KARL PETRIC: Kompas usode

Kontakt Karl Petrič

Kompas usode odstran 101 do 200 (kliknite)

Kompas usode od stran 201 do 271(kliknite)

 Čudaki21.stoletja (kratke zgodbe)

Nazaj na Celjsko literarno društvo?

Nazaj na avtorji?

KARL PETRIČ

Roman

 

Kompas usode

 

 

 

 

KARL PETRIČ

 

 

Kompas usode

 

 

Žalec 2002

Roman je izšel v samozaložbi

Lektor

Anton Šepetavc, mag. slavistike

Tisk

Tiskarna in knjigoveznica Golc, Vrbje

 

 

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-311.2

PETRIČ, Karl

Kompas usode [Elektronski vir] / Karl Petrič. - El. besedilni podatki. - Žalec: samozal., 2002

ISBN 961-236-303-X

118902016

 

Kazalo

Prva nebesna smer ……………………….. 5

Druga nebesna smer …………………… 140

Tretja nebesna smer ……………………. 210

Četrta nebesna smer ……………………. 226

Peta nebesna smer ……………………… 265

Nekaj besed o avtorju ............................... 270 

 

Prva nebesna smer

 

Ljudi z obrobja nisem maral. Čeprav nisem poznal globljega razloga za to, četudi bi ga, se mi je zdelo, da bi bil končni efekt popolnoma isti.Sovražil sem vse ljudi, ki se niso mogli meriti z mojim premoženjem. Ljudi mojega kova je bilo zelo malo, saj sem veljal za zelo bogatega moža. Nekega lepega z ljudmi nasičenega sončnega dne sem se ves zatopljen predajal hoji po mestu. Bremenile so me številne misli; ne toliko družinske narave, temveč bolj poslovne. Nekako sem se znašel v položaju, ko mi je posel prekomerno dobro cvetel. Smešno se sliši, a res je bilo tako, saj sem v tem obdobju živel v hudem strahu. Verjetno se boste spraševali, kako lahko človek sploh trepeta, če nima nobenega dostojnega nasprotnika. Pa ravno v tem je bil moj problem. Počutil sem se izoliranega, izrinjenega. Nekako se nisem mogel in hotel sprijazniti z dejstvom, da sem se sam pahnil v ta nič kaj zavidljiv položaj. To je bil nekakšen prikrit strah pred prihodnostjo, zaradi katerega sem postajal čedalje bolj nesamozavesten. V tistem trenutku se mi je zazdelo, kot da čepim na vrhu ledene gore povsem osamljen. Ljudje pod menoj so se le škodoželjno smejali in mi z zgovornimi kretnjami grozili. Napovedovali so mi skorajšnji padec v nepoznane vrtince. Čeprav sem bil na najvišjem vrhu, sem imel prej občutek, kot da bi bil na dnu.

 

Nenadoma me je ogovoril nek možakar, ki ga zaradi svoje zamišljenosti nisem utegnil pogledati. S prijaznim glasom me je vprašal, kakšne skrbi me tarejo in povedal sem mu, da sem pač na previsokem konju. Bil sem rahlo začuden nad samim seboj, saj ponavadi zaupljivost ni bila moja odlika. Možakar se tudi ni smejal, kot sem pričakoval. S poprejšnjim zaupljivim glasom mi je povedal, da je pač potrebno konja zaustaviti, ga pomiriti, nato pa presedlati na nižjega. Najvišjega konja je potrebno skriti in ko je trenutek zrel za ponovni vzpon, moramo samo vedeti, kam smo ga skrili, je še dodal. Bil sem sila navdušen nad tem odgovorom, zato sem pogledal proti sogovorniku. Bil sem neverjetno razočaran, ko sem spoznal, da je ta bistroumnež pravzaprav razcapanec. V njegov klobuk sem vrgel nekaj kovancev, privihnil nos in urno odšel domov. Počutil sem se nekako olajšanega. Odprl sem steklenico brinjevca, si natočil pijačo in vso vsebino zlil v goltanec. Spočetka sem se počutil rahlo udarjenega, nekaj minut zatem pa, kot bi bil olimpijski ogenj, ki gori številne dneve in noči za ves svet. Ko je to stanje naposled minilo, so me noge povsem pustile na cedilu, tako da sem kot plišasta igračka zgrmel na kavč. Ko sem nepremično obležal, sem spoznal, da mi misli še kar dobro delajo. Kljub telesni tako rekoč onemoglosti sem se počutil neverjetno svoboden. Vse misli, ki sem jih cel teden bruhal iz sebe, so šle v nič. Toda v končni fazi sem si le moral priznati, da se imam tistemu razpadajočemu človeku zahvaliti. Moram priznati, da sem bil zaradi tega malce zlovoljen, a ob mislih na prejšnje skrbi sem to občutje kaj hitro lahko potisnil v posodo, kamor se zapirajo zli duhovi. Ne vem več, zakaj sem bil takrat tako trdno odločen, da tega možakarja poiščem. Ali sem morda od njega še kaj pričakoval? Ali sem videl v tem možakarju utelešenje nebeškega sla, čeprav moram povedati, da v kaj takšnega že dolgo nisem več veroval, a po vsej verjetnosti je bila ta plast vere v Boga le še prisotna, čeprav le kot izvleček rane miselnosti?

 

Torej, poiskal sem tistega možakarja in ga tudi zelo hitro našel nedaleč od kraja, kjer sva se prvič srečala. Ko sem naduto stopil predenj, me je zelo vljudno pozdravil. Nemalo presenečen spričo takšnega obnašanja sem skorajda nevede vrgel nekaj bankovcev v njegov raztrgan klobuček in mu ob tem svetoval, da naj si kupi nekaj alkohola. Možakar me je izredno dobrodušno pogledal in mi odvrnil, da je že več kot 10 let nealkoholik. Spočetka sem bil zelo presenečen, saj sem bil vseskozi mnenja, da so vsi potepuhi pijanci in strastni kadilci. Ob nadaljnjem pogovoru se je celo izkazalo, da je bilmoj naključni svetovalec že vrsto let nekadilec. Zdaj sem postal pa že tako radoveden, da sem ga moral vprašati o razlogu, zakaj je pristal na cesti in se predal propadu.

Povsem prostodušno mi je odvrnil, da je to zelo dolga zgodba in da mene zagotovo ne bi zanimala. Ker sem vztrajal, da mi pove svojo življenjsko zgodbo, je začel pripovedovati:

 

