Teoreticni uvod

Nazaj na glavno stran 

1 Teoretični uvod

1.1 Stres (prekomerni stres) kot svetovni problem

Izraz stres izvira iz latinščine (stringere). Prvič je bil uporabljen v angleščini 17.stoletja, in sicer za opis nadloge, pritiska, težave. V 18. in 19. stoletju je stres pomenil silo, pritisk ali močen vpliv, ki deluje na predmet ali osebo (fizikalna znanost). O vplivih stresa na telesne in duševne bolezni so začeli razmišljati šele v 19. stoletju.1

Malo stresa je za življenje neobhodno potrebno, ker psiha in telo potrebujeta nekaj napetosti, da je človek sploh lahko dejaven. Problem pa se pojavi, če je stresnih situacij preveč, kar lahko povzroči stanje prekomernega stresa. Prav naraščanje stresnega počutja pri ljudeh je rezultat življenja v čedalje večjih mestnih skupnosti v družbah, ki se po eni strani integrirajo, znotraj le-teh pa se dejavnosti zelo razvejajo (saj narašča število različnih možnosti za interakcije med ljudmi, množijo se različni interesi, potrošništvo je eden ključnih elementov vsakdanjega življenja, zaradi različnih interesov nastajajo tudi zelo kompleksni konflikti, ipd.). S tem se hitrost življenja povečuje, hkrati pa nas pahne v iluzijo udobja, kar pomeni, da fizično udobje sicer narašča, vendar psihično gledano smo ljudje bolj obremenjeni kot kdajkoli prej. Prav neravnovesje med fiziološkim in psihičnim ustrojem povečuje občutek stresa, kajti glede fizioloških značilnosti se človek v svoji evoluciji ni bistveno spremenil (npr. normalen srčni utrip niha med 60 in 70 udarci na minuto, psihični utrip življenja pa se naglo pospešuje, ipd.). Stres je postal svetovni problem, ki ga je potrebno prav tako resno obravnavati kot onesnaževanje okolja (ekologija) ali velik odstotek brezposelnosti (socialna pravičnost), kajti ti trije svetovni problemi so skupni ekvivalent civiliziranega sveta. Mnogi ljudje občutijo stres kot nekaj normalnega, stimulativnega in ga ne občutijo kot velik problem (pozitivno obeležje stresa oziroma eustres), toda 10 % celotne človeške populacije se nahaja v stanju prekomernega stresa (negativno obeležje stresa oziroma distres).2 Prekomerni stres se pri ljudeh kaže v najrazličnejših oblikah (simptomih), in sicer od fizičnih (bolečine v vratu, glavobol, prebavne motnje, itd.) do psihičnih bolečin (stanja anksioznosti, depresije, nemoči, prisilne nevroze, manično depresivnih psihoz, itd.). Glavni razlog, da so nekateri ljudje bolj podvrženi prekomernemu stresu je v tem, da imajo zelo nizek tolerančni prag za število stresnih situacij, kar lahko pomeni za tovrstne ljudi problem za vse svoje življenje. Ljudje, ki so v stanju prekomernega stresa, pokažejo prve znake stresne preobremenjenosti že v pubertetnem obdobju. Adolescenti začnejo uporabljati stimulanse kot zdravilo za svoje težave, vendar se stanje s tem zgolj poslabšuje.3 Prav tako se stanje prekomerno stresnih ljudi poslabšuje zaradi uporabe narkoleptikov.4 Uporaba tako PICK-ME-UPS kot tudi PUT-ME-DOWNS so rezultat skrajne potrošniške naravnanosti družbe in ljudi, ki so se ekstremno predali iluziji udobja in tako padli v stanje pasivnosti (npr. celodnevno gledanje televizije, poležavanje na kavču, ipd.). Drugi razlog rasti prekomernega stresa pri ljudeh vidijo nekateri znanstveniki v čedalje večjem omreževanju človekovega okolja s tehničnimi napravami.5 Še zlasti zanimiv je članek iz strokovne revije Science, ki piše o vplivih polj, ki jih ustvarja elektrika. V posebnih razmerah lahko nizkofrekvenčna magnetna valovanja povzročajo spremembe na nivoju celice. Te spremembe so še posebej opazne pri živalih.6

