Nazaj na Celjsko literarno
društvo?
Nazaj na avtorji?
Mojemu prvencu na pot
Pisati sem začela v zrelih letih, ko je v mojem življenju
že večer. Ob moji prvi knjigi se počutim, kot da
uživam zadnje svetlobne žarke, saj bo prekmalu noč
dolga in temna.
Poezija
je najmočnejša takrat, ko jo najbolj potrebuješ.
Jaz sem jo ob smrti mojega življenjskega sopotnika zelo
potrebovala. Ona je bila nenadoma v meni, bila je moj
tolažnik. Danes pa mi pomaga preživeti – kot kruh
in voda.
Kot po
kamenčkih poezija odlaga breme iz moje duše. Morda bodo
prav ti temelj za še močnejšo
zgradbo.
Moja
poezija je sedaj pred vami. Sodili jo boste eni tako, drugi
drugače, saj ni bila napisana, da bi bila vsem
všečna.
Če
ji boste naklonili pozornost, mi bo pri duši lepo. Prav
duše pa nas delajo ljudi.
Ana Marija Justin
Vnukinjama Špeli in
Poloni
Dober
pesnik izrazi tisto, kar zares občuti. Povprečen pesnik
izrazi to, za kar se odloči, da bo občutil. Slab pesnik
izrazi to, kar misli, da je njegova dolžnost, da bi moral
občutiti.
Frenando Pessoa, Pesnik
Ana Marija
Justin
Š E P E T A N J E D U
Š E
Celje,
2001
Pri
izdaji knjige so mi finančno in kako drugače
pomagali:
Cinkarna
Celje, Cetis Celje, Steklar Celje, Mik Celje, Oddelek za
družbene dejavnosti MO Celje.
Vsem se najiskreneje
zahvaljujem.
Ana Marija Justin: ŠEPETANJE
DUŠE
Redakcija in lektoriranje profesor Marijan
Pušavec.
Avtoričin portret je delo akademskega slikarja in akad.
restavratorja specialista Viktorja
Povšeta.
Avtor fotografije na naslovni strani je Robi
Ograjenšek.
Tisk: Cinkarna Celje
Naklada: 300 izvodov
Samozaložba.
Celje, december 2001.
Ona je brez
primere,
zdi se, kot da hotela
bi
postati medijska
zvezda
in v sebi šarm
ima,
ki se le njej
poda.
Polna je domislic, rim in
energije,
a
včasih jo teman oblak ovije,
takrat
se v žalost svojo skrije,
piše pesmi, polne
domišljije
in kmalu zopet sonce nad njo
posije.
Včasih kot otrok,
včasih kot dama,
včasih v družbi,
mnogokrat sama.
A ona v srcu je
poet!
Polona
PORTRET
Sedim pred teboj
- slikar,
tvoj pogled
mi seže v dušo
- slikar,
oster si,
vse zaznaš v mojih očeh,
srečo,
žalost in smeh.
Vse veš
- slikar,
jaz pred
teboj molče sedim
- model.
Poveš mi, kam naj usmerim
svoj pogled
in se
nežno nasmehneš.
Jaz, model
imam svoje misli,
ti, slikar
rišeš in
misliš.
Jaz samo mislim.
So se najine misli
ujele
v tem norem svetu?
So se najine misli
ujele
v trepetu modrega
planeta?
Tisti hip, ko mi razlagaš
potovanje zvezd,
jaz mislim …
Ne, ne morem ti povedati, kaj
mislim!
TI
kapljica na ustnicah
mojih
ti si
cvet v mojem vrtu
ti si
jutranja rosa
ti si
večerna zarja
ti si
nemir v srcu mojem
ti si
otrok moj
KORAK V
PRIHODNOST
Vstopil si
v moje življenje
in me ogrel,
me osvojil
in
nežno objel.
Vstopil si
v moje življenje
počasi, potiho,
tako si tudi
odšel.
Samota se plazi
za tvojim korakom,
zdaj sama sem,
ti si le še
spomin.
Korak moj
odločen postaja,
hodi v prihodnost
brez
bolečin.
