321.151:316 Agora in demokracija

  UDK LEKSIKON

Nazaj na glavno stran

BORIS GORUPIČ

Kontakt z avtorjem - izmenjava mnenj

 

Agora in demokracija

 

 

po Jean-Pierre Vernant: Začetki grške misli

 

Ljubljana, 1986

 

Kazalo:

 

1. Uvod str. 3

2. Mikene str. 5

3. Agora in demokracija str. 8

4. Pólis str. 10

5. Pomen filozofije str. 13

6. Grška in sodobna demokracija str. 14

7. Sklep str. 16

 

1. Uvod

Knjiga z naslovom Začetek grške misli,nam s svojim naslovom le delno pove kakšna je njena vsebina. Avtor v njej obravnava tisto obdobje zahodne civilizacije, ko so se postavljali njeni temelji, in ki iz mnogih stališč pomenijo izhodišče tudi za našo sodobno kulturo. Seveda bi bilo preveč poenostavljeno, če bi dejali, da so le stari Grki bili tisti, ki so razvili kulturo, na kateri je v sledečih dveh tisočletjih zrasla civilizacija Zahoda, saj so grška ljudstva v obdobju antike povzela in uspešno nadaljevala s pridobitvami, ki so jih pred njimi dosegli že njihovi predhodniki in tudi sodobniki, predvsem v različnih prostorih širšega mediteranskega območja. Grški vzpon, tako pomemben v zgodovini, zato lahko pojmujemo kot rezultat nečesa, kar se je pripravljalo tisočletja dolgo in potem dozorelo, predvsem v času t. i. klasičnega obdobja, ki ga poznamo tudi po vladavini Perikleja, vladarja, med drugim pomembnega kot vzpodbujevalca umetnosti in znanosti. Kulturo antične Grčije zato upravičeno pojmujemo kot prelomno, kot tisto, ki je obrnila novo stran v razgibani knjigi človeške zgodovine, saj je na številnih ravneh presegla dotedanje družbe s hkratno uporabo njihovih dosežkov. Filozofija, literatura, kiparstvo, arhitektura, je le nekaj tistih področij, ki so še sledeča dva tisočletja, torej vse do sodobnega časa bila dovzetna, če celo ne dobesedno odvisna od tega, kar se je oblikovalo že v Grčiji. Spomnim naj le na vedno aktualne razprave in razmerjih med Platonovim idealizmom in Aristotelovim materalizmom, ali pa na številne “renesanse”, ki jih poznamo na likovnem področju, pa naj govorimo o karolinški ali otonski umetnosti, 16. stoletju, neoklasicizmu, celo arhitektura postmodernizma povzema v stilizirani obliki nekatere forme grške arhitekture, na primer stebre ali trikotni zatrep na pročelju fasade. Vse to nam govori o tem, kako blizu nam je pravzaprav ta kultura in koliko podobnosti imamo z njo,zato se lahko upravičeno vprašamo, ali je to le neka daljna preteklost, ki so jo že zdavnaj nadgradili, ali pa se v našem času srečujemo s takorekoč istimi vprašanji in dilemami, kot so se naši grški predhodniki.

Vernant se v svoji knjigi seveda ne ukvarja z vsemi omenjenimi področji, pač pa svojo pozornost osredotoča predvsem na politični razvoj družbe, pri čemer obravnava tudi splošne razmere, značilne za tisti čas, predvsem z namenom, da ga bolj plastično predstavi. V seminarski nalogi bom sledil njegovim poglavjem, pri čemer bom predstavil njihove bistvene poudarke in jih tudi dodatno komentiral. V sklepnem delu naloge pa bom naredil manjšo primerjavo med antičnim in našim obdobjem, pri tem pa tudi opozoril na tiste posebnosti takratne družbene ureditve, ki so aktualne tudi v našem času. Ali drugače rečeno, že stari Grki so dosegli določeno stopnjo družbenega razvoja, pravzaprav soglasja, za katerega pa lahko ugotovimo, da je bil v nadaljnih etapah evropske civilizacije vse premalo upoštevan in tudi sodobnost pri tem ni povsem izjema.