Stres povzroča težave tako pri posameznikih, ki ne vidijo več pravega smisla v življenju, kot tudi v delovanju družbe. Potrošniška družba vidi ta problem v povečanju števila bolniških izostankov in prometnih nesreč kot tudi v širjenju alkoholizma, narkomanije, nevroz in psihoz, kar predstavlja za družbo veliko finančnih stroškov. Svetovni problem stresa oziroma prekomernega stresa je po mojem mnenju rezultat nenaravnega tempa življenja, ki ni v skladu z biološko uro, in rezultat drastičnega množenja tehničnih produktov, ki oddajajo določena ionizacijska in druga sevanja in lahko zelo vplivajo na ljudi, ki so se predali pasiviteti življenja oziroma iluziji udobja. Človek je že po svoji naravi in svoji evolucijski poti tako uravnan, da se mora gibati, ker si s tem utrjuje svoje telo in svojo psiho, kajti po svoji evolucijski poti se v tem pogledu ne razlikuje bistveno od drugih živih bitij na naši Zemlji. Skratka, rešitev za problem prekomernega stresa je v naših rokah, torej v usklajevanju našega uma z moderno tehnologijo in v novem načinu življenja.

1.2 Definicije stresa

Ključni koncepti stresa so: negativne čustvene izkušnje, zunanje sile okolja (kjer je veliko stresnih dejavnikov), stres, za katerega so odgovorni močni dražljaji in nenazadnje biološke, vedenjske in psihološke spremembe, neposredni stresni dogodki ali pa prilagajanje učinkom, ki jih dogodki prinašajo, pri čemer je potrebno poudariti, da je stres lahko škodljiv ali pa koristen proces.

Poglejmo nekaj opredelitev stresa:

  1. Stres je (v najširšem pomenu) preobremenjenost, ki ogroža fizično in duševno integriteto in ga povzročajo razni biološki (lakota, žeja, bolezen), fizični (potres, požar, skrajna temperatura okolja), psihološki (strah, neuspehi in negativna pričakovanja) in socialni dejavniki (konflikti v družini ali pri delu, brezposelnost).7
  2. Stres je sklop odzivov našega organizma na delovanje stresorjev, ki poteka po določenem zakonitem vzorcu (stresor è alarmna faza èstadij odpora è faza izčrpanosti).8
  3. Stres je reakcija organizma na dražljaje iz okolja, ki vključuje znake obrambe in prilagajanja (stanje splošnega alarma).9
  4. Stres je kompleksna transakcija med človekom in njegovim okoljem, ki zunanje sile ali pritiske povezuje s situacijsko bojaznijo prek zaznave grožnje.10
  5. Stres je stanje posameznikove psihične in fizične pripravljenosti, da se z obremenitvijo sooči, se ji prilagodi in jo obvlada.11
  6. Stres je pritisk, ki povzroča različne telesne in duševne težave.12
  7. Stres je nespecifičen odgovor organizma, ki je posledica prijetnih in neprijetnih stimulacij v razvoju slehernega posameznika (otroška doba, puberteta, doba odraslosti in starosti).13
  8. Stres v splošnem smislu je trošenje življenjske energije, a v posebnem smislu je stres stanje, ki ruši homeostazo in se kaže s sindromom prilagajanja.14
  9. Stres je lahko vse, kar spodbudi človeka h kreativnosti in prisebnosti. Stres lahko pomeni tudi negativno čustveno stanje, ko določen posameznik ni zmožen uskladiti svojega življenja in je neodporen proti notranjim in zunanjim okoliščinam.15
  10. Stres je občutenje fiziološke, psihološke in emocionalne napetosti ob soočanju z različnimi življenjskimi situacijami.16
  11. Stres je življenjsko dejstvo, ki ga lahko obravnavamo kot impuls, odgovornost ali pa kot proces.
  • Impulsi, ki povzročajo stres izhajajo iz treh virov:17
  1. Naravne katastrofe npr. poplave, neurja, tornado, potresi, ipd.
  2. Pomembnejši življenjski dogodki.
  3. Skrajne okoliščine kot npr. življenje v prenatrpanih in hrupnih pogojih.
  • Odgovornost lahko povzroči stres na dva načina (npr. opravljanje izpita):
  1. Fiziološko, kar se kaže v pospešenem srčnem utripu, povišanem krvnem tlaku, suhih ustih, nenavadnem občutku v želodcu, ipd.
  2. Psihološko, kar se kaže v obnašanju, miselnih procesov in čustvih (npr. oseba se počuti nervozno).
  • Proces, ki ga razumemo kot vrsto interakcij in adaptacij med posameznikom in njegovim okoljem.

