje se na barvo kože, bogatost ali revnost, verske pripadnosti itd. Nekatere človeške strukture zaradi družbenega sistema nimajo možnosti priti do pravih informacij kot npr. tuji delavci, nezaposleni in tudi nekatere druge manjšine.

* Razširjanje informacij: ta del se ukvarja s problemom cene za določene informacijske storitve, saj niso vse brezplačne. Toda cene ne smejo biti za uporabnika previsoke.

-----------------------------------------------------------

Za razmišljanje: Kaj moramo pri področju etičnega kodeksa (poklic -kodeks za posredovanje informacij, enakopravnost)) bolj upoštevati "cilj ali izhodišče?"

Informacijske obveščevalne službe

So lahko zelo pozitivne, a zaradi številnih ozkosrčnih zlorab določenih skupin ljudi se spremenijo v leglo nepokončnosti in licemerstva. Velike informacijske obveščevalne službe mnogokrat opazujejo družbene tokove v tako imenovanem velikem dosegu, npr. če se neka dejavnost naglo širi, ki bo težje obvladljiva. Obstajajo tudi obveščevalne sluńbe, ki opazujejo konkurenco, njihovo marketinško strategijo o cenah in stroških. Upravičeno se sprašujemo: Kje je meja med legalnim in nelegalnim (izsiljevanje posameznika)? Kaj je etično in kaj je neetično? Cilji tovrstnih služb so različne.

Pojavi:

Prav delovanje obveščevalnih služb se lahko manifestira na najrazličnejše pojavne oblike (mislimo na obveščevalne službe v najširšem pomenu te besede).

* lažno predstavljanje: npr. uslužbenec neke tovarne se drugi tovarni predstavi kot študent ali pa kot iskalec zaposlitve. Predstavlja se lahko tudi kot kupec.

* vpliv na posameznike, da izdajo informacijo: podkupovanje, zaposlovanje delavcev iz drugih podjetij.

* skrivno opazovanje: prisluškovanje

Grobi posegi v intimo posameznika, grobi posegi v industrijske patente itd. Surove tržne razmere ustvarjajo nekakšne lovce na človeške glave. Zaradi teh lahko dobro situirani ljudje padejo precej globoko z hierarhične lestvice.

2. Informacijska politika

Vsaka ustava naj bi upoštevala informacijsko politiko.

Zelo pomemben je ustrezen pretok relevantnih informacij, kar pomeni, da mora informacijska politika biti čimbolj racionalna in učinkovita.

Informacijska politika je uresničevanje ciljev na informacijskem področju. Nacionalna informacijska politika je instrument, ki naj bi v državi zagotavljal najboljšo mrežo informacijskih služb.

Ustava RS (39. člen):

Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno izbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon.

Mednarodna priporočila (UNESCO):

1. oblikovati nacionalno informacijsko politiko - sleherna država mora biti dobro informirana.

2. osveščati uporabnika - če ljudje za relevantne informacije ne vedo, tovrstne informacije tudi na voljo ne bodo.

3. spodbujati bralne navade - dobre bralne navade pomagajo pri sprejemanju drugih oblik informacij.

4. proučevati potrebe uporabnikov - proučevanje določenega mesta zaradi nezaželenega pojava visoke stopnje brezposelnosti.

5. analizirati obstoječe informacijske vire - na kakšen način te informacijske vire načrtovati še boljše?

6. načrtno izobraževati kadre - znanje je povezano z ekonomsko moč neke države

7. oblikovati in financirati infrastrukturo - vas, ki nima niti enega telefona ne bo tudi imela učinkovito in hitro informacijsko mrežo.

Identifikacija potreb

Ustanavljanje informacijskih služb v najširšem pomenu z namenom, da se učinkovito uporablja.

Pospeševanje učinkovite uporabe.

Informacijsko opismenjevanje je sistematično izobraževanje z uporabo informacijskih virov.

Dokumentiranje ali vsebinska obdelava

V tem poglavju bomo nekaj izvedeli o informacijskih virih in terminih, ki jih najpogosteje srečamo pri dokumentiranju.

Informacijski viri se delijo v neposredne in posredne.

Neposredni informacijski viri:

So rezultat osebnega stika kot npr. pogovori, kongresi, sestanki, elektronska pošta (komunikacija poteka preko računalnika).