RAZBOLELA
DUŠA
Dušo boli,
dušo skeli,
ker tebe
več ni.
Duša nosi v sebi
spomine,
radosti in
bolečine,
vonj po
jabolčnem cvetju,
vonj po
žalosti in umretju.
So duše in jih
ni,
so spomini
in žalosti,
so zreli plodovi
in stara jablana,
ki kljubuje
času.
PIŠEM
Pišem, kar privre
mi
iz srca,
včasih
je nevihta huda,
drugič
sij je sonca zlatega.
Pišem, ko dan miren je,
spokojen,
pišem, ko gledam listje
zeleno,
pišem, ko mavrico občudujem,
pišem, ko slišim, da
otrok se smeji,
želim
pisati tako, da nikogar ne boli.
*****
Ko mrzla zima je
okoli srca,
zavijem ga v topel
šal
dobrih misli,
rešena sem vsega
zla.
NAKLJUČJE
Če
naključij ni,
je vse z namenom.
Če
razumeš,
da ni
naključij,
veš, kaj je
namen.
Če sem
sama,
ni naključje,
je namen,
da razmišljam,
da se bogatim,
da razumem,
da
naključij ni,
da vse ima svoj namen,
zato
prepuščam se
samoti z
užitkom.
Samota je namen,
da se duša
umiri.
PRIJATELJI
Se zbrala
družba je prijateljev,
že
osivelih,
rahlo
že načetih.
Smo pili ga in se
smejali,
obujali spomine
na davne dni,
na
čase,
ko prav vsi smo še
bili.
Leta teko,
čas
redči naše vrste.
Zato, prijatelji,
držimo
skupaj,
uživajmo današnji dan
in vsak trenutek v
njem,
saj drug za drugim bomo
šli.
Nekoč
en dan,
ostal bo eden sam.
PISALO SUKATI
HITIM
So mi dejali,
ko bila si mala,
na stolu si stala,
sredi gostilne
si pela in se smejala.
Potem niso
nič rekli,
življenje je teklo,
skozi vzpone in padce,
nisem
več pela,
se nisem smejala,
še vedela nisem,
kje so gostilne.
Danes sem stara,
na stolu ne
morem več stati,
še peti ne znam,
si le
sedeti želim
in pisalo sukati hitim.
VRNITEV
V ŽIVLJENJE
Hvala,
življenje,
jutro je
in vrnila sem se
v tvoje
naročje.
Živela
bom,
kakor si ti
odločilo,
vse dobro in slabo bom
sprejela,
drugi sem zrelostni izpit
naredila,
sama
nič več ne bom te zapustila.
Le eno si,
življenje,
zato sem se še
enkrat
v tvoje
naročje vrnila.
ODHAJANJA
Vedno nekam odhajamo,
vedno se
vračamo.
Ti pa odšel si
in rekel,
zdaj grem.
Ni bilo
časa razmišljati,
ali res greš.
Vedela sem, kam
greš,
bilo je tvoje zadnje
odhajanje,
nikoli
več vrnil se ne boš.
Jaz
čutim, da sem že
na tvoji poti,
kmalu pridem za teboj.
BIL SI PRVI
Ko se s teboj
kot
včasih pogovorim,
vedno bolj
močna se zdim
in korak je bolj lahak
in duša je lažja.
Vedno hotel si biti
prvi,
o,
srečnež, prehitel si svet,
ostal je za teboj.
USODA
Bila sem ti usoda,
vsak ima svojo usodo,
tudi ti si bil moja
usoda,
kot volk je volku
usoda.
SMRT
Ti in jaz
vsak na
svojem bregu živiva.
Vmes pa smrt,
mrzla in bela,
ta stara gospa,
ki do smrti
bo živela.
Jaz pa
čakam na
pomoč
časa.
DIAMANT
Čebele
so od rožnatih cvetov
pregnale slane,
v kosteh je mraz,
kri je voda,
solza je diamant.
Diamant je
izbrušen,
solza ni voda,
solza je diamant.