 

 2. Mikene

Mikensko kraljestvo, ki je obstojalo v času med 16. in 12. stoletjem p. n. št., oziroma je takrat doseglo svoj najbolj izraziti kulturni razvoj, pojmujemo kot prvo razvojno stopnjo grške zgodovine. Prav zato lahko začetek njene socialne in kulturne identitete razumemo preko poznavanja mikenske družbe. Mikene so vmesna, prehodna faza med starejšimi, plemenskimi skupnostmi iz prazgodovine in klasično grško kulturo. Tudi Vernant se zato v prvem delu knjige ukvarja z opisom mikenskega kraljestva in bistvene značilnosti tega v nadaljevanju tudi povzemam.

Družbeno življenje v Mikenah je bilo “osredotočeno okoli palače, ki igra hkrati religiozno, politično, vojaško, administrativno in ekonomsko vlogo.”

Organizacija družbe, imenovana tudi “birokratsko kraljestvo”, kjer je jedro njenega dogajanja, oziroma ne jedro, ampak praktično celotno dogajanje postavljeno le na eno mesto, nam iz zgodovinske izkušnje govori, da gre za avtoritativno vodeno državo. Kraljevska palača, v kateri so vse institucije, ki vodijo državo, so zbrane na tako mahnem prostoru predvsem iz praktičnega razloga - so pod neposrednim nadzorom kralja in ima številne podobnosti z “velikimi državami v porečjih Bližnjega vzhoda”. Palačo, kot najpomembnejšo zgradbo v kraljestvu pa seveda ne razumemo le v njenem praktičnem pomenu, torej v smislu funkcionalne organizacije, oziroma racionalne porazdelitve družbenih vlog, zaradi česar bi država delovala kar najbolj učinkovito. To gotovo je eden od namenov takšne centralizacije oblasti in vseh bistvenih institucij na ene mestu. V političnem pomenu, pa gre tudi za državo, katere voditelji si hočejo s takšno organizacijo zagotoviti pregledno in avtokratsko vodenje. “Mikenski grad, katerega središče stamegaron in prestolna dvorana, je bil z zidovi obdana utrdba, brlog poglavarjev, ki so gospodovali nad ravno deželo pod svojimi nogami in jo nadzorovali. Trdnjava, ki je bila zgrajena z namenom, da bi vzdržala obleganje, je dajala zavetje ne le vladarjevemu stanovanju in njegovim depandansam, ampak tudi hišam kralju najbližjih, to je vojaških poveljnikov in palačnih dostojanstvenikov”.

Središče države je bil tako dvor, ali bolj ustrezno rečeno utrdba, ki je za svojimi debelimi zidovi varovala kralja in njegove ožje sodelavce pri vodenju države. Seveda si lahko postavljamo vprašanje, pred kom se je kralj moral zaščititi s takšno mogočno utrdbo? Prav gotovo pred napadalci iz drugih dežel, saj vemo, da je bilo to obdobje nemirno in da so v Sredozemlju potekali številni konflikti in osvajalni pohodi različnih plemen. Vendar pa lahko sklepamo, da je šlo pri takšni palači, oziroma trdnjavi resnično le za varovanje kralja, ne pa tudi ostalih državljanov, saj bi sicer zgradili obsežnejša mestna obzidja, ki bi v primeru napadov v svoje zavetje sprejela tudi ostale prebivalce. Ker Vernant nikjer ne omenja kakšnega mestnega obzidja, pač pa predvsem trdnjavo, nas to napeljuje k sklepanju, da je bila zgrajena z namenom, da nudi varovanje tudi pred lastnimi prebivalci. Kajti imamo značilen primer despotske vladavine v podobi kralja, ki je pomembne odločitve, pravzaprav celo vse sprejemal za zaprtimi vrati, kar najbolj daleč od ljudstva. Gotovo so bile mnoge kraljeve odločitve drugačne od interesov ljudstva in nobeno presenečenje ni, da so se množice v takšnih primerih uprle kralju, ga poskusile odstaviti in zamenjati. Številne takšne primere poznamo iz mlajše srednjeveške zgodovine, ko so se tudi pri nas zvrstili mnogi upori kmečkega prebivalstva, ki je zahtevalo svoje pravice. Ker odnos med plemstvom in podrejenim prebivalstvo ni bil vzpostavljen na ravni konsenza, pač pa prisile, je seveda v posameznih primerih prišlo do uporov in spopadov, pri čemer je plemstvo svoje gradove uporabljalo tudi kot zaščito pred domačim prebivalstvom.