Posredni informacijski viri:

So v obliki tiskanega gradiva, zvočnega zapisa, videa, elektronskih virov (računalniki).

V zvezi s tem obravnavamo:

Konvencionalne informacijske vire (knjige, revije, rokopise, zemljevide, slike, ...). Le-te lahko uporabimo brez dodatnih tehničnih pripomočkov.

Nekonvencionalne informacijske vire (video, audio, elektronski ali računalniški viri, mikrooblike (mikrofiši, mikrofilmi)). Pri le-teh pa potrebujemo nek pripomoček.

Tiskano gradivo:

Knjiga, brošura (po UNESCU velja določba do 49 strani ne oziraje se na način vezave), monografija (je širši pojem kot knjiga), serijska publikacija (časopisje), članek - je manjša enota v periodiki oziroma reviji.

Publikacije - polpublikacije (siva literatura), ki je ni moč dobiti na knjižnem trgu, ampak je predvsem v domeni zaključenega kroga ljudi ali določene korporacije. To so razna raziskovalna poročila, poročila sej, kongresni zborniki itd.

Računalniški informacijski viri vsebujejo zbirke podatkov. 1.Glede na tip ločimo tri različne poglede, ki izhajajo s stališča knjižnic:

* Bibliografski: V to skupino spadajo

knjińnični katalogi (na listkih, kot knjiga)

bibliografije - vsebujejo lahko bibliografske zapise po avtorjih, po obdobjih, po narodnostih, itd.

specialne zbirke - biliografske zbirke zgrajene okoli ene znanstvene panoge ali pa imamo opravka z združenimi bibliografskimi zapisi po kakšnem drugem kriteriju (npr.za otroke).

* Nebibliografski

Polni tekst, kar pomeni, da imamo na voljo vso informacijo takšno, kakršno je, v polni obliki (računalniške enciklopedije, celotna knjiga na Internetu).

Numerične zbirke - npr. statistične preglednice, ki so zbirka podatkov, katere lahko v okviru te stroke obravnavamo matematično.

Grafične zbirke - npr. Video v digitalizirani obliki

Zvočne zbirke - glasba ali govor na računalniku

Multimedia zbirke so kombinacije dveh ali večjih zbirk denimo polni tekst s slikami.

2.Glede na dostop ločimo:

* lokalne zbirke, ki so locirane samo na enem računalniku. Prav zato moramo priti v fizični stik s tem računalnikom.

* dostopne preko mreže (npr. Internet) so zbirke, ki delujejo s pomočjo omrežja. S tovrstno mrežo lahko pridemo v stik z različnimi računalniki (ON-LINE dostopne zbirke).

3.Glede na nosilec ločimo (kje je določena zbirka zapisana):

* disketa

* magnetni trak

* disk

* CD-ROM

Vire glede na stopnjo obdelave delimo:

* primarne, ki že same po sebi zadovoljijo informacijsko potrebo (članki, knjige).

* sekundarne, ki uporabnika usmerijo na primarni vir, ki poda dejanski odgovor npr. knjige, katalogi, enciklopedije.

* terciarne, ki kažejo na sekundarne (bibliografije - bibliografij).

Vsebinska obdelava, dokumentiranje

Ko se izvede selekcija dokumenta, sledi fizični opis (opis avtorja z naslovom, biliografski elementi), poskušamo opredeliti vsebino tega dokumenta, česar se lotimo.

Povzemanje, izdelava izvlečkov (anotacija, povzetek, izvleček, abstrakt)

Pomeni opisovanje dela s tekstom, kar je v nasprotju z indeksiranjem, kjer imamo opravka z deskriptorij ali drugimi kodami.

Anotacija - opis dela s krajšim tekstom. Anotacija je najkrajši opis in ima ponavadi obseg do dveh stavkov v bibliografiji.

Povzetek - kjer so povzeti najbolj relevantni stavki z nekega dela v smiselno celoto

Opisovanje dokumenta s tekstom

ISO 214 vsebuje priporočila za izdelavo izvlečkov, povzetkov.

Vplivi na oblikovanje izvlečkov: sprašujemo se, na kakšen način se je nekkdo tega lotil?

* obseg originalnega dokumenta

* zahtevnost snovi - poljudna knjiga - abstrakt bo krajši

* pomen dokumenta za možnega uporabnika - avtor se odloči na podlagi uporabnika in temu ustrezno bo prilagodil obsežnost abstrakta.