12. Stres je pozitivna ali negativna sprememba v človekovem življenju.18

13. Stres obravnavajo tudi kot proces, ki sprošča predelane informacijske vzorce s smotrom zmanjševanja nesoglasja med sedanjimi in prihodnjimi vrednotami. V tem pogledu še natančneje definirajo fizikalni in psihološki vidik stresa.

  1. Fizikalna definicija stresa pravi, da je to sila, ki na določeno strukturo deluje in ki pri določeni intenziteti povzroči deformacijo.
  2. Psihološka definicija stresa govori o določenem stanju, ki se kaže kot specifični sindrom, ki iz vseh nedoločenih priklicanih sprememb obstaja znotraj biološkega sistema. Avtor Selye npr. vidi stres kot reakcijo na dražljaje, ki se imenujejo stresni dejavniki (npr. svetloba, hrup, dražljaji, ki povzročijo nespečnost, izpitna situacija, izolacija, strah pred prihodnostjo, itd.).

14. Stres vidijo tudi kot posledico prekomerne čustvene preobremenjenosti ali pa prekomernega čustvenega pomanjkanja.

15. Stres nekateriavtorji definirajo kot neravnovesje med zahtevami okolja in individualnimi predpostavkami o lastnih zmožnostih, ciljih in potrebah določene osebe. Iz tega izhajajoč vidijo stres tudi kot konfliktni proces osebe, ki je izpostavljena določenemu naporu s svojo subjektivnostjo.19

Kot zaključek oziroma sintezo naj še podam svojo definicijo stresa:

Stres je naravni proces, ki ga lahko proučujemo z fizikalnega, psihološkega, socialnega in biološkega stališča in lahko učinkuje pozitivno ali pa negativno na interakcije ter predelavo informacij znotraj in zunaj posameznika (okolje / družba).

1.3 Klasifikacije stresa

Stres soustvarjajo razni stresni dejavniki (nemški izraz: Stressoren). Stresni dejavnik ali stresor (v nadaljnem pisanju bom uporabil izraz "STRESNI DEJAVNIK/-i") je okoliščina ali pobudnik, ki jih objektivno označuje stopnja fizične ali psihične nevarnosti.20 Ti so lahko osnova za klasifikacijo stresa. Stresni dejavniki (SD) sicer delujejo na mentalni (spomin, zaznavanje, predelava informacij / dražljajev), emocionalno-socialni (obnašanje, motivacija, čustva) in fizikalni ravni (svetloba, hrup, delovni čas).

1.3.1 Klasifikacija stresa po Jankeju

Po Jankeju so SD vsi dražljaji, ki pri določeni intenziteti oz. trajanju povzročajo poplavo ali pomanjkanje le-teh.

  1. Pozornostni SD (Aufmerksamkeitsstressoren) kot so svetloba, hrup in senzorno pomanjkanje (npr. popolna tišina, tema, ipd.).
  2. Dejavniki, ki zelo motijo ali celo onemogočajo primarne potrebe kot npr. spanje: posledica je nespečnost, hranjenje: posledica je zavračanje hrane, ipd.
  3. SD pri različnih storitvah (Leistungsstressoren), kot so izpitne situacije, monotono delo, ipd.
  4. Socialni SD so izolacija, prevelika gostota ljudi na km2, medosebni problemi, ipd.
  5. Drugi SD so konflikti pri bolj ali manj pomembnih odločitvah, strah pred prihodnostjo, ipd.

1.3.2 Klasifikacija stresa po Bousceinu

Po Bousceinovem mnenju so inducirani stresni stimulansi prisotni skozi daljše časovno obdobje in izzovejo dolgotrajne reakcije, kajti stres je prisoten zgolj takrat, kadar mu je organizem daljše časovno obdobje izpostavljen.

  1. SD brez družbenega predznaka kot so pomanjkanje in poplava dražljajev, slutnje pred neprijetnimi dogodki, ipd.
  2. SD, ki so delno povezani z družbo, kot dražljaji kaznovanja in dokazovanja lastne osebnosti.
  3. SD, ki so pretežno pogojeni z družbenim okoljem, kot so izolacija, izguba svojcev ali prijateljev, sprememba delovnega mesta, preveč prebivalcev na km2, socialni konflikti, gospodarska kriza, ipd.