To so seveda podatki, ki nam ilustrirajo podobo mikenske družbe, njene socialne strukturiranosti in hierarhičnosti. “Za monarhe v Grčiji je sistem palač predstavljal znaten instrument moči. Omogočil je vzpostavitev strogega državnega nadzorstva nad širnim ozemljem. Odvajal je vse bogastvo dežele in ga kopičil v monarhovih rokah, pod enotnim vodstvom je koncentriral sredstva in pomembne vojaške sile.”

Strukturo posamezne družbe seveda ne moremo adekvatno razumeti le na primeru enega fragmeta njenega delovanja, kot je to v tem primeru funkcija kraljevske palače v Mikenah. Omenjeni primer je Vernat poudarjal ravno zaradi njegove zgovorne politične vloge, ki se je kot takšen ohranil tudi v poznejših obdobjih in ga poznamo tudi danes. Namreč tudi v sodobnem času imamo vladne zgradbe in veleposlaništva izjemno zastražena, kar nas opozarja na odtujenost teh institucij od državljanov, katerim bi naj pravzaprav te institucije služile. A o tem, torej vprašanju o razmerju med politično organizacijo pri starih Grkih in sodobnim časom, bom več pozornosti namenil v zaključnem poglavju seminarske naloge.

 

3. Agora in demokracija

Po padcu mikenskega kraljestva, katerega so povzročili vpadi dorskih plemen, je prišlo do velikih sprememb v grški zgodovini. Komunikacije z Vzhodom so bile prekinjene in grška celina je bila več stoletij v nekakšni izolaciji in številne pridobitve grške kulture niso nastale kot neposredno nadaljevanje mikenske, pač pa so prišle iz drugih območij Mediterana. Značilen primer je pisava, pri čemer je Vernant še posebej pozoren na njen socialni pomen: “Ko so jo Grki znova odkrili proti koncu 9. stoletja, tokrat so si jo sposodili pri Feničanih, to ni bila samo pisava drugačne, fonetične vrste, marveč je bila radikalno drugačno civilizacijsko dejstvo: ni bila več specialnost razreda pisarjev, ampak element skupne kulture. Preobrazil – lahko bi rekli obrnil – se je tudi njen družbeni in psihološki pomen: smoter pisave ni bil več sestavljati arhive za kraljevo rabo v tajnosti njegove palače, pač pa je odslej ustrezala neki določeni funkciji javnosti; omogočila je, da so se različni vidiki družbenega in političnega življenja razširjali med ljudmi in bili vsem enako na očeh.”

Pisava, kot izjemna civilizacijska pridobitev, se nam tako pokaže v povsem novem kontekstu ni več le eden od pripomočkov oblastnika s katerim ureja svoj teritorij, ampak postane javna dobrina, ki je kot takšna lahko postala last vseh. A pisava je le eden – sicer indikativen pokazatelj, za kakšno družbo gre tokrat, od 9. stoletja naprej, v primerjavi s prejšnjo mikensko. Seveda ne smemo pozabiti, da je bila celotna antična družba še urejena kot sužnjelastniška in smo še daleč od tega, da bi resnično vsi prebivalci takratne skupnosti bili deležni vseh javnih dobrin. Družba je še vedno izrazito razdeljena med tiste, ki so deležni raznih pravic in ostale, ki so jim te še vedno nedosegljive. A vendar napredek v smislu politične demokracije je velik in neprimerljiv z vsem, kar so družbe pred tem poznale. Poleg že omenjene pisave, ki dobi novo funkcijo, lahko za razumevanje novih razmer uporabimo med drugim tudi primer arhitekture, ki prav takodobi – ne le novo podobo, pač pa tudi nov praktičen pomen. V predhodnem poglavju z naslovom Mikene, sem poudaril prav kraljevsko reprezentativno, državniško arhitekturo, tistega časa. Njen zaprt, ekskluziven značaj je s svojo formo odražal tudi značilnosti avtokratsko vodene države. Tokrat se nam arhitektura mestnih držav pokaže drugače, Vernant pa jo opiše sledeče: “Uporaba prostorske podobe pri izražanju zavesti, ki jo dobiva človeška skupina o sebi, občutenje svojega obstoja kot politične enote, nima samo primerjalne vrednosti, ampak odseva nastop popolnoma novega družbenega razreda. Mestne zgradbe niso več kot prej zbrane okoli kraljeve palače, opasane z utrdbami. Mesto je zdaj osredotočeno okoli agore, skupnega prostora, sedeža Hestía koiné, javnega prostora, kjer se razpravlja o problemih, ki zanimajo vse. Zdaj se je mesto samo obdalo z obzidjem – to varuje in obmejuje vso človeško skupino, ki ga sestavlja.”