* dostopnost originala - manj je original dostopen, težje bo priti do njega.

* cena vpliva na dolžino

* namen

Glede na obseg delimo:

Indikativni abstrakt je kratek opis vsebine, torej nekakšen povzetek, ki nam nudi najosnovnejšo informacijo.

Zelo pomembno je kaj je opisano - opis vsebine (namen, obseg, metodologija)

Informativni abstrakt daje tudi rezultate raziskave in ima tendenco biti vsaj približek originala - nekakšen nadomestek.

Vsebina + rezultati (zaključki, priporočila)

Kritični abstrakt je redek. Poleg kratkega povzetka vsebine tudi kratka recenzija in ta je ponavadi podpisana.

Avtor si lahko postavi vprašanje: "Zakaj bi moj uporabnik bil zainteresiran za ta dokument?"

Avtorski povzetki - avtor dela to sam. Pogosto so tudi v tujih jezikih prevedeni.

Namen povzemanja: založniški katalogi

* olajšanje zbirke - z enim povzetkom poleg naslova, uporabniku olajšamo izbiro, ali bo vzel dokument ali ne.

* prihranek časa - ni potrebno prebrati ves članek. Včasih nas zanima zgolj metoda.

* nadomestilo za branje v tujem jeziku - članek v angleščini

* pomoč pri indeksiranju - opisovanje s posameznimi pojmi.

Delo F.W. Lancaster: Indexing and abstracting in theory and practice, 1991 daje nasvete, čemu se je potrebno pri izdelavi povzetkov izogibati.

Povzetke srečamo pri knjigah, člankih, učbenikih itd.

Povzetek je potrebno prilagoditi različnim uporabnikom. To delo opisuje in definira pojma "zaključek in raziskava". Sprašuje se tudi, na kakšen način je bilo neko delo izvedeno. Avtor se tudi zavzema za stališče, da je potrebno uporabniku prihraniti čas in energijo. Ločiti je treba tudi večdelnost nekega gradiva. Ločiti je treba tudi hipoteze od eksperimenta. V tem članku avtor izrecno poudarja, da naj povzetek ne bi imel odvečnih besed. Tudi prepogoste posejane kratice, katere niso najbolj značilne in neznane - so nezaželene. Strogo prepovedano je spreminjati pomen originala, četudi se bralec z delom ne strinja. Tudi podrobnosti s področja eksperimentov se ne smejo spreminjati v korist ozkih psevdoznanstvenih predstav. Prav tako se morajo spoštovati obstoječe meritve. V povzetku se tudi nikoli ne sme govoriti o prihodnjem delu avtorja. Povzetek mora biti čimbolj racionalen z besedami, vendar pa je ob tem potrebno pripomniti, da tudi telegrafski jezik ni zaželen.

--------------------------------------------------------------

Naloga: Iz določene revije, kjer so članki - si pogledati povzetek, nakar ga poskusimo ovrednotiti. Vprašali se bomo: ali je izbrani povzetek informativen in indikativen hkrati?

--------------------------------------------------------------

Indeksiranje

Indeksiranje je nekakšno nizanje pojmov; predstavimo vsebino določenega dela oz. članka (nizanje besed, znakov ali fraz z namenom povedati o čem dokument govori).

Tiskani indeks: indikacija vsebine

zbirka: tudi iskalni pojem

Avtomatsko indeksiranje: cel izbor je na osnovi pogostosti pojavljanja posameznih besed, skratka na osnovi frekvenčne distribucije posameznih pojmov se naredi izbor.

Intelektualno ali ročno indeksiranje: gre za intelektualni proces - miselni izbor ustreznih pojmov.

Postopki:

1. Zanima nas o čem dokument govori!

2. Sprašujemo se, zakaj določen dokument potrebujemo!

3. Sprašujemo se tudi, kateri so aspekti, ki bi uporabnika utegnili zanimati!

V zvezi s tem poznamo konceptualno analizo (identifikacija teme dokumenta: vsebina, uporabnost, določevanje tipa uporabnika) in formulacijo, ki dejansko formulira pojme (naredi indeks, ustvarja nekakšno transformacijo niza gesel).

To sta intelektualno gledana dva različna postopka, kjer je meja včasih zabrisana.

1. Konceptualna analiza

Je analiziranje vsebine, kajti odgovoriti moramo na tri glavna vprašanja:

* O čem dokument govori (vsebina)?