"Pravzaprav sem si želel povsem normalno živeti. To se pravi, imeti svojo družino, svoj dom, svoj avto, svojo službo in vse drugo, kar spada v poglavje vsakdanjega človeškega življenja. Takrat niti v sanjah nisem pomislil, da bi se kdaj moral potikati po ulicah in prositi vbogajme. Bil sem normalen fant, precej priljuden, vljuden, ustrežljiv, a morda na trenutke malo preveč občutljiv. V šoli nisem imel težav, učitelji so me imeli radi, sošolci in sošolke so me spoštovali in me radi imeli v svoji družbi. Toda kljub vsemu moram priznati, da sem bil zaradi svoje prekomerne sramežljivosti mnogokrat predmet posmeha, zaradi česar sem bil občasno zelo vzkipljiv. Sicer je teklo vse v najlepšem redu, toda ko sem prišel v srednjo šolo, se je postopoma marsikaj začelo zatikati. Spočetka sem bil zelo marljiv dijak, vendar sem pozneje nekako zašel v neustrezno druščino. Neustrezna druščina? Bili so to na nek način sirote. Njihovi starši so bili precej težavni in zato ni bilo nič čudnega, da so tudi oni zabredli v te življenjske tokove. Sam nisem imel težav s svojimi roditelji, saj so bili zelo razumevajoči. Oče in mati sta me vzgajala zelo preudarno. Le redkokdaj sta me kaznovala s palico ali s tako sicer priljubljenim hišnim priporom. Vzgajala sta me svobodno. To svobodno sedaj seveda ne kaže enačiti z utečeno miselnostjo, da lahko dela otrok vse, kar hoče in da mu starež ne sme nič prepovedovati. Vzgajala sta me predvsem v duhu miselne svobode. To se pravi, da sta mi poskušala posredovati čim manj nepotrebnih predsodkov, s čimer je vsakdanje življenje pogostokrat prepojeno. Prav zaradi tega dejstva sem jima še danes hvaležen, čeprav sem v tem svojem življenju mnogokrat prišel do spoznanja, da bi bilo včasih kar dobro gojiti nekatere običajne predsodke. Prav ti so včasih za preživetje v družbi neizogibno potrebni. S tem mislim predvsem na dejstvo, da se posameznik včasih znajde v neki določeni sredini, kjer so tovrstne miselne navade tako zelo razširjene, da jim skorajda ne kaže obrniti hrbta, saj so nekakšna podstava za sporazumevanje. Če namreč teh privzgojenih veščin človek ne premore, lahko zdrsne v prazen prostor, ki je sicer del družbe, vendar kljub temu izven nje. V takem primeru je morda najboljše zamenjati sredino ali pa se neopazno prilagajati. Spominjam se, da sem v tem obdobju mnogo kadil in pil. Moji tako imenovani sotrpini so me zvesto spremljali na tej zgrešeni poti. Največkrat sem se družil s tremi fanti, ki so imeli zelo sumljiv sloves. Tako se je nekega dne pripetilo, da smo pri nekem prijatelju organizirali zabavo. Njegovi starši so se namreč odpeljali v toplice na petdnevni izlet. Tako je bila hiša povsem prosta in voljna za razne pustolovske podvige. Na to hišno zabavo smo nameravali povabiti tudi nekaj deklet, ki so obiskovale šolo v našem kraju. Začuda so vse privolile, kajti dekleta v teh letih mnogokrat oklevajo, da bi sprejele tovrstna vabila, sploh pa če so prijetne zunanjosti; dobivajo namreč toliko ponudb, da se že težko odločijo. Izredno jasno se spominjam te zabave, ki mi je nekako začrtala nadaljnjo življenjsko pot. Spočetka smo se zabavali v vrtu, pozneje pa smo se odločili, da bomo nadaljevali v temi. Takrat se je zgodilo. Valerijo, ki je bila izredno privlačno dekle svetlih las in pisanih oči, so posilili. Ostala dekleta so brez oklevanja poklicala policijo. Ta je precej hitro prišla in začela poizvedovati. Valerija je takrat pokazala s prstom name in policaji so ji neomajno verjeli. Brez nadaljnjih in natančnejših preiskav so me zaslišali, a ker sem bil še mladoleten, so me kaznovali zgolj pogojno. Tistega dne nisem nikoli pozabil. Še danes se sprašujem, le kaj je imela ta Valerija proti meni, a odgovora nikakor ne najdem. Do tiste zabave sem jo komajda poznal. Mnogokrat sem celo pomislil na možnost, da bi jo poiskal in jo povprašal o globljem vzroku njenega takratnega lažnega pričanja. Po vsej verjetnosti ne bi niti priznala, da se je prav grdo zmotila in mi s trnjem posula nadaljnjo življenjsko pot. Njen oče je bil sicer namestnik direktorja pokrajinske banke, njena mati pa je na naši šoli poučevala likovno umetnost. Kakor sem pozneje izvedel, je zapustila svojega moža in jo odkurila z igralcem potujočega gledališča. Njen soprog se je spričo tega nevzdržnega dejstva tako zelo razhudil, da je šel v najbližjo gostilno in se ga tako napil, da se je od alkohola zastrupil. Čeprav so ga prepeljali v bolnišnico, zanj ni bilo več rešitve. Valerija je zdaj ostala brez staršev in zato se je preselila v drug kraj, k svojemu stricu. Od takrat nikoli več nisem slišal zanjo. Marsikdo bi lahko porekel, da sem spričo vseh teh okoliščin začutil osebno zadovoljitev, a ni bilo tako. Še naprej sem bil globoko prizadet zaradi tistega krivega pričevanja. Ko sem že mislil, da sem na ta temni trenutek preteklosti pozabil, me je vedno znova nekaj spomnilo na ta čas. Ta spominski dražljaj sicer ni bil vseskozi prisoten, toda vsake toliko časa me je le oplazil in mi povzročal nemalo psihičnih bolečin. Ne samo, da sem imel občutek, kot da se ta brazgotina nikakor noče zaceliti, še hujše, zazdelo se mi je, da se počasi komaj opazno veča.

 

Ko sem končal srednjo tehniško šolo strojne smeri, je bilo pred mano služenje vojaškega roka, a pred tem sem se zaposlil v neki tovarni gumijastih izdelkov. Poleg tega, da sem delal v tovarni, sem se ukvarjal še s pisanjem pesmi, v katere sem vnašal prav ekstremne pacifistične ideje. Samega sebe sem proglasil za velikega pacifista. Seveda v tem kontekstu niti slučajno ni bilo prostora za militaristična videnja. V tem času sem veliko pil, malo zaradi navade in malo zaradi občutka boemske identitete, da sem zaradi tega doživel precej hud živčni zlom. Zdravil sem se več kot eno leto. Zaradi tega dejstva so mi služenje vojaškega roka preložili. Toda v tem peklenskem času sem se še naprej predajal prekomernemu pitju alkohola. Zaradi tega sem doživel svoj drugi živčni zlom, ki pa je bil precej hujši kot prvi. Zaradi tega dejstva so me oprostili vojaščine. Moram povedati, da takrat nisem občutil olajšanja, saj sem se moral ubadati s svojimi psihičnimi težavami, ki so se čedalje bolj razraščale. Nekako sem že takrat čutil, kako se mi življenje čedalje bolj zapleta. Obtičal sem na mrtvi točki in ni se mi zdelo, da bi lahko prebil ta led. Najbolj sem to občutil v službi, saj nikakor nisem bil deležen položaja, ki bi mi glede na mojo izobrazbo pripadal. Zaradi tega sem se še bolj aktivno lotil pesniškega ustvarjanja, s čimer sem nekako zapolnil poleg drugih tudi to eksistenčno praznino. Človek le s silno težavo biva na svetu med ljudmi, če ga le-ti imajo za manj vrednega in samo za nekakšno polovično osebnost. Ni bolj trpečega občutka, kot če se množica spotika ob nebogljenega posameznika. Toda če danes pomislim na tiste čase, prihajam do spoznanja, da mora biti družba sestavljena tudi iz šibkejših ljudi, ki služijo kot nekakšen ventil za afektivna psihična stanja drugih, tako rekoč močnejših. Prav s tem mehanizmom, ki ga še danes ne odobravam, se množica nekako uravnava. Najpomembnejše za posameznika pri tej stvari je, da nikoli ne postane prelahka tarča tujih in manj pozitivnih sugerancij. Posameznik mora biti krepak, identičen in različen le toliko, kolikor to širša in ožja sredina dopuščata. Moja največja napaka je bila v tem, da nisem skrival svojih šibkosti, saj sem se z njimi celo javno izpostavljal. Prav to obeležje je pozneje zelo motilo moja prizadevanja, da si postopoma zgradim svojo mirno in stabilno osebnost. To je pomenilo, da nisem želel živeti parazitsko niti na fizičnem niti na psihičnem nivoju. Svoje notranje konflikte sem hotel razrešiti predvsem po intelektualni poti, a ker je bila okolica drugače usmerjena, mi to pretežni del mojega takratnega življenja sploh ni uspevalo. Nahajal sem se v krogotoku, kjer te ideje niso bile zaželene in zaradi tega je seveda bilo še težje splavati na površje. V sleherni družbi obstajajo določene šablone obnašanja, ki naj bi bile povsem samoumevne in zato je že vprašanje o smotrnosti tovrstnih navad oziroma ravnanj a priori nespametno. V tistem krogu ljudi, kjer sem se nahajal, ni bilo hujšega, če si se z nekim posameznikom, ki je veljal tako rekoč za revo, povsem enakovredno pogovarjal. Tega marsikdo ni mogel niti razumeti in niti kar tako brez nadaljnjega komentarja požreti. To je bilo vprašanje avtoritete. Čeprav takrat nisem razmišljal o spodkopavanju običajnih miselnih avtoritet, me je marsikdo ocenil kot upornika. Pripisali so mi tudi odlike neuravnovešenca, ki pač živi v svojem svetu in katerega pač ne kaže preveč resno jemati. K sreči sem bil takrat še precej mlad, tako da me tovrstna mišljenja niso prekomerno motila. Vsaj takrat sem bil tega mišljenja, toda danes moram povedati, da me je vse to podzavestno precej izčrpalo. Ker sem bil napolnjen s sanjami o lepšem jutru in sem v to tudi verjel, sem lahko ta žgečkljiva mnenja drugih ljudi lažje prebolel. Tako sem se znašel v vlogi rebela, kar niti ni bil moj namen. Želel sem le srečno živeti brez odvečnih skrbi, v sožitju z ostalimi ljudmi, kar pa očitno ni bilo možno. Določena obdobja svojega takratnega življenja sem se celo poskušal prilagoditi ostali okolici, vendar sem zaradi tovrstnih delovanj še bolj postal predmet posmeha, saj so drugi ljudje videli v meni zgolj človeka, ki nima svoje ustaljene osebnosti. Nenavadno se sliši, a je res: ta mnenja sem sprejel in jih nosil v sebi. Tudi zaradi tega dejstva sem postal še bolj drugačen, kot sem bil prej. Ta različnost je najbolj prišla do izraza, če sem prekomerno popival. Sicer sem bil bolj molčečen fant, a ko sem ga imel malo preveč pod klobukom, sem postal zelo zgovoren, včasih za marsikoga celo izzivalen. Vse, kar sem čez teden slišal od drugih ljudi, prebral v knjigah, videl na televiziji in razmišljal, sem ob koncih tedna v okajenem stanju nekako pomešal tako, kot da bi sanjal. To seveda ne pomeni, da tisto ni bilo resnično, toda za tuja ušesa so bile te misli ali preveč topoumne ali pa nerazumljive. Večinoma sem se ob takšnih pohodih že kar pretirano osmešil. Prav to obeležje je prišlo najbolj do izraza, ko sem imel opravka z nasprotnim spolom. Spoznal sem zelo čedno dekle in vpliv njene osebnosti na moje življenje je bil, lahko rečem, odločilen. Ker se mi zdi ta del mojega življenja izredno pomemben, ga bom malo podrobneje opisal.