Če je v Mikenah predstavljala kraljevska palača materialno jedro države, potem je to sedaj osrednji mestni trg, imenovan agora. Ta je odprt in dopušča svobodne razprave o vprašanjih, ki se tičejo države, pravico do besede pa imajo tudi tisti prebivalci, ki sicer nimajo kakšnih služb v institucijah države. Agoro, oziroma dogajanje na njej, lahko zato zgodovinsko pojmujemo kot začetek tistega procesa, ki ga imenujemo demokracija. To pomeni, da vprašanja vodenja države postanejo dostopna tudi drugim zainteresiranim državljanom in ne le zgolj tistim, ki so dinastično ali poklicno v kateri od državnih funkcij. Seveda, kot sem že prej omenil, ne gre idealizirati takratno grško družbo, vsekakor pa ima osrednji pomen pri nadaljnem razvoju zahodne civilizacije in med drugim njene politične kulture, kar bom opisal tudi v naslednjem poglavju, ko bom obravnaval pólis.

 

4. Pólis

Nastanek pólisa datiramo v čas med 8. in 7. stoletjem in ima za razvoj grške misli odločilen pomen. Lahko ga pojmujemo kot nadaljevanje agore, ali bolje rečeno, kot njeno pridobitev in nadaljevanje, ki so ga omogočale ugodne razmere. Pólis je predvsem političen pojem, saj je ena njegovih bistvenih lastnosti: “…da so najpomembnejše manifestacije družbenega življenja dobile značaj popolne javnosti.”

Takšna liberalizacija se je odražala na več načinov, nekatere od njih pa sem že predhodno omenil: pisava, dostopna vsem; agora z javno besedo, značaj mestne aritekture. Govor se je postopoma izoblikoval v razprave, ki so imele svoja pravila in spretnosti, vemo, da je retorika grški pojem, ki se je formuliral ravno pri njihovih javnih diskusijah. Za politično zgodovino pa je pomembno tudi dejstvo, da se je v tako izoblikovani socialni klimi razvila potreba po natančnejši definiciji družbenih pravil. V času mestnih držav so prvič izdali v pisni obliki zakone: “Z zapisom so zakonom zagotovili trajnost in trdnost…” To seveda pomeni, da so se še kako zavedali možnosti, da se razmere v družbi spremenijo in da ponovno pride do uveljavitve drugačnega družbenega reda od obstoječega. Kajti, ne le, da so bili Grki seznanjeni z zgodovino, ki je bila manj demokratična, so tudi sočasno, med komunikacijo z drugimi ljudstvi poznali različne državne ureditve - kolikor je nam znano z nižjo stopnjo demokracije. In prav iz tega je izhajalo njihovo spoznanje o dosežkih in vrednotah, ki so jih uspeli uveljaviti in težnja, da jih tudi trajno zaščitijo. Pravni red je sicer obstajal že prej; če poenostavimo, potem vemo, da ima vsaka, še tako majhna in “primitivna” skupnost svoja pravila, ki določajo odnose med posameznimi člani družbe. Antropologi, ki so v dvajsetem stoletju raziskovali skupnosti, ki so se oblikovale v preteklih stoletjih ločeno od prevladujočih tokov velikih svetovnih kultur, so tudi pri še tako odmaknjenih ljudstvih, na primer v Amazoniji, našli številne podobnosti pri ureditvi družbe, kot jo ima in pozna zahodna kultura. To nam govori o tem, da je človek že zelo zgodaj na svoji razvojni stopnji spoznal potrebo po redu, torej po organizaciji in razporeditvi vlog posameznih članov skupnosti. Te vloge so bile podeljene po različnih kriterijih, med najpomembnejšimi pa so tiste, ki so izhajale iz spola, starosti in delitve dela. Iz teh razdelitev družbenih vlog so posamezne družbe bile sposobne harmonično urediti medsebojne odnose, nekatere, pa so razlikovanja pospeševala in pristala v ureditvi z velikimi razlikami med statusi posameznikov. Eden zgodovinskih rezultatov takšnega vzpodbujanja razlik je razredna družba, ki je dopuščala kopičenje materialnih dobrin v posesti manjšine. V teh družbah so se oblikovale skupine, ki so sebe tako rade imenovale “elita”, s pomočjo represivnega aparata in različnih ideoloških mehanizmov pa so prepričevale ostale državljane o upravičenosti svojega elitnega položaja. Takšen položaj ni vseboval le razpolaganja z znatnejšimi količinami materialnih dobrin od ostalih državljanov, pač pa je vključeval tudi najrazličnejše funkcije v državni upravi. Pohlep posameznikov, da si pridobijo “eliten” položaj in najrazličnejše privilegije, s katerimi se občutno razlikujejo od ostalih prebivalcev skupnosti, je bil v zgodovini vzrok številnih socialnih konfliktov in da bi jih Grki ublažili, so sprejeli različne ukrepe.