1.4 Teorije ali modeli stresa

Obravnaval bom devet modelov,ki gledajo na stres iz različnih vidikov. Tako denimo, poznamo fiziološki, psihološki in socialni koncept stresa.21 R.S. Lazarus razvršča teorije stresa v tri kategorije:22

  1. Teorija stresa kot odgovor oziroma reakcija na stresne dejavnike (npr. Hans Selyejeva teorija stresa).
  2. Teoretični modeli, v katerih je stres opredeljen kot dražljaj (npr. Holmes in Rahe).
  3. Interakcijski ali transakcijski pristop, ki temelji na pojmovanju stresa kot proces oziroma kot vrste transakcije med posameznikom in okoljem (npr. Lazarusova teorija stresa).

1.4.1 Cannonova teorija stresa (leto 1932)

Po Cannonu povzroči določen SD napadalni - defenzivni sindrom (fight-flight- syndrome), ki aktivira vse potrebne organe k defenzivni agresiji oziroma umiku. Cannonova teorija stresa je biološko usmerjena, saj pripisuje npr. hormonom (adrenalin, noradrenalin) kot tudi povečani srčni aktivnosti, motnje v prebavnem traku, itd. osrednjo vlogo.

1.4.2 Selyejeva teorija stresa (leto 1957)

Stres je stanje posebnega sindroma, ki obstaja znotraj biološkega sistema zaradi nedoločljivih sprememb. Avtor opisuje splošni sindrom prilagajanja (Allgemeines Anpassungssyndrom), ki je sestavljen iz treh stopenj:

  1. Alarmna reakcija (Alarmreaktion) - na tej stopnji prihaja do rušenja notranjega ravnovesja, ki pospešuje krvni pretok v mišicah, srcu in možganih (pospeši miselne procese), povečani transport kisika pripomore k boljši ventilaciji pljuč; v elektroencefalogramu (EEG) opazimo hitre ß- valove.
  2. Faza upora (Widerstandsphase) - v tej fazi dosegajo adaptivne reakcije svojo optimalno vrednost. Če je posameznik dalj časa izpostavljen stresni situaciji, prihaja v organizmu do antiregulativnega učinka parasimpatikusa.23 To pripomore k ošibitvi ščitnic in spolnih funkcij, pri čemer je npr. menstrualni cikel zelo moten, kar lahko povzroči razne procese vnetja.
  3. Faza izčrpanosti (Erschöpfungsphase) - prihaja do izgube adaptivnih zmogljivosti. Posledice se kažejo v povečani telesni teži, povišanem krvnem pritisku, množenju krvnih teles (rdeča/bela krvna telesa in krvne plošče), motenj v prebavnem traktu, itd. Oseba je v tej fazi zelo podvržena raznim infekcijam, zgodnjemu staranju, depresiji in anksioznosti.

1.4.3 Holmes in Rahe (leto 1967)

Stres predstavljajo dražljaji, ki so novi, intenzivni, nepričakovani, pa tudi pretirana senzorna stimulacija ali deprivacija. Avtorji te teorije se ukvarjajo predvsem z merjenjem značilnosti človekovega okolja, manj pa z vlogo subjektivnega pomena zunanjih dejavnikov pri doživljanju stresa. Holmes in Rahe sta sestavila ocenjevalno lestvico socialnega prilagajanja, ki naj bi merila količino prilagajanja, ki jo posamezni dogodki, ne glede na njihov pomen, zahtevajo od posameznika. Posameznik se mora po njunem mnenju znati prilagoditi okoliščinam, ki so zmotile njegov ritem življenja in se mora posvetiti obvladovanju nastale situacije. Če tega posameznik ni sposoben, se nezaželene spremembe kar vrstijo, učinki posameznih dogodkov se akumulirajo, kar lahko privede do zmanjšane odpornosti in nagnjenosti k psihosomatskim boleznim. V ocenjevalno lestvico (od 0, ki zahteva najmanjšo stopnjo prilagajanja do 100, ki pomeni najvišjo stopnjo prilagajanja) sta vključila 43 kritičnih življenjskih dogodkov in jih razvrstila na spremembe na družinskem, delovnem, osebnem in finančnem področju. Rezultati meritev so bili naslednji (naj povzamem nekaj enot življenjskih sprememb):