* Zakaj smo ga uvrstili v zbirko (potencialni možni uporabnik)?

* Kateri aspekti bodo zanimali naše uporabnike?

2. Formulacija

Se ukvarja z vprašanjem, kakšna vprašanja bo določen uporabnik postavljal? Mnogokrat bodo uporabnikove miselne zveze drugačne od izvajalca. Idejo transformiramo v niz gesel.

a.) Nekontrolirani slovarji - rezultat so ključne besede in uporabljamo terminologijo, ki jo poznamo

b.) Kontrolirani slovarji - so omejeni na določen spisek

Nekontrolirani slovarji

Ključne besede

* poljudne

* iz dokumenta

* od koderkoli (npr. iz abstrakta, celega teksta)

* iz naslova: poznamo tri oblike

- Permutirani indeks

- KWIC - beseda ostaja v kontekstu

- KWOC - besedo izpostavimo iz konteksta

Kontrolirani slovarji

Imajo na voljo en seznam kot pripomoček za indeksiranje in poizvedovanje, pogosto je to seznam s strukturo:

* Kontrola sinonimov (npr. Kafiola - Cvetača)

* Kontrola homonimov (npr. rak-žival, rak - bolezen)

* povezovanje pomensko sorodnih pojmov (hierarhično - del, celota - ožji, širši, asociativni - sorodni pojmi (povezovanje glede na koordinacijo npr. načini gradnje in uporabe))

* Prekoordiniran slovar - vnaprej koordiniran je tisti, kjer so že v slovarju vključene kompleksne fraze.

* postkoordiniran slovar - je pozneje koordiniran, kjer nastopajo v slovarju le posamezne besede, ki jih povezuje v celoto.

Vrste kontroliranih slovarjev:

* Klasifikacijski sistemi, kjer uporabljajo nekakšne šifre

* Besedni sistemi, normalne besede, gesla, ki so bila pri indeksu predvidena.

Klasifikacijski sistemi

Obstaja veliko splošnih, a tudi posebnih (npr. za matematiko, fiziko, kemijo). To so kontrolirani slovarji:

1. Dewey decimal classification (DDC)

2. Universal decimal classification (UDC)

3. Bibliographic classification (BC)

4. Colon classification (CC)

5. Library of Congres (LoC)

DDC

Idejni oče tega sistema je bil Melvil Dewey l. 1876. 1872 je postal knjižničar v Amherst college, a 1874 pomočnik ravnatelja. Leta 1876 je objavil "A classification and subject index for cataloguing and arranging the books and pamphlets of a library. Istega leta je tudi ustanovil ALA, Library journal in tudi prvo bibliotekarsko šolo - Columbia university. Vse to z namenom, da bi smiselno razvrstil različna gradiva. Označujejo se knjige in ne police. Sistem je decimalen, struktura - xxx.xxx ...

npr. 629.892 roboti

006.3 umetna inteligenca

598.2 ptiči

DDC je doživela 20 izdaj. Ta sistem je še zlasti namenjen knjižnicam s prostim pristopom.

UDK

Je bil zasnovan po 5. izdaji DDC. 1894 Paul Otelet in Henry La Fontaine sta bila pobudnika velikega svetovnega indeksa vsega zapisanega znanja. Pri UDK je poudarek na vsebinski obdelavi. Sistem je numeričen, sestavljen je iz šifer in dodatnimi znaki.

BC

Avtor je Henry Evelyn Bliss. Temeljni deli sta: 1929 - The organization of knowledge and the system of sciences; The organization of knowledge and libraries.

Od 1935 do 1953 so izhajali posamezni deli. Poudarek je bil na vrstnem redu razredov. Osnovni principi:

* sorodna področja so blizu skupaj (geografija, geologija)

* splošno je vedno pred specifičnim (od splošnega k posebnemu)

* postopnost v specializaciji (najprej bolj splošno, potem čedalje bolj specializirano)

CC

Idejni oče tovrstnega sistema je bil Ranganathan. Bil je matematik in postal 1924 predstojnik univerzitetne knjižnice v Madrasu. Prva izdaja CC je izšla 1933 in se je nadaljevala do 1960. To je fasetna klasifikacija, kar pomeni, da gledamo na eno in isto stvar z različnih zornih kotov, nakar vse skupaj označuje neko delo. Razdelil je sistem na pet aspektov (PMEST).