 

V preteklosti sem imel pri dekletih vedno neuspeh. Mnogokrat sem se spraševal, zakaj je tako in šele danes sem se vsaj malo približal odgovoru. Spominjam se, da mi je vedno, kadar sem se želel približati dekletu, ki mi je bila všeč, srce močno utripalo in zastal mi je dih. Moram povedati, da sem bil v teh trenutkih nesposoben razumnega govora, saj so se vsi magnetni delci v mojih možganih povsem neobrazložljivo zmedeno pomešali. Še preden sem izustil kakšno besedo, sem vedel, da bom zopet deležen zaničljivega smeha in zbadljivk. Ko sem si prizadeval, da se bom obnašal resno, je ta namen že ob nastanku splahnel v nič, saj nikakor nisem bil sposoben uravnavati svojih obraznih mišic. Vedno sem imel pred očmi sliko o neuspehu, hkrati pa željo, da ne bi bilo tako. V tej zmesi pa je žal v moji miselnosti prevladovalo prvo. Prav to sem tako zelo močno refleksiral na svojo izvoljeno osebo, da ni bilo možno pričakovati povrnjene ljubezni. Danes celo dvomim, da sem pred Malo sploh kakšno dekle ljubil. Mala je pravzaprav že bila 22 - letna ženska, a njen videz je bil tako zelo mladosten, da bi ji prisodil kakšnih 17 let. Imela je do komolca skodrane svetlorjave lase, vitko postavo in kristalno čiste modre oči, v katerih ni bilo videti niti trohice žalosti. Njen obraz je bil ovalne oblike, nos majhen, usta pa polna. Ko si jo od daleč zagledal, si imel občutek, kot da ti pošilja sladke poljube. Po izobrazbi je bila frizerka in je delala v moškem frizerskem salonu blizu mojega stanovanja. Tam sem bil redna stranka, saj sem tja vsaj enkrat tedensko zahajal, da bi bil deležen poštenega britja in obrazne masaže. Prav ob takšni priložnosti sem jo spoznal. Zelo prijazno me je takrat pozdravila in z mano načela zelo prijeten pogovor. Prvič v življenju sem se počutil kot moški, ki ga ženska upošteva in si ga poželi ne samo kot navadnega prijatelja. Takrat sem imel že 26 let in sem že bil oproščen služenja vojaškega roka. Preden sem spoznal gospodično Malo, sem bil vajen vse kaj drugega kot upoštevanja. Ljudje so z menoj ravnali kot z majhnim otrokom in ženske so mnogokrat planile v ironičen smeh, ko so me zagledale. Prav tega pri gospodični Mali nisem opazil. Opogumljen in vesel življenja sem Malo po najinem drugem srečanju povabil v gledališče na predstavo "Veliki bog Brown", ki je bila uprizorjena po dramski predlogi slovitega pisatelja in nobelovca Eugena Gladstona O' Neila. Literarno predlogo sem že poznal, zato sem se ves čas bolj osredotočal na svojo izvoljenko kot pa na predstavo. Njen obraz ni bil veder, kot sem pričakoval, temveč je izžareval neko že kar prekomerno resnost in zamišljenost. Moram povedati, da je v tej podobi nisem bil vajen videti, saj je bila videti, starejša in izkušenejša kot sicer. Takrat sem v njej opazil veliko preračunljivost, saj se mi je zazdela kot ženska, ki ve, kaj hoče, kar je bilo na nek način precej v nasprotju z mojo osebnostjo. Sam sem se počutil nesposobnega, malenkostnega in morda celo mehkužnega. V tem trenutku so vsi ti občutki prišli na plan, zato si lahko mislite, da v tej predstavi nisem mogel uživati. Ko je bilo le-te konec sva se z Malo napotila domov. Pogledal sem ji v obraz in znova ugotovil, da je neverjetno lepa in privlačna. Ves srečen sem bil ob spoznanju, da je njen obraz zopet takšen kot je sicer. Zopet je izžarevala odkritosrčnost in dobrodušnost, saj od tiste preračunljivosti med gledališko predstavo ni bilo več sledu. Ko sva se znašla v senci mesečine, pod nekim obcestnim drevesom, sem jo moral poljubiti. Spočetka sem se bal, da me bo zasula z žaljivkami in obtožbami, vendar se je le malce nagajivo in zasanjano nasmehnila. Bil sem izredno zadovoljen, čeprav sem si od nje tovrstno reakcijo na tihem zelo želel, je pa vendar nisem pričakoval. Z Malo sva še nekaj časa povsem brez besed hodila, dokler nisva prispela do njenega doma. Prisrčno se je poslovila od mene. Poln vedrine in novega upanja sem šel domov. Zapel sem si pesmico o prelepem življenju in hkrati sem bil vesel, da lahko bivam na tem svetu kot človek, ki ljubi in ki je ljubljen. O, če bi imel izbiro potovati v preteklost, bi si izbral prav ta del! Razvlekel bi ga do večnosti in boga prosil, naj mi daje moč, da lahko držim ta del usode v svojih rokah.