Smrt zakonca (100), razveza (73), ločeno življenje (65), zaporna kazen (63), smrt družinskega člana (63), telesna poškodba ali bolezen (53), poroka (50), izguba službe (47), zakonska sprava (45), upokojitev (45), zdravstvene spremembe družinskega člana (44), nosečnost (40), spolne težave (39), novi družinski član (39), večja prilagajanja na delovnem mestu (39), sprememba finančnega stanja (38), smrt bližnjega prijatelja (37), sprememba metode dela (36), sprememba v številu sporov z zakoncem (35), hipoteka nad 10000 dolarjev (31), zaplenitev hipoteke ali posojila (30), itd., (C. Spielberger, 1985).

 

1.4.4 Lazarusov kognitivni model (leto 1974)

Po njegovem mnenju ne delujejo SD zgolj na fizičnem, temveč tudi na psihološkem in vedenjskem nivoju. Lazarus razlikuje tri stopnje pri predelavi stresa:

  1. Primarna evalvacija - oseba zaznava dražljaje iz okolja in jih ovrednoti glede na njihovo nevarnost.
  2. Sekundarna evalvacija - ovrednotijo se bolečine, izguba samozavesti in izolacija posameznika v družbi. Poleg tega ta ocena vključuje tudi možne alternative pri reševanju določene situacije in v končni fazi tudi vključuje odvisnost od situacijskih parametrov, osebnostnih značilnosti in kognitivne strukture reševalnih strategij. "Coping"-strategije so reakcije napad ali umik, vedenjske alternative, spreminjanje obstoječega pogoja, negiranje situacije.

c.) Sklepna stopnja - na podlagi uspešnosti/neuspešnosti se posameznik nauči te strategije reševanja situacij selektivno vključiti. Ko so se spremenili zunanji in notranji pogoji, se ponovno evalvira pretekla situacija. V primeru, da se ne doseže posameznikovo prvotno izhodišče, sledi patološka prilagoditev spremembi, kar vpelje nove vrednote (Sollwerte).

1.4.5 Levijev model stresa (leto 1975)

Levi izpostavlja v svoji teoriji naslednje:

  1. SD kot prenatrpanost npr. predmetov (crowding).
  2. Sprememba fizikalnega okolja in psihosocialne situacije (hrup, onesnaževanje zraka in vode, prekomerna gostota prometa, pomanjkanje prehrane, pomanjkanje energije, brezposelnost, visoke zahteve glede izobrazbe in storilnostjo pri delu, itd.).
  3. Fizikalne in psihosocialne spremembe ter psihobiološki programi so preko genske zasnove določeni, a vplivi okolja v naslednji fazi povzročajo ranljivost, upor in negativna nagnjenja do obstoječih situacij.
  4. V patoloških procesih se sprožijo stresni mehanizmi.
  5. Nastajajo kali za različne bolezni.
  6. Kaže se obolenje, ki v slabših življenjskih razmerah toliko bolj izstopa.

1.4.6 Model stresa po Jankeju

Janke izhaja iz SD, ki se v "črni skrinji" (black-box) zaznavajo in predelajo. Opazna je reakcija, ki se lahko pokaže tako na fiziološki kot tudi na psihološki ravni. Zaznavanje in predelava dražljajev v "črni skrinji" sta določeni z posebnimi osebnimi značilnostmi; manifestacijske ravni določene reakcije so odvisne od stresnih izkušenj.

1.4.7 Model stresa po Mc Grathu

Temelj stresnih dogodkov tiči v subjektivni interpretaciji pričakovanih prednosti in slabosti. Stresni cikel je sestavljen iz:

  1. Situacije
  2. Zaznavanje situacije na podlagi negativnih ali pozitivnih komponent. Sledi slutnja določenih posledic in subjektivni pogled na določeno situacijo.
  3. Reakcijski izbor
  4. Proces izpeljave akcije in vedęnja.

Stresni cikel učinkuje na situacijo in pogleda na uspeh/neuspeh, ki tvorijo nove evalvacije posameznika. Poleg situacijskih učinkov je zelo pomembno upoštevati vplive bližnjih ljudi, to so njihova stališča, zahteve, sposobnosti, ipd. Na podlagi nadaljnjih proučevanj na področju športa je Mc Grath določil šest vrst SD (naloga, vloga, okvir, učinkovanja, fizikalno in socialno okolje in oseba). Po njegovem mnenju obstaja sistem medsebojnih odvisnosti, dražljajskih konfiguracij in doseženih učinkov. Iz tega sistema nastajajo pomembne težave, ki osvetljujejo obstoječi stres in njegove negativne posledice.