Personality pomeni stvar samo, vrsto in določene osnovne vrste akcij.

Matter pove, iz česa je stvar sestavljena.

Energy opisuje akcijo - dogajanje, ki jo stvar izvaja.

Space nam pove, kje se stvar nahaja.

Time nam pove, kdaj se nekaj zgodi.

Ta sistem je izrazito sintetičen (post koordiniran sistem) - posamezne elemente kombiniramo v celotno šifro. Iz teoretičnega vidika je ta sistem zelo pomemben!

LoC

Služi za urejevanje knjižničnega gradiva. 1814 je bila zaradi požara uničena kongresna knjižnica v Washingtonu. Predsednik Jefferson je podaril svoje knjige kongresu kot osnovo za novo ureditev, ki se je 1900 spremenila.

Ureditev je izrazito prilagojena zbirki LoC in ne sloni toliko na teoretičnih principih. Knjižnica služi ameriškemu kongresu, čeprav opravlja tudi druge funkcije. LoC je začela s posredovanjem računalniških zapisov in številne knjižnice so začele uporabljati njen sistem. Slabost tega sistema je v tem, da je izrazito usmerjen v angloameriško kulturo, neupoštevajoč drugih kultur.

Za indeksiranje obstaja ISO 5963 (1985)

Ta obravnava postopke pri indeksiranju: pregledati moramo naslov, abstrakt, navedba vsebine, kazalo, dobro se je ustaviti ob posameznih slikah ali diagramih. Postavi se vprašanje koliko deskriptorjev sploh dati. Pravega recepta za to ni.

Tezaver

Beseda tezaver izhaja iz grščine, kar pomeni podobno kot zaklad. Dolgo časa je termin tezaver pomenil celotni besedni zaklad enega jezika. Roche je k temu dodal, da je tezaver bolj nekakšen slovar sinonimov.

Toda v informacijski znanosti pomeni tezaver naslednje:

Tezaver je kontrolirani slovar s strukturo (hierarhičen, asociativen) in je standardiziran (izdela se po ISO standardu 2788 (1986)). Ta standard obravnava te slovarje; to je standard za enojezični slovar, kajti sprejet je kot slovenski standard.

Uporabljamo izbrani izraz ali deskriptor ali neizbrani izraz ali nedeskriptor. Torej sprašujemo se, kateri izraz je tisti, ki naj se uporablja. Za tezaver je zelo pomembno, da ima vedno samo en pomen za vsak deskriptor. Tezaver določa pomembnost nekega izraza za uporabo.

Kako zbiramo pojme? Obstajajo različni koncepti.

Konkretne stvari so lahko

* Predmeti in fizični deli

Ptiči, okončine, fotografije, gorstva

* materiali

Lepilo, guma, cink

Abstraktne stvari

* Akcije in dogodki

Poledenitev (proces), golf (aktivnost), marketing (dejavnost)

* Pojmi in lastnosti stvari, materialov ali dogajanja

Elastičnost (lastnost), novice (pojem), osebnsost (lastnost), hitrost (pojem - fizikalna količina: lastnost nečesa)

* Vede in discipline

Arheologija

* Merske enote

Kilometer, sekunda

Posebno kategorijo predstavljajo Lastna imena: se nanaša ali na pojme ali na lastnost. Standard opozarja, saj predpisuje, da moramo ločiti to kategorijo od konkretnih in abstraktnih stvari:

Hong Kong, Organizacija Združenih Narodov

Oblika deskriptorjev je odvisno od vrste. V kakšni obliki? V tezavru uporabljamo enostavne in sestavljene deskriptorje. Oblika izrazov je lahko različna:

* Samostalniki

* Samostalniške fraze

Kemija polimerov (dva samostalnika), zgodovina fevdalizma

Morske ptice, organska kemija (pridevnik in samostalnik)

Velja pravilo naravnega vrstnega reda. Pridevnike lahko uporabljamo samo v kombinaciji. Pri strokovnih pojmih včasih tudi uporabljamo prislove.

* Glagoli

Uporabljamo samo v obliki glagolnika ali če so nadomeščeni s samostalnikom (ne v obliki nedoločnika).