Drugo jutro sem se zbudil poln vedrine in nove življenjske moči. Takoj po zajtrku sem se namenil v frizerski salon, da bi si obril brke, toda nenadoma me je obšel nekakšen neobrazložljiv strah. Ta strah, je bil zelo podoben občutku sramu. Spraševati sem se začel, le čemu zdaj to. Odgovora nisem našel, a ti miselni in telesni impulzi so postajali vse močnejši. Nenadoma sem začel omahovati, ali bi šel k frizerju ali ne. Ko sem za oknom zagledal Malo, sem se takoj skril za steno in moja odločitev je bila zapečatena. Rekel sem si, da bom pač šel drugi dan. A zgodilo se je, da spet nisem znal premagati samega sebe in zato sem se napotil k drugem frizerju. Ko sem se vračal v svoje domovanje, sem skrbno pazil, da me Mala ne bi zagledala. Če danes pomislim, sem takrat doživljal hude psihične bolečine; konflikta v sebi preprosto, nisem znal premagati. Še en dan poprej sem bil tako zelo srečen, pa minilo je samo nekaj ur, in sem se že brez potrebe znašel v kupu nesreče. Če ne bi čez nekaj dni povsem slučajno srečal Male, bi se od žalosti verjetno kar stopil. Nič me ni spraševala, kot sem sprva pričakoval, zakaj me te dneve ni bilo na spregled. Zazdela se mi je povsem ravnodušna, že skorajda brezčutna. Prav takšne pa je nisem bil vajen in zato sem jo kar vprašal, če je morda žalostna ali pa jezna zaradi kakšne zadeve. Rekla mi je, da ni eno ne drugo, da je pač utrujena in da ji ni do pogovora. Ko sem jo povprašal, če jo lahko pospremim do doma, mi je odvrnila, da lahko. Toda tokrat ni bilo polovico tako romantično, saj nisva spregovorila niti ene besede. Tako zelo sem si jo želel poljubiti, a zavedal sem se, da tega ne bo mogoče storiti. Takrat mi je ugasnil še tisti delček moškosti, ki mi ga je nekaj večerov pred tem prižgala. Preden sva se poslovila, sem zbral zadnje moči svoje osebnosti in jo povabil na uro tenisa. Povsem indiferentno mi je odvrnila, da sprejme ponudbo, vendar jo naj kakšno uro prej pokličem, kar sem ji tudi nemudoma obljubil. Kot domenjeno, sem jo po telefonu poklical. Oglasila se je in mi povedala, da bo prišla čez 15 minut z avtom po mene. Ko je prišla, sem ji veselo pomahal, a ona je le brezizrazno odprla avtomobilska vrata. Ko sem se vsedel, sva se brez izgovorjene besede odpeljala. Vreme je bilo čudovito, saj ni bilo ne prevroče in ne prehladno. Ko sva prispela do teniškega kluba, me je Mala vprašala, če imam žoge in odvrnil sem ji, da jih imam. Ko sva začela igrati, se mi je zdelo, da je nekako brezvoljna, zato sem ji predlagal, da bi prekinila z igranjem tenisa. Vendar je ona le zamahnila z roko in nato dodala, da uživa ob igranju z menoj in ob tem dodala, da jo le desna roka malo boli. Ko sva tako brez izgovorjene besede izvedla nekaj začetnih izmenjav, se je Mala nenadoma zelo prisrčno nasmejala, kot takrat, ko sva bila v gledališču. Toda na moje veliko razočaranje ta nasmeh ni bil meni namenjen. Potrto sem ugotovil, da je za mano stal nek možakar, ki sem ga poznal še iz srednje šole; ime mu je bilo Botrik. Brez težav sta se zapletla v pogovor. Na takšen način sedaj seveda ni bilo možno igrati, saj se mu je Mala za moje pojme že kar preveč pozorno posvetila. Sredi igrišča sem stal kot izgubljena metla in ju razočaran opazoval. Zelo sem bil žalosten, a narediti nisem bil sposoben nič. Povsem nemočen in nebogljen sem gledal, kako ji Botrik (v šoli so ga klicali bedak - zidak) boža lasišče. Mala je bila očitno vsa vzhičena, saj ni z ničemer pokazala, da bi ji bilo početje tega bedaka - zidaka zoprno. Če pomislim, preden je prišel ta Botrik, je bila Mala zelo nezgovorna, a zdaj sem bil priča, kako spretno zna govoriti in sukati prelepe oči, ki so me zdaj strašno jezile. Kot da bi Botrik nekaj takega začutil, se je obrnil, nakar me je skorajda agresivno pozdravil in me ob tej priliki vprašal, če sem že odslužil vojaški rok in ali se še vedno zdravim zaradi duševne bolezni. Mala je presenečeno pogledala proti meni, a jaz sem bil kot okamenel. Mislil sem nekaj zajecljati, vendar sem nemudoma utihnil. Mala in Botrik sta se še naprej pogovarjala. Vsedel sem se na klop, ki je bila zraven igrišča in pogledal proti sinjemu nebu. Povsem ponižan in odvečen sem razmišljal o tem, na kakšen učinkovit način bi lahko izginil iz tega sveta. Danes vem, da so nekatere rešitve iz vsakdanjega življenja izredno enostavne, toda takrat sem plapolal kot kos odpadnega papirja, ki je slučajno ušel iz kante za smeti. V tem žalostnem podtonu svojega bivanja me je Mala zmotila in me vprašala, če bi bil zelo jezen, če bi moral iti peš domov. Ne, da bi sploh kaj oporekel, sem ji v svoji nebogljenosti in vljudnosti odgovoril, da me to sploh ne bi motilo. Mala in Botrik sta skupaj odšla. Pustila sta me povsem samega. Nenadoma sem zaslišal oddaljen klic. Bila je ona. Zaklicala mi je, da bi lahko pojutrišnjem šla v gledališče. Pokimal sem ji, čeprav sem videl, da je že obrnila glavo v smeri njenega avtomobila. Botrik se mi je iz avta še zadrl, da se naj držim in pozdravim. O, ko bi vedeli, kako neznatnega sem se takrat počutil! Moj ego je bil kot stisnjen sadež, saj se mi je zdelo, da tega psihičnega stanja ni več moč popraviti. Toda kljub vsemu moram reči, da je do popolne izključitve ega sorazmerno dolga pot. Prav to dejstvo priča o izredni vzdržljivosti in obstojnosti psihe in to neoziraje se, ali velja ta za šibko ali močno.

 

V službo sem takrat hodil s pravcato nejevoljo, saj se nikakor nisem mogel vživeti v svoje delo. Vse, kar sem naredil, je bilo površno. Počutil sem se kot ujetnik, ki sicer fizično nima zvezanih rok, jih ima pa v mislih. Ko sta minila ta dva neznosno dolga dneva, me je Mala poklicala in me povabila na Shakespearovo komedijo "Ukročena trmoglavka". Proti večeru sva počasi šla proti gledališču. Ta večer je bila zelo zgovorna. Po predstavi me je celo povabila na sadno tortico in na sok. Ko sva tako sedela ob premajhni okrogli mizi, me je vprašala, če sem še kaj jezen. Odvrnil sem ji, da o tem sploh ni govora. Kazal sem se ji ravnodušnega in ji nikakor nisem hotel in mogel priznati, da sem ta dva dneva trpel hude psihične bolečine. Prisrčno se mi je nasmejala in mi rekla, da se ji je kamen odvalil od srca, saj je že mislila, da z njo ne bom želel več imeti opravka. Ponovno sem ji zagotavljal, da naj bo kar brez skrbi. Dodal sem še, da prijatelji ne zamerijo kar tako. Od teh ravnodušnih besedah se ji je obraz kar nakremžil, nakar me je pogledala tako, kot da bi mi hotela reči:

 

"Mar misliva isto vrsto prijateljstva?"

 

Danes vem, kako neumen oziroma zaslepljen sem bil takrat. Ženske so ženske in moški so moški. Čeprav takrat nisem verjel v platonsko ljubezen, sem se kljub temu sprenevedal, da verjamem vanjo. Kdor je zmožen platonske ljubezni, je ali izjemen človek ali pa sploh ni človek. Danes mislim, da kaj takega obstaja zgolj takrat, kadar so širše oziroma višje okoliščine temu naklonjene. Če namreč ni potrebe za neko obnašanje v nekem prostoru, tudi dolgoročnejše gledano, se tudi ni pametno tako obnašati, saj tako nekako človek kljubuje svoji lastni naravi. Če je človekova narava ekstremna, jo je potrebno uravnavati, ne pa poskusiti popolnoma utišati. Z Malo sva šla proti domu. Vseskozi mi je govorila o prelepem svetu, o čudovitih ljudeh, ki so veseli in dobrega srca. Povedala mi je, da si bo kupila obleko in novo zapestno verižico. Vseskozi sem jo poslušal, saj me je naenkrat morilo zelo boleče vprašanje. Nehote sem razmišljal o Botriku. Razganjalo me je od grenke radovednosti. Nekako sem želel izvedeti, kam sta šla pred dvema dnevoma, vendar mi moj napačen ponos ni dopuščal, da bi ji zastavil tovrstno vprašanje. A kot se je malo pozneje izkazalo, mi tega niti ni bilo potrebno storiti, saj je ona sama začela govoriti o Botriku. Pripovedovala mi je, da sta šla v fitnes studio in se malce fizično obremenjevala. Med drugim je znala povedati tudi to, da je Botrik izredno mišičast in da ima izredno skladno telo. Ko sem jo poslušal, sem se sprenevedal, kot da bi bil neprizadet, vendar je v moji notranjosti tako vrelo, da je že žgalo, a sem zbral še zadnje moči, da sem ohranil svoj dostojni videz. Kako je bilo to neumno!? Le čemu skrivati svoja iskrena čustva? Le zakaj se ovijati za jekleno fasado nadosebnosti? Prav to ni nič drugega kot skrivanje pred samim sabo. Če bi takrat razčistil s temi čustvi, se mi vse to, kar doživljam danes, sploh ne bi pripetilo. Vztrajati na neki zadevi, ki je ni in ki je nikoli ne bo v takšni obliki in vsebini, je sicer trd trening lastne psihe, a v končni fazi človeka izčrpava do zadnjega atoma njegovega bivanja.