1.4.8 Cooper-Cummingsov model stresa (leto 1979)

Trdita, da posamezniki poskušajo svoje misli, čustva in odnose s svetom obdržati v stalnem stanju, kajti vsak dejavnik posameznikovega psihičnega ali telesnega stanja se nahaja v območju uravnoteženosti, v katerem se določena oseba prijetno počuti. V primeru, da je določen dejavnik zelo moteč, mora posameznik nanj ustrezno ukrepati oziroma delovati, da ponovno vzpostavi stanje, v katerem se prijetno počuti. Skratka, po njunem mnenju je izid stresa odvisen od uspešnosti strategij spoprijemanja, ki jih posameznik uporabi, da bi stres premagal.24

1.4.9 Beehr-Newmanov model stresa (leto 1995)25

Avtorja sta izdelala sekvenčni model stresa in sta poskusila sistematizirati relevantne

faktorje, ki se povezujejo s fenomenom stresa. Osnove procesa stresa sta pojmovala s sedmimi latentnimi spremenljivkami:

  1. Okolje oziroma elementi delovnega okolja, ki predstavljajo potencialni izvor stresa pri delu.
  2. Osebnost, ki se bolj ali manj uspešno prilagaja in spoprijema s stresom.
  3. Proces, kjer izpostavljata fiziološke in psihološke procese, ki povezujejo komponente osebnosti in okolja med seboj.
  4. Človeške posledice psihičnega in fizičnega zdravja, ki se pojavljajo kot rezultat izpostavljenosti stresnim dražljajem.
  5. Organizacijske posledice, ki vsebuje poglede organizacijskega funkcioniranja in lahko negativno vplivajo na člane organizacije.
  6. Prilagajanje, ki predstavlja različne oblike individualnega in organizacijskega soočanja s stresom.
  7. Časovni obrazec, ki naj bi zajel vse ostale individualne in organizacijske spremenljivke.

Nazadnje sta teh sedem kategorij povezala v splošni model, s katerim sta nameravala prikazati njihovo dinamiko.

1.5 Vzroki stresa

Mnogi ljudje se zavedajo dejstva, da lahko njihovo delo ali način življenja povzroči stres, ki se lahko razraste na podlagi naslednjih virov:

  1. Preživetveni stres (Survival Stress) - kadar je posameznikovo preživetje ali zdravje močno ogroženo. To se dogaja takrat, kadar je človek pod visokim pritiskom ali pa ko so posameznikove izkušnje v zvezi s situacijami zelo neprijetne. Sprošča se adrenalin, posameznikova reakcija pa je že opisani fight-flight syndrome.
  2. Notranja produkcija stresa - sem spadajo anksiozna skrb zaradi dogodkov, ki uhajajo našemu nadzoru, napetost, nenehno hitenje v življenju in spodbujanje drugih slabih navad kot denimo konzumiranje mamil, alkohola, ipd.
  3. Stres v okolju in na delovnem mestu - življenjsko ali pa delovno okolje povzroča stres. Sem uvrščamo hrup, prenatrpanost predmetov, dogodkov in ljudi, onesnaževanje, nered, umazanija in smrad, dogodki na delovnem mestu pa vključujejo tudi delo z sevajočimi tehničnimi napravami (npr. ionizacijska in radioaktivna sevanja).
  4. Utrujenost in prekomerno delo - stres se nabira v dolgem časovnem obdobju. Oseba želi v kratkem času doseči čim več ali pa čim višji rezultat, pri čemer pa za doseganje cilja/-jev ne uporablja učinkovite planske strategije.

1.6 Zdravljenje prekomernega stresa (PS)

PS pomeni stanje posameznika, ko je stresnih situacij preveč in ko posameznik le-teh ni več zmožen uravnavati oziroma nevtralizirati. V kategorijo PS spadajo simptomi kot so depresija, napadi anksioznosti, hipohonderstvo, alkoholizem, goreče hazarderstvo, nespečnost, gnus do vsega, kar obstaja. V 90-tih letih so znanstveniki našli orodja za zdravljenje oseb, ki so oboleli za PS. Največja napaka posameznika, ki se nahaja v stanju PS, je v uživanju stimulativnih snovi, ki sicer za kratek čas izboljšajo počutje človeka, vendar kljub temu ne morejo preprečevati, da se nekoliko pozneje psihično stanje posameznika še bolj poslabša in se v tem pogledu toliko bolj oddaljuje od fiziološkega in še zlasti psihičnega ravnovesja.