BOLEČINA
Vem, da moja pot se bo končala
na koncu in naprej
tam
čakaš me
in vprašaš - te kaj
boli,
si
lačna, žejna utrujena.
A mene ni in ni,
sem tu,
sem
lačna, žejna, utrujena
in vse me boli.
ODŠEL SI
Odšel si. Ne morem
verjeti,
da te
več ni.
Prisluškujem odmevu
korakov,
ki niso tvoji.
Nikoli
več korak v korak
ne bova šla.
Prehitel si me,
želim
te ujeti,
k sebi
prižeti in umreti.
GOMILA
Nagelj na
grobu žari
kot v posmeh,
vse lepši se zdi in
dehti.
Zakaj, zakaj umrl si
ti?
Želel
si živeti in ne še umreti,
zgaran in bolan
si legel k pokoju.
A v srcu boš mojem
ostal,
saj vem, da iz vesolja gledal me
boš
in varoval,
ko stopim jaz k tvoji
gomili,
te prosim
za moč,
da
vzdržati mi je v tej sili.
ČAKAL TE BOM
Nič
nisi rekel zbogom,
ne nasvidenje,
odšel si brez
slovesa.
In ko klicala sem te v
bolečini,
naklonil si mi izdiha
dva
v trajen spomin in
opomin,
češ - pridi, čakal te bom.
OSAMLJENI
KOZAREC
Včasih
na mizi
stala sta kozarca dva,
zdaj kozarec
osamljen stoji
za enega.
Izpijem to vino,
grenak je okus,
samota je v njem,
v kozarcu za enega.
NAROBE SVET
Ko jaz sem topla,
ti si hladen,
ko
jočem jaz,
se ti smejiš,
ko jaz
želim si ven v naravo,
ti v
postelji ležiš.
Ko ti
že trdno spiš,
jaz še bedim
in ne razumem
ta narobe svet.
ČLOVEK, KI DIHA
Hodim po hiši,
kjer vse diši,
rože, knjige
in druge lepe stvari.
Kje vsi
moji najdražji so,
kje so prijatelji,
kje je smeh minulih
dni.
Nič ne
pomeni
dotikati se stvari,
le
človek, ki diha,
potreben si mi.
ODPUSTI MI
Ti vidiš moje
gube,
svojih pa ne,
ti vidiš moj negotovi
korak,
svojega pa ne,
ti slišiš moj osorni
glas,
svojega pa ne,
ti sebi
odpuščaš,
meni pa ne.
Poglej se,
poslušaj se,
odpusti mi.
CVETOČE JABLANE
Ko moj dragi
prosil me je za roko,
rekel, da nataknil prstan
bo,
dejala sem - "Lahko."
Toda
želim, da me vzameš za ženo
v maju,
ko pred hišo
tvojo
jablane cveto.
Da, je dejal - "Lahko."
V
sončnem maju
moja pot v sobe njegove
hiše
posuta bila je s cvetjem
jablan.
Bilo je kot v raju.
KLOP V PARKU
V parku klop,
na klopi on,
ves
betežen, star,
je ne pozna,
izgubil jo je iz
spomina,
kakor izgubil je spomin
še zase. Ne ve,
da on
nekoč na klopi
sedel je mlad in lep,
ona ob njem,
zdaj pa je izgubil še
sebe
iz spomina.
PELIN
Se spominjaš,
da sadiko pelina
prinesel si s Krasa.
Daj, posadi jo, dejal
si,
to
zdravilna roža je.
Jaz sem ga v svoj vrt
posadila,
zalivala in z lepimi mislimi
gojila.
Kmalu si v dušo
mojo
izlil golido pelina,
zdaj imam dva pelina,
je eden v vrtu,
drugi v srcu,
vem, da tudi v duši
tvoji
raste sadika grenkega
pelina.
VSAKDO KOGA
LJUBI
Vsakdo koga ljubi,
valovi
toliko časa ljubijo skale,
da jih
počasi spremene,
počasi
in gotovo.
Mati ljubi svojega
otroka
brezkompromisno in
gotovo,
roža
ljubi sonce,
žival
žival,
človek
človeka,
jaz tebe,
da te počasi spremenim
v
srečnega človeka.