Pri drevesu ob cesti, kjer sva se prvič poljubila, se je Mala ustavila in me strašno nagajivo pogledala. V obraz mi je zalučala besede, da nisem tako mišičasto grajen kot Botrik, toda ostal sem navidezno ravnodušen. Potem je rekla, da sem pa zato bolj pameten, kot je on. Malce mi je bilo nerodno, a po drugi strani se mi je ta ugotovitev zdela zelo ustrezna in dobra. Morda je takrat pričakovala, da jobom poljubil, ali pa me je mislila celo povabiti na njen dom, toda takrat nisem mogel zlesti iz svojega navidezno trdega oklepa, ki se je nespametno branil ljubezni. Pospremil sem jo do doma. Ob slovesu je nisem poljubil, kot je morda pričakovala, ampak sem jo po ramenih potrepljal kot navadnega prijatelja in šel. Mislim, da sem jo takrat hudo užalil, saj sem s tem svojim dejanjem nekako prizadel njeno ženskost. Prav na to je vsaka ženska izredno občutljiva, pa naj si bo še tako milega značaja. Ali sem se ji takrat morda podzavestno maščeval zaradi tistega dne na teniškem igrišču? Neumno, prav neumno! Mnogo takšnih zadev je potrebno takoj razčistiti, toda prav tega takrat nisem bil sposoben. Po drugi strani pa je tudi Mala izredno nesramno ravnala z menoj, saj me je odvrgla kot navaden papirček od bonbona. Če ima kdo pred očmi idealno ljubezen, se mora zavedati, da je navadna ljubezen precej napornejša in na nek način bolj komplicirana. Iz tega bi lahko sledil sklep, da je idealna ljubezen poenostavitev čustvenih odnosov med dvema ljubečima se osebama, nekakšna uravnilovka med nadrejenostjo in podrejenostjo. Toda ali ni to že spet neke vrste platonska ljubezen?

 

Spominjam se, da sem naslednji dan šel še sorazmerno dobre volje v službo. S sodelavci, ki me niso najboljše razumeli, sem se tisto jutro več pogovarjal kot ponavadi. Delo mi je šlo kar dobro od rok, tako da mi je ta čas sorazmerno hitro minil. Ko sem končal z delom, sem se odpravil proti domu. Ker je nekdo ob cesti prodajal nenavaden avto, sem se ustavil ob njem in opazoval druge ljudi, kako poželjivo so gledali to gmoto iz gume in pločevine. Moram povedati, da takrat nisem slišal niti besede; vse kar sem bil v tem polzamišljenem stanju sposoben zaznati, je bilo nekakšno brenčanje, ne muh, ampak človeških glasov. Takrat se mi je zazdelo, kot da vase vsrkavam vse skrite misli vseh posameznikov, ki so bili tam zbrani. Začel sem se spraševati, če so to sploh ljudje in če so, kdo sem pravzaprav jaz. Pomislil sem na možnost, da sem morebiti le nekakšna kapljica, ki je ušla iz destilacijske komore in kateri grozi, da se bo slejkoprej zopet vrnila tja, kjer je že bila. Zaradi teh nevšečnih misli sem nemudoma zapustil ta kraj, ki mi je vsiljeval strupena žarčenja, polna zavisti, škodoželjnosti, cinizma, koristoljubja in celó sovraštva. V tem trenutku sem si tako zelo zaželel Male, da sem zadnji del poti do doma skorajda pretekel. Moram reči, da sem se šele takrat močneje zavedel, da sem prepojen z ljubeznijo. O, po eni strani je to bilo čudovito, a po drugi me je bilo rahlo strah. Nastala je nekakšna zmes, ki me je držala na vajetih ob vsakem koraku.

 

Ko sem prišel do svojega doma, sem se nemudoma lotil pisanja. Tako sem nekako najbolj učinkovito izvabil vse tiste informacije iz svoje notranjosti, ki so me najbolj zaposlovale, morebiti celo izčrpavale. Toda tokrat ta metoda ni bila uspešna. Moral sem videti Malo. Šel sem v frizerski salon, da bi jo povabil na sprehod po gozdu, toda nje ni bilo. Lastnik tega lokala mi je povedal, da je že pred eno uro z nekim zelo postavnim fantom nekam odšla. Bil sem zaprepaden in to tako zelo, da tega videza nisem bil več sposoben skriti. Lastnik je najprej začudeno pogledal, nakar me je začel tolažiti, da je pač več žensk na tem svetu in da bi si moral poiskati drugo. Ko sem ga vprašal, zakaj mi daje takšen nasvet, mi je odvrnil, da sta onadva kot ustvarjena eden za drugega. A ko mi je še rekel, da se že v zraku čuti, da se onadva pač ljubita, mi je enostavno prekipelo. Brez pozdrava sem odvihral iz salona in za sabo trdo zaloputnil vrata. Takoj za tem mi je bilo žal, zato sem se vrnil v frizersko delavnico in prosil odpuščanja, hkrati pa sem ga poprosil, da bi Mali nič ne povedal o tem pripetljaju. Dobrodušno me je potrepljal po hrbtu in odvrnil, da bi bil pač slab človek, če bi to storil. Celó pripravljen je bil prisluhniti mojim težavam. Odvrnil sem mu, da bi bil vesel, če bi nekomu lahko povedal vse tisto, kar me tare, vendar pa kaj takšnega od nobenega človeka ne morem in ne bi hotel zahtevati. Lastnik je le trudno zamahnil z roko, me poprijel za nadlaket in me povabil na pijačo. Rekel je, da svojih stalnih strank že ne bo pustil na cedilu. Kljub močnemu glavobolu, ki se je nenadoma prikradel iz neznanega, sem se moral nasmehniti. Navsezadnje se mi je vsaj en človek pozorneje posvetil in mi dal vedeti, da sem človek, ki je vreden malce posluha in kateremu ne kaže obrniti hrbta.

 

Šla sva v gostilno z nazivom "Rečna nimfa", kjer sva si naročila pijačo. Ko sva popila en liter belega vina, sva naročila še drugega, nakar tretjega, četrtega in petega. Bila sva že zelo okajena, tako da sva si morala priznati, da ne gre več naprej. Lastnik se je tolkel po prsih in z mogočnim, malce zvijajočim glasom zarenčal, da želi plačati. Ker pač kaj takšnega nisem želel, sem mu nič kaj pohlevno nasprotoval. Njemu to očitno ni bilo povšeči, zato mi je pritisnil tako močno zaušnico, da sem se zavrtel kot balerina, ki jo lahko zaustavi samo še kamnita stena. Padel sem na tla. Lastnik je začel divje kričati, da si od takšne reve že ne bo pustil plačati pijače, saj je velik privatnik. Ker pa sem bil nabit z žalostjo, nejevoljo, jezo in agresivnostjo sem vstal in se z vso silo, ki sem jo še premogel, zagnal vanj. Lastnik je bil očitno ves presenečen, saj kaj takšnega od mene ni pričakoval, zato se očitno ni umaknil mojemu silovitemu napadu. Obadva sva zgrmela v bodičasto grmičevje. Natakar je pritekel na teraso in si naju z grozo ogledal. Ugotovil je, da sva povsem krvava in prebodena s številnimi bodicami. Z lastnikom sva se končno le sporazumela, da naj vsakdo poravna polovico dolga. Ko sva to storila, je natakar poklical rešilca. Očitno nisva samo padla v bodičast grm, temveč tudi v leglo razbite steklovine. Ta zapuščina nekaterih objestnežev naju je kar grdo razrezala, toda v končni fazi sem si moral priznati, da sva si bila kriva sama. Že ideja, da se greva prekomerno opijati, je bila tako zelo neumna, da ji le s težavo najdemo primerjavo.

