Kazalo poglavij in povzetek

Nazaj na glavno stran 

1 Uvod I

2 Predstavitev modela samoorganizirane kritičnosti

3 Prvi zaključek

 4 Zamisel o analizi besedne strokovne komunikacije med 10 slovenskimi oddelki za informatiko in upravo

5 Drugi zaključek

6 Viri

Povzetek

V tej seminarski nalogi sem predstavil model samoorganizirane kritičnosti (angl. Self Organized Criticality - SOC), ki so ga približno leta 1987 znanstveniki kot npr. Per Bak, Kurt Wiesenfeld in Chao Tang razvili z namenom, da bi lahko (interdisciplinarni pristop) raziskovali in merili kompleksne sisteme tako v naravi kot tudi v družbi. Pri teh (že takrat ambicioznih) prizadevanjih so se znanstveniki širom zemeljske oble soočali z nekaterimi težko odpravljivimi ovirami (npr. matematični jezik je zaenkrat za opisovanje kompleksnih sistemov premalo razvit, pri nekaterih kompleksnih sistemih težko določimo neko kritično vrednost kot npr. za stresne komunikacije v delovnih organizacijah med različnimi oddelki za informatiko in upravo itd.). Zelo pozitivna stran modela SOC je v tem, da je univerzalni in da nam lahko v zvezi s kompleksnimi sistemi odpira nove poglede na svet, kar vključuje tudi povsem novi pogled na delovne organizacije, ki so več ali manj podprte z informacijskimi sistemi / tehnologijami.

V nadaljevanju tega pisanja sem se ukvarjal z zamislijo o analizi strokovne komunikacije med 10 različnimi slovenskimi oddelki za informatiko in upravo s pomočjo pogostosti / nepogostosti uporabljenih besed pri ustnih in pisnih komunikacijah in sem se pri tem oprl na univerzalen vzorec, ki ga je znanstvenik Georg Kingsley Zipf opisal z zelo priljubljenim in znanim Zipfovim zakonom. Delovna praksa v delovnih organizacijah je doslej pokazala na bolj ali manj pogoste napetosti pri komunikaciji med oddelkom za informatiko in upravo, kjer se kljub enotno vzpostavljeni podjetniški politiki, strategiji in viziji vedno znova pojavljajo nesoglasja. Pri tovrstnih konfliktih lahko gre za razlike v znanjih in interesih, kar lahko povzroča negativne komunikacijske učinke kot so npr. izogibanje sodelovalne strokovne komunikacije, izrazita komunikacija od zgoraj navzdol, preusmeritev strokovne komunikacije izključno na poslovne ter organizacijske probleme, negiranje problemov s področja informatike / računalništva ipd. Predstavljal bi si lahko, da bi analiza strokovne komunikacije s pomočjo Zipfovega zakona med oddelkoma dajala nazorno zgradbo strokovnega komunikacijskega vzorca, s katerega bi bilo morda razvidno, katere so tiste besede, ki predstavljajo komunikacijsko vsebinsko jedro med oddelkoma skupno po 10 delovnih organizacijah in posamezno. Prav možno bi bilo, da bi pri tem naleteli na univerzalne vzorce obnašanja. Seminarsko nalogo sem zaključil z naslednjim vprašanjem:” Kakšna je vsebinska zgradba strokovne besedne komunikacije uspešnih in manj uspešnih delovnih organizacij med obravnavanima oddelkoma?”

Nazaj na glavno stran