PAPIRNATO SRCE
Ljubezen pride,
ljubezen gre,
le tistega ne boli,
ki razširjeno ima
srce.
Ljubezen pride,
ljubezen gre,
ostalo je le
papirnato srce.
Ljubezen pride,
ljubezen gre,
me nič
več ne boli
to papirnato srce.
ODMEV
Sem z nasmehom
lepo ti besedo dala,
zakaj odmev
ironičen je bil
in zajedljiv.
Če
vedel bi,
kako odmev boli,
bi bolj prijazen bil.
GREM
SREČO ISKAT
Ven grem,
zapuščam hladne zidove,
ven grem,
srečo
iskat.
Ven grem
in
iščem
srečo.
Zavem se,
sreča
domuje
v meni.
Če
sreča je
tudi v tebi,
pridi k meni,
ogrela bova zidove.
POETI
So pili ga
in ga lomili,
drug drugega trepljali
in se prilizovali,
kdo da
večji pesnik je, poet,
kdo svojo ljubico
hodi najbolj gret.
Ko zmanjkalo je vina,
na dnu duše
ostalo
jim je še samo
pelina.
Vsak svojo rimo
so še napisali,
zdaj bodo malo
še
za
življenjem žalovali.
SMEJEM SE
Smejem se,
ko
duša mi joče,
smejem se,
ko
žalost mi para srce,
smejem se,
naj ne vidijo ljudje,
kako hudo mi je.
Vihar telo mi lomi,
trepetam, ko gledam te,
ne, samo ne pokazati,
da
duša mi joče,
da žalost mi para srce,
kako hudo mi je.
Naj le vidijo ljudje,
da smejem se,
da smejem se,
ko moj prijatelj
hudo je gorje.
ČEŠNJA
Sredi vrta
češnja cveti,
pod njo
tulipan rdeči,
a ko leto v jesen se
prevesi,
ni
češnjevih cvetov
ni zrelih plodov,
še manj tulipanov rdečih.
Se
češnja odela je
v listje zlato,
a meni v srcu je hudo,
hudo za
češnjevim cvetotom,
za
tulipanom rdečim,
za plodom zrelim,
za tvojim korakom in
pogledom.
Odšel prehitro
si,
ne morem te ujeti
in v listje te zlato
odeti.
Obljubila sem ti, da umrla bom
pred teboj,
a ti hitel
si preveč,
nisem te mogla ujeti
in v zlato te listje
odeti.
NOČ
Noč
nekje na morju,
polna luna,
orkester
čričkov
v vejicah
zelenega rožmarina,
šumenje valov,
nostalgija,
noč
nekje ob morju,
v
pajčevini časa,
prepletena s spomini.
ČEŠNJA NA VRTU
Danes sem
kot češnja na vrtu,
ki oddala plodove je
svoje,
sedaj listje rumeno
odpada,
potem gola bo
in v hudi
zimi se mavrično bo lesketala,
odeta v
belo snežno odejo.
Potem pride pomlad
in
češnja moja bo kakor nevesta,
odeta v belo,
obiskov
čebel imela bo obilo,
na novo rodila in ciklus
ponovila.
Pa jaz?
Morda
nekoč se bom prebudila,
smejala se,
srečna bila
in vse najlepše
ponovila.
SENCE
Plazeče sence
plazijo se
že po hiši,
srh vzbujajo do jutra,
ko zarja nov boljši dan
obeta,
na ustnicah pa umre
pesem neizpeta.
A glej,
že tu je nova noč
in sence
plazijo se že po hiši
in srh, strah in mlaj
ne daje mi
zasluženega pokoja.
In že
je jutro in nov dan
in zarja pa sonce
in pesem neizpeta.
DAJMO DAJMO
dajmo
času čas
miru mir
življenju življenje
ljubezni ljubezen
otroku otroštvo
mladostniku mladost
starcu starost
TIŠINA
V meni je zvenela
tišina,
sama
žalost se je razlezla po telesu,
tišina in žalost:
sorodnici dve
s črno
ruto na glavi.