Preden je pripeljal rešilec, je prispela policija in na najino smolo sta bila v gostilni celo dva novinarja. Novinarja sta naju fotografirala in policija je naredila zapisnik. Policiji sva povedala, da sva bila tako zelo omotična, da sva se enostavno zvrnila v grmovje, kjer pa je očitno pravcato odlagališče razbitih steklenic. Policija, novinarja in ostali prisotneži so se le bučno zasmejali. Zaslišal sem še nekega policaja, ko je rekel, da bo to krasna nočna cvetka za lokalni časnik. Lastnik je na to pripombo nameraval še nekaj odvrniti, a prav v tem trenutku se je že pripeljal rešilec. Spravili so naju v notranjost vozila, nakar smo se odpeljali v bolnišnico. Lastnik jo je še bolj skupil kot jaz, saj je dobil celih pet šivov več. Oba sva imela nekaj šivov na nogi in roki, on pa celo na obrazu. "Kakšen dan, sem si mislil." Začel sem se obmetavati z očitki, zakaj sem le zapustil svoje stanovanje in se povrhu tega šel opitega kozla, hkrati pa zapeljal še drugega človeka v nesrečo. Toda v bistvu je za drugi del tega dejanja bil kriv frizer, saj je ravno on bil glavni pobudnik tega neuspelega večera. Ko sva bila oba gotova, sva si dala roko in obžalovala ta neprijeten in nezaželen dogodek. Frizer se je še najbolj sekiral zaradi dejstva, da bo njegova fotografija objavljena v časniku kot nočna cvetka. Spraševati se je začel, kaj bo k temu porekla njegova žena. Tudi sam sem si delal skrbi, saj mi ni bilo vseeno, kaj bodo o tem govorili moji sodelavci. Tako sva končno sklenila, da skupaj pojdeva na redakcijo časnika in poprosiva tamkajšnjega urednika, da bi se odpovedali objav te za naju škodljive fotografije. Toda oni o tem niso hoteli nič slišati. Nenadoma se je zabliskalo. Nekdo od novinarjev naju je še enkrat fotografiral. Vodja redakcije nama je z vso ostrino zagrozil, da bosta zdaj v časniku obe fotografiji. Ves v strahu, da bi napravili še kakšen posnetek, sva jo nejevoljna in osramočena odkurila. Želela sva popraviti, kar bi se popraviti dalo, vendar sva s tem nepremišljenim dejanjem naredila vse še slabše. Vodja redakcije je bil res zadrt človek, sicer bi se naju osmilil. Njegove misli so bile osredotočene zgolj na senzacijo, a na najini duši ni niti najmanj pomislil. Zdaj sva lahko storila samo to, da sva pač čakala prihod jutrišnjega dne. Le upala sva lahko, da za ta pripetljaj ne bi izvedelo preveč ljudi. Frizer je bil še mnogo bolj prestrašen in zlovoljen. Takrat mi je celó predlagal, da bi poskusila prestrečti vse časnike. Še danes ne vem, kako sem lahko na kaj takega pristal, saj je ta ideja bila več kot nora in povrhu tega celo neizvedljiva, da o nadaljnjem tveganju svojega ugleda sploh ne govorim. Torej nisva šla nič domov. Pred časnikarsko hišo sva počakala, dokler se ni zdanilo. Ko so se prikazali prvi sončni žarki, sva mrzlično planila pokonci. Tovornjak za časnike je že bil pripravljen. Ko sva videla, da začenjajo natovarjati, sva se domenila, da se poskrijeva za prvo vrsto, ki bo postavljena. Ko je bilo tako, sva skočila hitro na tovornjak, a bila sva zelo nepazljiva, saj so naju zalotili štirje transportni delavci. Mislila sva zbežati, a je že bilo prepozno. Po vsej verjetnosti bi naju pretepli, če že ne bi bila videti tako zdelana, a nadirali so naju z vseh strani. O, kakšna sramota! Možakarji so že mislili poklicati policijo, a je to še pravi čas preprečil urednik tega časnika, s katerim sva že v večernih urah predhodnega dne imela čast govoriti. Možakarjem je povedal, da jim ni potrebno poklicati policije in da naju pozna, kar seveda ni bila laž. Tako sva imela po eni strani srečo, po drugi pa neverjetno smolo. Ko sva se mu zahvaljevala, je bil nekaj časa tiho, nakar nama je zabrusil, da bo prav to prigodo uporabil naslednji dan. Prosila sva ga, da naj se naju usmili in da je že tako ali tako dovolj hudo. Rekel nama je, da sva si sama kriva. Krivdo sva seveda priznala in ga še nadalje prosila, da naj bo milostljiv. Končno se je le omehčal. Vsa osramočena sva jo odkurila naravnost domov.

 

Ko sem prišel domov, sem se nenadoma spomnil na svojo službo. Pojedel sem še dva obložena kruha, nakar sem zdrvel tja, kamor mi ni bilo za iti. Ne vem, kaj mi je takrat bilo, toda enostavno mi je ušlo iz spomina, da sem bil zaradi poškodb v bolniškem staležu. Ko sem prišel v službo, so me vsi sodelavci začeli spraševati o vzroku mojega zmečkanega videza. Bilo me je tako zelo sram, da sem bil enostavno tiho. Nekaj več kot uro delovnega časa je minilo, ko sem prišel do spoznanja,da bi moral biti v bolniškem staležu. Nemudoma sem pohitel do predpostavljenega in ga seznanil s tem dejstvom. Presenečeno je izbuljil oči, mi pihnil nekaj smrdljivega tobačnega dima v oči, nakar me je vprašal, čemu potemtakem delam. Povedal sem mu za vzrok mojega ravnanja. Ko je to drugim prišlo na uho, so se iz mene tako zelo norca brili, da sem se jim mislil kar priključiti. Posmehljivček Peter si je takoj domislil parolo za moje nenavadno obnašanje, ki se je glasila:

 

"Človek, ki pozabi, da je bolan, je bolj nor kot klošar, ki misli, da je župan."

 

Mislil sem že oditi, ko je nekdo od mojih sodelavcev razgrnil časnik in glasno kriknil, da je neki pozabljivček v nočnih cvetkah. Seveda so me vsi takoj napadli in poskušali iz mene izsiliti priznanje. Lahko si mislite, da sem vse poskušal zanikati, toda zaman. Vsi prisotneži so se le glasno zakrohotali. Da ne bi padel v še slabši položaj, sem jezno in osramočeno hkrati odvihral domov, toda preden sem prispel do svojega ljubljenega brloga, sem srečal Botrika, ki se je očitno poljubljal z meni zelo poznano in všečno žensko. Čeprav sem bil zelo potrt, sem ohranil dostojen videz. Mala me je pogledala in me pozdravila, nakar me je vprašala, kdaj se pridem spet kaj brit. Odvrnil sem ji, da me nekaj časa ne bo. Rekla je, da je to velikanska škoda, saj se je že veselila izčrpnejšega pogovora z menoj. Prikimal sem ji. Botrik me je še poprosil, če bi mu lahko posodil nekaj denarja. Še danes samega sebe ne razumem, zakaj neki sem mu takrat podaril sorazmerno visoko vsoto. Botrik je vzkliknil, da sem vedno bil dober človek in da naj se pozdravim. Nadvse vljudno sem se poslovil. V svoj hrbet sem še čutil Malin pogled in imel sem občutek, da mi je še mislila nekaj povedati, vendar sem še bolj nabrusil pete. Ko sem spoznal, da sem od obeh precej oddaljen, sem planil v jok, in to tako zelo, da mi je mimoidoča ženska v roke stisnila papirnati robec. Očitno sem se ji smilil. Ko je ta prijazna ženska bila od mene oddaljena že petdeset metrov, sem se spomnil, da bi se ji moral lepo zahvaliti. Skorajda zavpil sem za njo:

 

"Hvala lepa gospa", toda ona me ni več slišala, zato me je pa slišal starejši možakar, ki se je ves razburjen ustavil.

 

Užaljeno je rekel, da ne pozna razloga za mojo zahvalo in da je on navsezadnje gospod in ne gospa. Obrazložil sem mu vse ozadje tega dogajanja, vendar me ni razumel. Ko me je zapustil, je le zamišljeno zamrmljal, da so današnji mladi ljudje zares čudni. Samemu sebi sem začel dopovedovati, da je današnji dan prav nevaren in da moram zelo paziti nasvoje nadaljnje korake. Ko sem prišel do svojega stanovanja, sem odklenil vrata, nakar sem se brez zadržkov vrgel na posteljo kot prašiček v blatno kopel. S svojim nosom sem ril po posteljni odeji. Čeprav se je v bližnji preteklosti dogodilo toliko nevšečnosti, sem bil v končni fazi ves presrečen, da sem v svoji čudoviti postelji in da lahko končno zaspim.

 

Zbudil sem se šele naslednjo jutro. Pa še to zaradi tega, ker se je na vhodnih vratih oglasil zvonec. Vstal sem iz postelje, nakar sem stopil do vrat, da bi videl, kdo neki me je prišel obiskat. Ko sem odprl vrata, sem bil več kot presenečen. Bila je Mala. Spraševati sem se začel, po kaj je prišla, vendar je nisem nič vprašal. Kot da je ta obisk povsem samoumevnega značaja, sem jo vprašal, če bi morda želela popiti nekaj kave. Odvrnila je, da bi. Poskusila mi je celo razložiti, zakaj me je prišla obiskat. Rekel sem ji, da tega prijatelju ni treba razlagati. O, ljudje božji, kako je šele to bilo neumno! Spočetka je bila malo užaljena, a zatem me je več kot bistroumno pogledala, kot da bi mi hotela reči:

 

"Saj sem te spregledala, ni se tebi treba pretvarjati, da si ravnodušen".

 

Zopet mi je bilo zelo nerodno, toda kljub vsemu sem bil trdno odločen, da svojih čustev ne pokažem. Še več! Želel sem ji dokazati, da nisem samo ravnodušen, ampak tudi dobre volje. Seveda mojega obnašanja ni sprejela, kar je tudi pokazala s tem, da se mi je vzvišeno nasmehnila. Prvič sem takrat videl na njej ta značilen ženski nasmešek, ki sem ga bil v preteklosti deležen od mnogihžensk. Kot da bi hotela reči:

 

"Človek, ti zares živiš v svojem svetu! Saj si drugače v redu človek, vendar mislim, da želiš biti predober, res si reva!"