Omenil sem že napisani zakonik, ki je vseboval splošne določbe, obvezne za vse državljane, in ki je kot takšen pomenil formalno zagotavljanje reda v skupnosti, na katerega se je lahko vsakdo skliceval. To lahko gotovo jemljemo kot prvo stopnjo v zgodovini zahodne demokracije, ki je s širšim družbenem soglasjem podelila tudi formalno vsem prebivalcem enake državljanske pravice, ki niso odvisne od njihovega statusa: “Demokratski tok je šel dalje. Vse državljane, ne glede na imetje in vrlino, je opredelil kot “enake”, ki imajo natanko iste pravice do udeležbe pri vseh vidikih javnega življenja. Takšen je idealisonomía, ki enakost pojmuje v obliki najpreprostejšega razmerja: 1/1. Edina “prava mera”, ki lahko uglasi odnose med državljani, je popolna in učinkovita enakost. Tu ne gre več, kakor poprej, za to, da bi skušali najti lestvico, ki bi uravnavala sorazmerje med oblastjo in zaslugo ter med različnimi in celo neuglašenimi elementi udejanjala harmonično soglasje, ampak za dosledno medsebojno izenačitev udeležbe pri arché ter za možnosti dostopa do uradniških služb, za odpravo vseh razlik, ki drugo drugi zoperstavljajo različne strani mestne države, in za poenotenje teh strani z mešanjem in spojitvijo, tako da se na politični ravni ne bi v ničemer več razlikovale.”

Harmonija v družbi je tisto vprašanje, s katerim se srečuje vsaka še tako majhna skupnost in ne glede na to, na kateri stopnji svojega socialno ekonomskega razvoja se nahaja. Težnja za uskladitvijo različnih interesov in porazdelitvijo funkcij, ki hkrati zadovoljujejo potrebe posameznika in družbe, pa je tisti ideal, za katerega lahko ugotovimo, da je pravzaprav bil redko dosežen. Obdobje klasične Grčije je prišlo temu blizu, in postavilo izhodišča za nadaljni razvoj politične kulture v zahodnem prostoru.

 

5. Pomen filozofije

 

Čeprav bi iz naslova Vernantove knjige Začetek grške mislilahko sklepali, da gre za študijo o prvih filozofih, ni povsem tako. Vernant seveda daje precej pozornosti filozofom, a vendar predvsem v tem smislu, kolikor so tudi družbeno delovali. Kajti filozofi so se v tisti prvotni fazi te znanstvene discipline ukvarjali še z mnogimi drugimi področji kot se sodobni filozofi in posamezne znanosti so se pozneje od filozofije osamosvojile in postale ločene znanosti. Vendar pa je razvoj grške družbe in njenih značilnosti pomembno povezan s sočasno filozofijo. Takšno pojmovanje je neposredno izraženo pri Aristotelu: “Če jehomo sapiens v njegovih očeh homo politicus, je zato, ker je že sam razum v bistvu političen.”

Filozofija in politična misel se nam tako v grški antični kulturi kažeta kot nekaj neločljivega, in pravzaprav postavljena v medsebojno odvisnost: “Grški razum se je namreč najpoprej izrazil, izpostavil, oblikoval na politični ravni. Družbena izkušnja je pri Grkih lahko postala predmet refleksije zato, ker je bila v mestni državi izpostavljena javnemu obravnavanju argumetov.”

Filozofi so nenehno poudarjali vlogo razuma in ravno racionalnost je tisti dejavnik, ki je pomenil osnovno izhodišče za načela demokratično urejenih držav tistega časa. Politiki klasične Grčije, predvsem govorimo o Perikleju in njegovem obdobju, so bili pripravljeni za iskanje družbenega soglasja in imeli posluh tudi za interese državljanov in socialnih plasti, ki so bile v zgodovini nepriviligirane in prikrajšane za mnoge osnovne pravice. In ravno tu gre v političnem smislu priznati pomen filozofov, ki so znali opozoriti vladajoče strukture na potrebo po usklajevanju interesov različnih družbenih skupin in s tem tudi utemeljiti smiselnost demokracije.