NAJLEPŠA
PESEM
Komu najlepšo pesem
čem
zapet?
Le sin moj
vreden tega lepega je
greha,
so misli vse pri njem.
Pa to ni materin
kompleks,
ne, najiskrenejša ljubezen
je
in
želja,
da
srečen on bi bil
in z njim
družina cela.
SMRT IN
ŽIVLJENJE
Smrt in
življenje
stojita si nasproti,
a ti prišel si mi po
poti.
Skupaj
močnejša sva,
saj dih
pomladi uživava,
ki daje
moč in voljo.
Skupaj
močnejša sva.
Hodimo korak v korak
z drugimi
in se dotikajmo z
besedami
saj dnevi
in noči
še prehitro bodo
odšli.
MAVRICA
V
vitraž zložene slike.
Skrite misli
hrepenenja,
žalosti in želja
prekipevajočega veselja.
Skozi
vitraž sonce posije,
ustvari mavrico neba,
odtenki nje
so kot življenje,
od temnih
do žarečih
in takšnih, ki le
duša jih pozna.
VINO
Vino v tebi je zemlja in
sonce,
je znoj in trepet,
vino v tebi je poezija in
filozofija,
vino v tebi je
ljubezen,
vino v tebi sem jaz,
v meni si ti vino,
prekrasna harmonija.
Ti si moje vino,
vino delo mojih rok
in delo tistega mojstra
Martina,
ki iz mošta naredi nam
vina.
Sveti Martin,
naredi, da
vino bo z dišečocvetico,
okusom polnim,
da v nas bo budilo
zdravje,
ljubezen, srečo.
Če to
storiš,
drugo leto zopet mošt
dobiš.
TRAVE
Tam v dolini
hodim po
žareči cesti,
gledam gor na hrib,
kjer stoji bela hiška mojih
sanj.
Vzpenjam se med
plapolanjem
zrelih trav,
žarečih makov, ivanjščic in
plavic.
A ti,
v beli hiški mojih
sanj,
nič
več ne čakaš me,
le zrele trave
plapolajo mi v pozdrav.
OJ, TI
ČEŠNJA MOJA
Oj,
češnjevo drevo,
ko spremljam te vse
leto,
zdaj vidim,
tu je
že jesen.
Oj,
češnjevo drevo,
zdaj zlata tu je že jesen,
ti
žlahtna si v soju
svojih barv.
Veter, ki veje
zdaj
čez tvojo krošnjo,
še malo bo
popihal,
potem gola
boš čakala zimo,
ledeni mraz in sneg.
Kakšen paradoks,
bolj ko pritiska mraz,
bolj gola boš,
ti
češnja moja.
Vem, v svojih nedrih
že
nosiš zametke novih cvetov in
plodov,
ti
češnja moja.
CVETOČI MAJ
Zunaj je
cvetoči maj,
sonce ne sije,
skupaj z mano grenke solze
lije.
Težko
je verjeti,
da narava z
menoj žaluje,
žaluje
za tvojim nasmehom,
za stiskom tvojih rok.
Moj oklep je trden,
vanj se skrila bom,
v cvetje majniško se
potopila,
žalost
za seboj pustila.
VITRAŽ
Skozi
mavrična
vrata
vitraža
zrem in
želim,
da jih odpreš,
vstopiš,
me objameš
in
rečeš:
nisem pozabil nate.
Če bi
vedel, če bi razumel,
zakaj vrtnica
diši,
bi vedel, zakaj
hrepenim
tako kot vrtnica
diši,
otrok moj.
HREPENENJE PO
LJUBEZNI
Je mar
zločin
po ljubezni hrepeneti,
biti dober,
in
želeti zato tudi kaj prejeti?
A ljubezni ni in ni
in srce trdi.
Imela je zguban obraz,
milino v
očeh
in ljubezen v dlaneh.
Sedaj
nihče tega ne vidi,
ali
noče videti.
Morda le ti
nekoč.
TI IN JAZ
Sneg pokril je vso
sivino,
odel svet v belo je
milino,
snežinke padajo na zaljubljence,
na
vročih srcih se topijo.