 

Kmalu po tistem je tudi odšla in kave se še dotaknila ni.

O, ko bi vedeli, kako zlomljenega sem se takrat počutil! Mislim, da od takrat naprej odnosi z Malo niso bili več enakovredni. Mnogokrat se je potem do mene obnašala kot do majhnega otroka. Ko sva bila sama, me je kot sogovornika še nekako upoštevala, a ko je pristopil k nama še nekdo tretji, je bilo te harmonije konec. Ob takšnih priložnostih sem vedno stal kot izgubljena palica, zapičena v mehko zemljo. Enkrat sem pogledal na levo, drugič na desno, malo gor in malo dol. Včasih je Mala opazila mojo zadrego in me opomnila, da bi že moral biti doma. V takšnih trenutkih se je v meni vedno premaknilo nekaj težkega, saj sem se počutil kot velik steber iz železa. Ponavadi sem se Mali vedno lepo zahvalil, a po drugi strani mi je bilo zelo nerodno, da se tega nisem sam spomnil. Včasih sem rekel:

 

"Oj, saj res, čisto sem pozabil!", ali pa "Uh, ura se mi je zaustavila! Ali mi lahko kdo pove natančen čas?"

 

Lahko mi verjamete, da je to bilo zame grozno, vendar sem kljub temu mnogokrat zabredel prav v takšno situacijo. Nekako sem se počutil odgovornega za ta ponesrečen odnos, zato sem vedno želel to popraviti, a zadeva je bila očitno nepreklicna.

Čez dva dni sva se z Malo slučajno srečala. Bil sem tako zmeden, da sem jo komajda še uspel pozdraviti. Nameravala je iti naprej, vendar sem jo z roko zaustavil. Prav nenavadno, saj kaj takega še nikoli nisem naredil in po njenem izrazu na obrazu sodeč, ona verjetno tega od mene tudi ni pričakovala. Na široko je odprla svoje lepe oči, tako da so njene dolge trepalnice, ki nikakor niso bile umetne, še bolj prišle do izraza. Vabil sem jo na klasično plesno prireditev, kjer so predvajali zgolj klasilčno glasbo in temu ustrezni so bili tudi plesi. Lahko si mislite, da večjega kozla nisem mogel ustreliti, saj navsezadnje sploh nisem znal plesati. Mala je na moje začudenje takoj privolila. Zmenila sva se, da se dobiva ob sedmih zvečer pri meni doma in to v najlepših večernih oblekah, ki ju oba premoreva. Mala mi je sveto obljubila, da bo točna in res je bila. Ko bi jo videli, kako krasna je bila. Takrat bi se ji najraje vrgel v naročje, da bi me tolažila in mi dajala svetle upe za prihodnost, toda tega nisem storil, kar je bilo vsekakor pravilno. Vsaj takrat sem nekaj prav naredil. Torej sva se podala na pot do velike koncertne dvorane, kjer je bila prireditev s klasično glasbo. Ko sva prispela v dvorano, nisva mogla verjeti svojim očem, saj je bila nabito polna. Drugi obiskovalci so imeli na sebi še lepše večerne obleke kot midva. Zanimivo, toda meni je to bilo precej vseeno, česar pa ne bi mogel trditi za Malo. Kolikor sem lahko presodil, se je počutila precej nelagodno. Ta nelagodnost se je še stopnjevala, ko je slavnostni govornik ljudi spodbudil k plesu in sem moral Mali priznati, da nisem vešč umetnosti plesa. Očitajoče mi je zabrusila, zakaj neki sem jo povabil na takšno razkošno prireditev, če bova le buljila v te ljudi. Odvrnil sem ji, da sem si pač zaželel tovrstne zabave in da sem njo hotel videti v tej prelepi večerni obleki. Na kratko se je zasmejala, nakar mi je rekla, da sem takšen kot otrok. Ob tem stavku sem se počutil neprizadetega, čeprav sem že takrat zaslutil, da se to ne bo dobro izšlo. Ker pač nisva plesala, sva si naročila večerjo in se pogovarjala o vseh mogočih stvareh. Po približno dvajsetih minutah sem imel občutek, da je Mali že postalo dolgčas, kar mi ni godilo in v tem trenutku sem zelo obžaloval, da ne znam plesati. Nenadoma je k najinemu omizju pristopil izredno nesimpatičen možakar, ki pa se je izredno vljudno in spoštljivo obnašal do naju. Vprašal me je, če bi si lahko dovolil mojo spremljevalko povabiti na ples. Ker sem vedel, da Mala zelo rada pleše, sem mu odvrnil, da je z moje strani vse urejeno in da naj še njo vpraša, kar je tudi storil. Mala je veselo privolila. Čudovito sta plesala. Nekako se nisem mogel znebiti občutka, da sem nekaj pomembnega v svojem življenju zamudil in da je zdaj že prepozno. Po eni strani sem želel biti drugačen od drugih ljudi, vendar mi je še iz otroštva ostala druga želja, ki mi je velevala, da naj bom takšen, kot so vsi drugi ljudje. Na mnogih področjih sem to poskušal, toda nenavadne, ali bolje rečeno, neobvladljive okoliščine so me vedno potiskale v okvir različnosti. Mnogo osnovnih stvari, ki so za večino ljudi samoumevne, so bile zame neverjetno zapletene. Po eni strani se mi je dobro zdelo, da ne podlegam vsem samodejnim civilizacijskim muham, a po drugi plati gledano sem prav to različnost v sebi občutil kot neverjeten primanjkljaj v bazi moje osebnosti. Marsikdaj sem prav zaradi tovrstnih nesposobnosti zapadel v nekakšno apatično stanje, toda neka sila v meni se je nekako krčevito oprijemala mojega boemskega, ali lahko bi rekli, celó kljubovalnega mišljenja. Bili so celo trenutki, ko sem se sam pri sebi zaklel, da se bom popolnoma spremenil, a vedno je na koncu zmagal drugi glavni miselni impuls in tako sem ostal v svoji duši takšen kot danes. V tem sta Mala in njen spremljevalec že četrtič plesala. Takrat nisem bil zlovoljen zaradi tega dejstva, bil pa sem malo ljubosumen. Mali sem privoščil lep in zabaven večer, a sem se nekako bal, da bo podlegla tistemu možakarju. Meni bi se zdelo nekako za malo, če bi jo on osvojil ali celo zapeljal, saj sem bil mnenja, da si je pač ne zasluži. O Mali sem morda imel previsoko mišljenje. Takrat sem tako razmišljal, toda danes vem, da sem se grdo varal. Danes vem, da je bilo moje mišljenje predvsem neprilagojeno okolju, v katerem sem se pač nahajal.

Če bi bil še nekoliko ostrejši do samega sebe, bi lahko še dodal, da je bilo moje mišljenje povsem neprilagojeno. Skratka, kakor sem razmišljal, tako ne bi smel nikoli živeti. Svoja razmišljanja je že dobro zabeležiti na papir, toda naj le-ta tam tudi ostanejo, vsaj toliko časa, dokler ne pride pravi trenutek. V vesolju obstajajo določene zakonitosti, ki se celo večnost ohranijo in se šele takrat spremenijo, ko pride do kakšnega tako imenovanega nenadnega zasuka prostora in časa. Ne vem, če je človeška vrsta takšen vesoljni zasuk že kdaj doživela. Ob tem dejstvu pa se tudi zavedam, da so pač različne energije, različno razporejene in da njihovo delovanje še zdaleč ni pod kontrolo posameznika. Skratka, če pač v vesolju morajo biti boemi, tega niso zakrivili oni, marveč je to neka nujnost, ki obstaja in brez katere naš svet ne bi bil takšen, kot pač je. Ko sem se predramil iz tega razmišljanja, sem prišel do spoznanja, da onadva še vedno plešeta in več kot očitno je bilo, da se zelo zabavata. Počutil sem se odvečnega. Danes vem, da bi normalen človek popolnoma drugače reagiral, kot sem jaz takrat. Često razmišljam o tako nenavadnem ravnanju, ki je, grobo rečeno, plod zavrženosti in močne želje oziroma upanja, da ne bi bilo tako. Prav tovrstna psihična zmes vodi človeka celo tako daleč, da ne reagira tako, kot bi moral, saj gre s takšnim kolebanjem teh miselnih spletov ogromno bioenergije v nič. To dejstvo se pozneje odraža na različne negativne načine, kot so anksioznost, napetost, apatičnost, melanholija in še bi lahko naštevali. V takšnih stanjih človek ni stabilen, saj mu nenehno grozi, da bi pred marsikaterimi ovirami, ki so sicer obvladljive oziroma razrešljive, nemočno pokleknil na kolena.