 

6. Grška in sodobna demokracija

Seveda lahko ugotovimo, da so takšna razmišljanja, čeprav so nastala pred približno 2500 leti, izjemno sodobna. Mogoče nas pri vse tem še najbolj preseneča dejstvo, da ta načela, ob vsej svoji dolgi zgodovini niso nikoli pozneje bila v celoti realizirana. Ne le srednji vek s preseljevanji ljudstev in spremembami družbeno političnih sistemov, tudi zgodovina evropskega novega veka je polna številnih avtokratskih režimov, ki so jih vodili najrazličnejši diktatorji, pri čemer je prejšnje dvajseto stoletje prav zgovorno.In če vzamemo za primer sodobne zahodne države, ki se tako rade ponašajo z vzdevkom demokratične, lahko v mnogih segmentih njihove organizacije najdemo velik odmik od tistih načel, ki so jih Grki uveljavljali v obdobju svoje najbolj demokratične miselnosti. Vemo, da so danes milijonske skupine v zahodnih družbah potisnjene na obrobje družbenega dogajanja, pa naj gre za brezposelne; ali generacije tistih z nižjimi finančnimi dohodki, ki jim je onemogočeno izobraževanje in s tem osebno in socialno napredovanje. Srečujemo se z raznimi diskriminacijami: rasnimi, nacionalnimi, spolnimi…, tu so pa seveda še nepregledne množice tistih, ki so brez lastnih produkcijskih sredstev in so iz eksistenčnih razlogov primorani vstopiti v delovna razmerja s posamezniki, ki pa ta sredstva imajo v svoji lasti (kar še posebej kritično obravnavajo marksisti).

In ravno ti lastniki produkcijskih sredstev si danes jemljejo pravico, da se imenujejo “elita” in v tesni navezavi s političnimi strankami prevzemajo vodilne položaje tudi v državi.

To seveda ne moremo drugače razumeti, kot potvarjanje osnovne ideje o enakosti vseh državljanov in zagotavljanju enakih pravic za vse. Sodobne zahodne države so to idejo pretvorile v sistem svobodnih volitev, ki bi naj bil eden največjih dosežkov demokracije. Kar sicer tudi je, vendar zaradi različnih dejavnikov izgublja svoj prvotni pomen. Kajti svobodne volitve, ki bi morale temeljiti na sistemu zoperstavljanja argumentov (prav tako dosežek starih Grkov), in svobodni izbiri ustreznega predstavnika, poslanca, predsednika itd., vse bolj postajajo trivialna farsa reklamnih videospotov, velikih plakatov z nasmejanimi politiki in veselic z zabavnimi ansambli.

Stagnacija v razvoju demokracije v sodobnih zahodnih družbah se razkriva tudi v tem, da so desetletja na oblasti iste stranke. Običajno gre za razlike z levim, oziroma desnim predznakom, a kot številni poznavalci sodobne politike opažajo, so te razlike vse bolj formalne, medtem, ko na vsebinski ravni izgubljajo svoj pomen. In državljani imamo mnogokrat pri tem občutek, kot da gre za izoblikovanje posebne oligarhije, ki se med sabo prereka (seveda tudi argumentirano in strokovno zoperstavlja), sicer pa deluje usklajeno in si organizirano deli oblast in zdi se, da ji je to najpomembnejše opravilo. Ta stroj je postal tako utečen in z različnimi mehanizmi in sredstvi utrjen, da je pravzaprav povsem logično in nikogar ne preseneča, da bodo na primer čez deset let pri nas ali v večini evropskih držav na oblasti povsem iste stranke kot so danes, mnogokrat celo isti posamezniki. Vendar dejstvo je, da ne zato, ker bi bili tako uspešni, pač pa preprosto, ker je sistem politične demokracije in svobodnih volitev postal nekakšno tržno naravnano podjetje s svojimi dokaj fiksnimi pravili delovanja. Škoda je le, da v tem podjetju ni najpomembnejši argument in zavzemanje za resnično enakost vseh, pač pa je za uspešnost sodobnih politikov mnogokrat pomembnejši nasmešek s plakata. Sicer pa argument, poštenje in enakost na splošno v razmerah tržnega gospodarstva niso najpomembnejše kakovosti in so se mnogokrat primorane umakniti pohlepnosti, brezbrižnemu tekmovanju in raznim zvitostim, ki vodijo do uspeha, ki je v zahodni civilizaciji postal kot kaže nekaj najbolj pomembnega.