Beli valovi
na valovih pokrajine
vzbujajo spomine,
spomine na minule dni,
ko še bila sva jaz in
ti.
VONJ
CVETOČIH TRAV
Vonj
cvetočih trav
in vonj lipe je
zadehtel.
Ko bleda luna plava
čez
nočno nebo
in
kresničke se utrinjajo,
takrat hudo mi je
in jaz
želim si te,
tvojo
milino v očeh
in tvoj zvonki smeh.
SRCE GORI
Srce mi gori, gori,
nimam
več moči,
da ostala bi sama.
Vem, zunaj štirih
sten
je
življenje, veselje,
a jaz uboga mala
rakovica
skrivam se v svoj oklep
in srce mi gori, gori.
Nimam
več moči.
MOJ
SONČEK
Moj
sonček bil si nekoč,
sonček
grel me je,
ko je bilo
težko, nekoč.
Danes si sonce,
le majhen
žarek
pade na me,
ogreva pa mi srce.
DEKLICI MOJI
Zakaj mlada prva
ljubezen
kruta je,
ne kot si
jo želiš,
polna preprek
izvablja ti
solze v oči.
Ko gledam te, deklica
moja,
srce me boli,
jokam s teboj,
vidim,
vsaka tvoja nežna trepalnica
svojo
težko solzico nosi.
Vedi, usoda vedno vse
poravna
in nekje
nekoč
prišel bo po poti
nasproti
tudi za tebe fant,
objel te
čez ramo bo,
šepnil v uho,
bodi moja,
pojdi z menoj na cvetne
poljane,
lepo nama bo.
VRAČANJE
Vračam
se leta, desetletja
nazaj
v mislih, spominih,
v
želji
preživeti
vsaj en dan,
eno uro, eno minuto,
en skupen vdih.
PAPIRNATI DAN MIRU
11.9.2001 ob 15. uri - preblisk za
poezijo
Sedim v praznini
časa,
preteklost, dama stara,
ki je prestala
že veliko hudega,
je odšla.
Prihodnost zamuja,
v mislih rišem raj si,
ki ga še ni
11.9.2001 ob 17.
uri - prižgem TV
Prihodnost je prišla,
zdaj vem, vidim na ekranu,
v New Yorku se
rušijo nebotičniki.
Prav danes pa je "dan miru",
papirnati dan miru!
Je to prihodnost?
Terorizem, mržnje, vojne!
Ljudje, kam greste?
Nekoč neke
noči
sem sanjala,
da sedim v baru v New Yorku
in pijem kavo.
Do današnjega dne
je bila to moja
želja!
Ljudje, kam pa naj zdaj grem?
Začeli ste
množični terorizem,
pobijate se tudi posamezniki med seboj!
Ljudje, kam naj zdaj grem?
Adijo, New York
ali
nasvidenje, New York?
Papirnati "dan miru"
je v grozi minil,
upanje ostaja.
RAZPOKE
ŽIVLJENJA
Razpoke
življenja
čutim,
globoke
čeri,
prepade, sem in tja
v
puščavi
cvet, mavrico, nasmeh,
slap
žive vode.
Zopet črn
oblak,
pozeba,
vihar,
bolečina duše,
nato modro jasno nebo,
češnjev cvet,
ivanjščico, ljubezen.
Razpoke
življenja
čutim,
črne
in bele,
moč v
življenju,
ustvariti ravnovesje,
vihar, mavrico,
ljubezen.
Ljubezen
v razpoki
življenja
zmaguje.
Ljubezen je jedro
in
središče
v razpoki
življenja.
V NOVI DAN
Jeseni, ko
zlato listje že odpada,
želim
si novega življenja luč,
morda pa do
sreče te
prav ti mi
boš prinesel ključ.
Ko videl ti boš v
dušo mojo,
ki
včasih joka,
kakor pada
le jesenski dež,
z menoj kot jaz s teboj
boš smeh in solze ti
delil
in mir v srcu svojem
zopet boš dobil.
Svojo dlan
položil ti boš v mojo,
odšla skupaj
bova
v novi dan.