Osnovni princip zdravljenja PS je z zmanjševanjem stresnih bremen.

  1. Deset navodil za zmanjševanje stresnih bremen

1.) Posameznik naj bi zaživel redno življenje - z namenom, da ponovno uravna svojo biološko uro (Body Clock). Oseba naj bi si sama določila uro vstajanja in spanja. V primeru, da oseba ne more zaspati, terapevti priporočajo branje knjige ali pa kakšno lažje opravilo v hiši npr. pospravljanje omare, ipd. Prvi uspehi pri odpravljanju nespečnosti naj bi bili vidni že po treh tednih.

  1. Izogibaj  se premakljivega delovnega časa.
  2. Človek, ki se nahaja v stanju PS, naj bi se tudi izogibal časovnega med-conskega potovanja, ker s tem prihaja zopet do neravnovesja biološke ure.
  3. Ljudje, ki delajo v pisarnah, laboratorijih, ipd., naj bi se izogibali navadnih fluorescentnih svetil, ker se zelo odmikajo od spektra dnevne svetlobe. Danes že uporabljajo posebna fluorescentna svetila, katerih svetlobni spekter je zelo podoben dnevni svetlobi in ki nimajo izrazitega stroboskopskega učinka (nižja frekvenca utripanja žarnice).

2.) Posameznik, ki se nahaja v stanju PS, naj bi spodbujal regeneracijo svojega organizma in psihe, skratka naj bi si vzel čas tudi za počitek. Vsako jutro naj bi si posameznik izdelal poseben seznam o stvareh, ki bi jih rad delal, nakar bi polovico zapisanega izločal.

3.) Razbremenjevanje posameznika od zahtev bližnjega socialnega okolja. Posameznik naj bi se rahlo distanciral od soljudi in več časa posvetil sebi.

4.) Za določeno obdobje se posameznik naj ne bi lotil nobenih sprememb, kajti spremembe povzročijo stres in tako še poglabljajo stanje PS.

5.) Zmanjševanje števila ur na delovnem mestu ali v šoli v primeru, da je oseba obsedena z delom ali šolo.

6.) PS dieta.

  2. Posameznik naj bi pazil na količino sladkorja v krvi. Priporočajo sladkor v obliki sestavljenih ogljikovih hidratov kot so riž, kruh ali krompir. Oseba naj ne bi zaužila velikih obrokov, temveč večje število majhnih obrokov.
  3. Oseba v stanju PS naj bi jedla čim več zelenjave.
  4. Dobra preskrba z multi-vitamini in minerali (A, E, B1, B2, B6, B12, D ; Ca2+, P3+, J-, Fe2+, Mg2+, Cu2+, Se2-, itd.).

7.) Zmanjševanje uporabe raznih stimulansov oziroma odstranjevanje le-teh.

8.) Izogibanje alergij tako, da se posameznik izogiba določeni hrani, vonju, prahu, ipd.

9.) Posameznik naj bi si izmislil določeno vajo, ki nanj dobro vpliva (ples, telovadba, meditacija, igranje glasbila, ipd.).

10.) Posameznik naj bi tudi prenehal z raznimi zdravili kot so npr. narkoleptiki, vendar pa naj bi se o tem predhodno posvetoval z zdravnikom (srčni bolniki, epilepsija, itd.).

Če te metode ne pomagajo, bi bilo dobro poiskati zdravniško pomoč. Človeku, ki je v stanju PS, v možganih primanjkujejo tri ključne snovi:

  • Serotonin, ki uravnava biološko uro in odpravlja nespečnost.
  • Noradrenalin, ki daje energijo oziroma psihično in telesno agilnost.
  • Dopamine, ki uravnavajo občutke zadovoljstva in bolečin.26

 



Datenschutzerklärung
Kostenlose Webseite von Beepworld
 
Verantwortlich für den Inhalt dieser Seite ist ausschließlich der
Autor dieser Homepage, kontaktierbar über dieses Formular!