Komunikacija, Varjenje, opazovanje

Slovnično število

Kdaj moramo uporabljati ednino in kdaj množino? Standard predpisuje:

* Števni samostalniki morajo biti v množini

Planeti, plugi, otroci, gore

Pri delih telesa glede na število pri odraslem organizmu, toda dele telesa lahko imamo tudi v ednini, saj standard dopušča tudi izjemo npr.

Rep, oči, noge, srce, ušesa

* Neštevni samostalniki v ednini

železo, granit, sneg, moka

„Če je poudarek na razredu, več vrstah, je lahko množina:

Jekla, cementi, moke, strupi, fobije

* Abstraktni koncepti v ednini

Logika, viskoznost, hinduizem, konflikt

Kratice in akronimi: Kratice vedno razrešimo, razen tistih, ki so praviloma v polni obliki (ne npr. RK, MŠŠ), zelo razširjeni kot kratica:

RADAR, LASER, UNICEF, CD-ROM itd.

Kot izbrani izraz uporabljamo razrešen, vedno jih obravnavamo kot sinonime.

Homonimi ali enakozvočnice uporabljamo določila:

žerjav (ptica) ali (zoologija)

žerjav (naprava) ali (tehnika)

Prvo določilo je ožje, medtem ko je drugo širše, a dopuščeni sta obe možnosti. Vedno uporabimo bolj udomačen izraz, med laičnim in strokovnim pa izbiramo glede na namen:

Božjast - Epilepsija, soda - kalcijev karbonat, Modra galica - bakrov sulfat, rdečke - rubella (medicina)

ali uporabljati z eno samo besedo ali frazo (sestavljeni-nesestavljeni izrazi).

Vrstni red je kot že omenjeno vedno naravni. Npr. Morski prasiček ali oslovški kašelj - uporabimo kombinacijo

Relacije

Ekvivalentne relacije / pojmi so povezani z sinonimom za ekvivalentne odnose

Hierarhične relacije / relacije ožjega in širšega pojma

Asociativne relacije / so relacije sorodnih pojmov

Ekvivalentne relacije označujejo odnos med deskriptorjem in ustreznim nedeskriptorjem (sinonim tujka-domači izraz): zemeljski magnetizem = geo magnetizem

To je odnos med izbranim in neizbranim izrazom. Mora veljati recipročna relacija: Za vsak izbran izraz moramo povedati, da je ta za vse neizbrane in obratno.

USE (rabi, UN - uporabljano namesto) in UF (used for)

Npr. Geomagnetizem UF Zemeljski magnetizem

Uporabljamo sinonime: Pogosta oblika so novi in stari izrazi. Zelo pomemben razred so variante v pisavi, ko pišejo na več različnih načinov. Včasih se ednina celo razlikuje od množine npr. človek - ljudje. Po abecedi ta zveza ne gre skupaj: človek USE ljudje // ljudje UF človek

Rdeči križ UF RK // RK USE Rdeči križ

Drevo - drevesa ta izraza gresta po abecedi skupaj.

Pri ekvivalentnih relacijah poznamo tudi kvazi sinonime, ki pa niso pravi sinonimi. Te se nahajajo na obeh straneh, na eni zvezni lestvici enakosti ali neenakosti. Kot besede to niso sinonimi.

Pismenost - nepismenost / v tezavru moramo kazati na pismenost.

Specialnejše izraze lahko nadomestimo s splošnejšimi npr.

Citrusi UF Limone

UF Pomaranče

Ti izrazi se zgolj obravnavajo kot sinonimi, čeprav to niso.

Hierarhične relacije

Poemnijo nekakšno nadgradnjo samega seznama. Prav tovrstne relacije, ki jih lahko vsebuje tezaver ga ločijo od navadnega slovarja.

BT (širši izraz, nadpomenka) / NT (ožji izraz ali podpomenka)

Vedno moramo upoštevati recipročne relacije. Večinoma gre hierarhija samo za en nivo nižje npr.:

Sadje

NT Jabolka

Pri tej relaciji mora biti BT/NT istega koncepta Jabolka

BT Sadje

Ne pa:

Kovina železo

BT NT

Ne pa:

Kovina, varjenje - ne more biti podpomenka "kovina", ker je kovina snov. medtem ko je "Varjenje" akcija. V tezavru lahko povezujemo hierarhično zgolj isto vrsto konceptov.