LUNA
V
nočeh, ko polna luna
po nebeškem
svodu
se šopiri,
v meni tih nemir
išče moč,
da izbruhnil bi
kakor vulkan,
olajšal se,
s solzami dušo
umiril.
Kje rama je,
da na njej bi zajokala,
kje
naročje je,
da v njem bi jaz
zaspala?
Ni rame ne
naročja,
le luna polna
porogljivo se smeji
in mirno plava
po
utečeni tirnici
že
tisočletja,
ne meni se
za moje srčne rane.
odhod
Nekoč
bom odšla
s tega sveta,
nič ne
bom vzela s seboj,
le bit svojo,
edino in neponovljivo.
ČLOVEK, KJE SI
Kje si,
ko moje srce krvavi?
Kje si,
če
človek si,
ko moje srce krvavi?
Krvavi
bolno, žalostno, osamljeno,
kje si,
ti, ki za
človeka se imaš,
ti, ki misliš, da vse
daš?
Kje si,
če
človek si?
Ko potrebujem te,
tebe ni.
PESEM
Iz radia
pesem para mi uho,
to tista pesem je,
ki tebi bila je ljuba.
Sedaj te ni,
poslušanje tvoje
pesmi
me boli.
Spominjam se dni,
ko rekel si,
ta pesem meni ljuba je,
danes pa pesem ta,
ker te ni,
mene boli.
MRTVA LJUBEZEN
Komaj se je rodila,
že je
umrla
ljubezen najina.
S solzami v
očeh
sem vedela:
premalo bila je iskrena
ljubezen najina.
Izbruhnila kot ognjemet
je,
zaiskrila
se v tisoč je iskrah
in hitro ugasnila,
se v
črno noč spremenila.
Ni bilo telesne
ljubezni,
občudovala sva duši najini,
ki v
sreči, ker sorodni sta si bili,
sta trepetali.
Odkrivala bogastvo sva drug
drugega.
Zdaj vem,
bogat v duši si
svoji,
a premalo iskren.
Vedela sem,
da hitro
končala se bo
ljubezen najina.
NOČ
Ugasnile so
že vse luči,
v dolino legla je
meglica,
še pes utihnil
je.
Le jaz in
nočna ptica
želiva
še bedeti
in ves svet objeti.
O, Bog,
kako želim, hrepenim,
da ti bi ljubil me.
A vem, sanje, ki jih
sanjam
v dolgi
noči,
nikoli se ne bodo
izpolnile.
A če
bi ljubil me,
izpolnjene bile bi moje sanje
vse,
ki sanjam
jih v dolgi noči.
In Bog, nakloni mi to
ljubezen,
saj
učiš v ljubezni živeti.
Zato dovoli,
da on bi ljubil me,
da ljubil bi me z
besedo
in pogledom tako,
kot njega jaz želim
ljubiti.
TI NISI
PRIŠEL
Ne, dragi, nisi
prišel,
kot si obljubil.
A jaz sem
čakala,
da vsa bi se dala,
a ti, dragi, nisi
prišel.
Je moje
srce želelo, trpelo.
Zdaj je tu prvo
spoznanje,
prvo in zadnje -
ne
išči ljubezni, kjer je ni,
potem trpeti treba ni.
Ne, dragi, nisi prišel, kot
si obljubil.
Zdaj vem, je bolje
tako,
bom
lažje živela,
če
srce bo zopet trdo.
Ne, dragi, nisi
prišel,
a vedi, lepo bi nama
bilo.
Zdaj zopet srce bo
trdo,
bom
lažje živela tako.
A vem, bo hudo,
ker srce bo trdo
in jaz se zapijem do belega
dne.
MOJE LEHE
Moje lehe so zorane,
moje lehe so posejane,
moje lehe
so požete.
Zdaj oplajam se z
darovi,
zraslimi na
njivi mojega življenja,
sem ter tja
vzcveti še kakšna rožica.
Le jaz jih znam ceniti,
te lehe
mojega življenja.
Nazaj na Celjsko literarno društvo?
Nazaj
na avtorji?