V antični Grčiji so razvoj demokracije vzpodbujali predvsem filozofi, za katere pa vemo, da danes nimajo več tako pomembne funkcije, ampak so postali del akademskega razpravljanja, mnogokrat o abstraktnih vprašanjih, ki so le posredno povezana z družbenimi tokovi. So pa se predvsem v predhodnih desetletjih oblikovale številne skupine, ki se v uradni politiki niso našle, ravno zaradi njene dekadentnosti, kvazi-elitizma, odtujenosti od ostalih državljanov. Tu gre za razne formalne in neformalne skupine, ki bi jih imenoval kar civilna družba, čeprav vem, da je ta pojem izredno ohlapen in združuje skupine, ki si tudi med sabo v marsičem nasprotujejo. A vendar v celoti gre za tista gibanje, ki poskušajosodobno politično realnost postaviti v pristen odnos z državljani, ki naj ne bi bili tako odtujeni od politike kot so v mnogih primerih sedaj.

Imeli bi naj pomembnejšo besedo pri posameznih odločitvah, poleg tega najne bi bili več izpostavljeni najrazličnejšim “državniškim” manipulacijam, ki prikrivajo politična dejstva. Zavzemajo se, da bi v politiki resnično šlo predvsem za javno zoperstavljanje argumentov, ne pa za sestajanje raznih tajnih krožkov, kar se seveda sedaj dogaja. Ob vsem razvoju sodobne demokracije, ki si jo premnogi sodobni politiki razlagajo precej po svoje, bi zato kot eno večjih pridobitev poudaril oblikovanje civilne družbe. Ta lahko s svojim neposrednim izhajanjem iz različnih socialnih plasti državljanov učinkovito zastopa njihove interese in tako postane resnična opozicija vladam, oziroma skrbi za uravnavanje političnih programov v mnogo širšem in demokratičnem pomenu kot bi se sicer izvajali.

 

 7. Sklep

Začetek grške mislije knjiga, ki nas seznanja z intelektualno, oziroma politično kulturo antične Grčije v njenih najboljših časih. Za sodobnega bralca se mi zdi pomembna, ker lahko primerjamo njihovo obdobje z našim in ugotavljamo številne podobnosti med njihovo in sodobno družbo. Eden od povzetkov bi lahko bil, da je v jedru vsake skupnosti prisotna težnja, da se ta organizira kar najbolj demokratično. Vendar pa za kolikor toliko zadovoljivo stopnjo demokracije ni dovolj le volja nekaj posameznikov, pač pa morajo biti prisotni tudi mnogi drugi ugodni pogoji, predvsem ekonomski, ki zagotavljajo razmere za razvoj kulture, znanosti in seveda tudi politike. Če govorimo o razmerah v sodobni zahodni civilizaciji, se srečujemo s stanjem, ki je ekonomsko prav gotovo ugodno za kakovostno politiko in če realno ocenjujemo politični razvoj v Evropi v obdobju preteklih desetletij ali celo stoletij, lahko govorimo o napredku. A ker nas učijo izkušnje, zgodovina, prav tako knjiga Jeana - Pierra Vernanta, da je demokracija pridobitev vseh nas in ne le peščice, je seveda naša dolžnost in pravica, da tista načela, ki so se izoblikovala v Grčiji in bila pozneje tolikokrat pozabljena valoriziramo kolikor se le da in jih aktualiziramo v našem političnem vsakdanjiku. Pri tem imamo sociologi še posebno pomembno mesto, saj razpolagamo z znanjem, ki ga mnogi nimajo in so zaradi tega bolj dojemljivi za najrazličnejše manipulacije, ki jih izvaja vladajoči razred. Zato je prav gotovo ena naših nalog, da na takšne oblike “privatiziranja” demokracije opozarjamo z namenom, da gre družba v smer tiste demokracije, kot se je lahko učimo tudi pri Grkih, njihova izhodišča pa dopolnjujemo s sodobno politično izkušnjo.

UDK LEKSIKON

Nazaj na glavno stran