Vrste hierarhičnih relacij:

* Generična

* Partitivna

Generiča (razred in predstavniki razreda), kadar imamo razred enih stvari, kot ožji pojem npr. predstavnik (sadje, jabolka). Velja pravilo, da je NT vedno del BT:

Ptice

NT Senice

Ne velja pa odnos, ker npr. niso vsi hrčki domače živali.

Domače živali

NT Hrčki

Partitivna (celota-del)

1. telesni deli

ožilje (predstavlja celoto)

NT arterije tudi obratna relacija se mora pojaviti.

2. geografski pojmi

Slovenija

NT Gorenjska

3. vede ali znanstvene discipline

Kemija

NT Organska kemija

4. hierarhične družbene ureditve

Bataljon

NT „Četa

Pravna ureditev, cerkev - mora biti …ista relacija, recipročnost in paziti moramo na polihierarhične odnose.

Polihierarhični odnos pomeni, da lahko ima en izraz več nadpomenk npr. Orgle - inštrument s tipkami, po načinu pa so to pihala ali Maslo - je hkrati tudi mlečni izdelek. Nastopa v več različnih hierarhičnih odnosih

Asociativne relacije

Pomenijo povezovanje sorodnih izrazov, ki niso niti ekvivalentni in niti niso v hierarhičnem odnosu. Izrazi imajo ponavadi nekaj skupnega ali z uporabnikom ali z dokumentalistom.

RT npr. železo

RT Varjenje

Potresi

RT Seizmologija

Obdelava podatkov

RT Računalniki

Relacija je vedno recipročna, torej v dve smeri.

Vrste tezavrov

Spraševati se moramo, ali je tezaver sploh potreben? Ali že obstaja? Obstajajo celo posebne agencije za tezavre, kjer lahko dobimo dragocene informacije v zvezi z njimi. Poznamo naslednje vrste tezavrov:

Splošni - zajemajo večja tematska področja

Tematski - so omejeni na eno temo

Fasetni - nastopajo različni pogledi na neko tematiko in prisotno je več hierarhij.

Večjezični - tezaver, v katerem so izrazi v različnih jezikih. Hierarhija enega jezika predstavlja veliko razliko v primerjavi z drugim jezikom.

Poznamo še makrotezavre, ki zajemajo široka področja in mikrotezavre, ki zajemajo ožja področja oziroma predstavljajo nekakšen podtezaver.

Metode izdelave tezavra

Sprašujemo, kako se lotiti izdelave. Pristopi so lahko zelo različni:

Induktivna-deduktivna od spodaj navzgor ali od zgoraj navzdol

Analitična-sintetična, kjer gre za način zbiranja pojmov npr. posvet s strokovnjaki / gradnja terminologije in lahko uporabljamo sekundarne vire (v kombinaciji).

Zelo potrebna je tudi kontrola, saj se zgodi, da moramo tezaver popravljati ali izboljšati. V zvezi s tem poznamo formalno kontrolo: Namreč vsa pravila morajo biti upoštevana to so pravopis, število, kratice, relacije morajo biti dvosmerno pravilno definirana. Ko je tezaver formalno gledano korekten, preiskusimo njegovo funkcionalnost (kot orodje dokumentalistu - ali tezaver dobro služi svojemu namenu --- uporabnik - poizvedovanje).

Načini prikaza tezavra

* Abecedni seznam - vsi izrazi so navedeni po abcd in potem sledijo vsi dodatki.

* Hierarhični seznam - po hierarhiji navzdol ali navzgor.

* Grafični prikaz - po hierarhiji (zelo nazorno - slikovno).

Vrstni red:

SN ali scope note - opis pojma oz. definicija

UF ali use for - vsi sinonimi, ki so z določenim izrazom izbrani.

TT ali top turn - v kateri hierarhiji nastopa? Najvišja podpomenka.

BT - nadpomenka

NT - podpomenka

RT ali relativ turn - za asociativne relacije

Simboli, ki se v zvezi s tem uporabljajo:

Standard predvideva uporabo simbolov namesto kratic

® USE

= UF za sinonime

< BT za širše pojme

> NT za podpomenke

- RT za sorodne izraze

Urednik Strani: Karl Petrič

Zadnja sprememba: 2003-03-29

NAZAJ NA UDK LEKSIKON?

Datenschutzerklärung

Kostenlose Webseite von Beepworld

Verantwortlich für den Inhalt dieser Seite ist ausschließlich der
Autor dieser Homepage, kontaktierbar über dieses Formular!