Ko sta se prisedla k omizju, sem nemudoma prekinil s svojim razmišljanjem. Možakar, ki se je predstavil z imenom Igor, je mislil, da sva z Malo poročena ali pa vsaj zaročena, zato mi je rekel, da sem lahko ponosen na tako žensko. Mala je nemudoma oporekla in dodala, da sva si pač samo dobra prijatelja, hkrati pa me v izzivalnem tonu spodbudila k temu, da sem ji moral pritrditi. Igor je Malo nežno prijel za roko in rekel, da je takšne ženske za navadno prijateljstvo preveč škoda. Mala se je na ves glasnasmejala in me ob tem posmehljivo pogledala, kot da bi mi želela zabrusiti:"Vidiš Melhior, to je pravi moški, ki ve, kaj je ženska!"

Čeprav sem povsem razumel njen namig, sem hladno gledal tako rekoč skozi njo. Pretvarjal sem se, kot da nič ne razumem, toda z naslednjim dejanjem sem pravzaprav dokazal nasprotno. Vstal sem in se od njiju prijazno poslovil. Ko sem že zapustil dvorano, je Mala pritekla za menoj in me vsa prestrašena vprašala, zakaj se že odpravljam. Odvrnil sem ji, da sem že neverjetno utrujen in da se mi veke kar same od sebe zapirajo. Mala je rekla, češ če grem jaz, bo šla tudi ona, čeprav se je že kar lepo zabavala. Položil sem ji svojo roko na ličnico in jo spodbujal k temu, da naj se name ne ozira. Toda iz zame nerazumljivih razlogov se ni vrnila v plesno dvorano, ampak mi je sledila. Ko sva se namestila v njenem avtomobilu, mi je skorajda zašepetala, da je že mislila, da me je hudo užalila. Seveda sem to njeno domnevo takoj zanikal in jo poskušal prepričati o nasprotnem. Mala se je le nasmehnila, vžgala motor, nakar sva se odpeljala. Nenadoma se je povsem nepričakovano ustavila na nekem odročnem parkirišču. Povsem tiho in zapeljivo hkrati je spregovorila o velikem šarmu tega Igorja. Nemudoma sem ji pritrdil, v mislih pa sem bil čisto nasprotnega mnenja, saj se mi ta možakar ni zdel nič kaj prijeten, saj sem ga prej dojel kot vsiljivca, vendar o tem Mali seveda nisem želel spregovoriti in se tako prikazati v šibki luči. Svojo ljubosumnost sem vztrajno skrival. No, pravzaprav sem se na takšen način branil psihične nevšečnosti, saj me je bilo tega precej strah. Pokazati drugi osebi, da si popolnoma padel pod njen vpliv, je bilo zame več kot pošastno. Toda prav ta preveč izražen strah je kljub vsemu prišel do izraza, čeprav na drugih psihičnih področjih. Ta večer je bila Mala neverjetno zgovorna. Dejala je, da ji je bil Igor zelo všeč. Lahko bi si celo predstavljala skupno življenje z njim. Namesto da bi ji takrat zabrusil, da se naj gre solit z njim, sem ji celo prikimal. Mala me je pogledala malo ostro in malo nagajivo. Dolgo me je gledala v oči z jasnim sporočilom:

 

"Le kaj še naj storim, da boš reagiral tako, kot se pač spodobi?"

 

Umaknil sem se njenemu pogledu in povesil glavo. Ker je bil to trenutek praznine, je Mala ponovno povzela besedo. Med drugim mi je celo priznala, da je zelo ljubosumna. Ob tem mi je izrazila tudi besede občudovanja, da pri meni tega ni opazila. Bil sem vzhičen, nakar sem ji ves ponosno zagotavljal, da je res tako. Mala se mi je takrat zelo nenavadno nasmejala. Šele danes sem približno dojel, katera sporočilnost se je skrivala za tem pogledom in smehom. Takrat bi moral Mali povedati, da jo zelo ljubim in da sem tudi jaz človek iz mesa in krvi, toda nekaj tako enostavnega nisem zmogel. Ali je to bila ječa intelekta ali prej ječa nerazvitih čustev nad razvitimi ali pa poskus, dvigniti se nad zemeljske mesene užitke? To je dejansko bila zgodba, ki ni spadala v veliko celoto, a kljub temu je slučajno zašla v notranjost vseh drugih zapletov in razpletov.

Mala je nadaljevala svoj govor z lepo zvenečim glasom. Bil je veder, prijazen, pameten, romantičen, skratka izžareval je življenjsko moč in dajal čutiti, da prav to bogastvo želi s tistim, ki ga nosi v svojem srcu, tudi deliti. Zapela je skorajda, da bi bila rada zaljubljena z vsem svojim srcem. Ob tem je še polglasno dodala, da zadnje čase celo čuti rahlo zaljubljenost in me ob tem zadnjem stavku pomenljivo pogledala. Naredil sem se, kot da tega pogleda nisem opazil. Povsem trezno in hladno sem ji rekel, da je to nekaj čisto normalnega, da je pač ljubezen pomemben del življenja. Zdaj ko se spomnim na to, mi gre rahlo na smeh, saj sem imel takrat o ljubezni toliko pojma kot petletni otrok, čeprav sem bil po pisanem zakonu polnoletna osebnost. Mala je takrat povsem upravičeno vžgala motor, nakar sva se odpeljala. Nenadoma se je ustavila in me vprašala, če sem že bil kdaj resnično zaljubljen. Odvrnil sem ji, da ne in da tudi ne bi rad bil. To drugo je še bilo res, ampak trditev, da še nisem bil zaljubljen, je bila popolna laž. O ljudje, pa še kako sem bil! To je bilo obdobje v najnižjih razredih osnovne šole. Spominjam se, da je to bilo dekle dolgih svetlih las in modrih oči, s katero pa v vseh petih letih skupnega šolanja, nisva spregovorila več kot deset besed. Morda to ni bila ljubezen, ampak zgolj zamisel, da bi to lahko bila. Pozneje, ko si je postrigla svoje prelepe lase, me je občutek zaljubljenosti takoj minil. Kljub vsemu pa lahko z vso gotovostjo trdim, da je to le bila ljubezen, čeprav zgolj v začetnih povojih.

Ker sem želel biti prepričljiv, sem poprejšnjo trditev še enkrat ponovil. Mala si je dovolila opazko, da sem pravcati čudak, saj kako lahko človek trdi, da ne bi rad bil zaljubljen, če kaj takšnega sploh še ni skusil. Bil sem zelo v zadregi, a ona me je le nežno pogledala. Položil sem ji svojo roko na ramo in jo silovito poljubil na usta. Zopet me je pogledala s pričakovanjem, da naj se nič ne zaustavljam. Njen pogled me je popolnoma hipnotiziral. Položil sem glavo na njena prsa in jo nežno božal po stegnu. Ko sem ji nameraval dvigniti prelepo večerno obleko, se je zdrznila in mi skorajda proseče rekla, da naj preneham, kar sem tudi storil. Marsikdo bo zdaj porekel, da je to bila največja napaka, ki sem jo lahko storil, navsezadnje je bila ta prošnja le krinka, za katero se je skrivala izrazito močna želja po silovitem občevanju. Njeno prošnjo sem vzel dobesedno, tako da sem nemudoma prenehal s svojim delovanjem in se Mali povrhu tega že kar preveč lepo opravičil. Mala me je polna usmiljenja pogledala, me pobožala po laseh in po čelu, nakar je komajda izdavila, da ni nič hudega. Preden je vžgala motor, me je še enkrat poljubila na levo ličnico in me s svojo lepo nežno ročico božala po vratu in po glavi, nakar sva se odpeljala. Pogledal sem jo in si mislil, kako močno si je želim, vendar kot da bi bila neka miselna koda močnejša od tega poželenja. Z izrazom miselna koda mislim predvsem na kodeks obnašanja oziroma osebnostni kodeks, ki ga posameznik naj ne bi nikoli prelomil. V primeru, da se to zgodi, znajo nekateri tako usmerjeni ljudje povedati, se lahko sesuje celotna osebnost in tega sem se očitno bal. Do katere meje je nek osebnostni kodeks upravičen, da obstaja in kdaj naj ne bi bil smotrn, mi takrat nikakor ni bilo jasno.

 

Ko sva prispela do mojega doma, sem Malo povabil k sebi na kozarček, a je odklonila. V moji navadi je vedno bilo, da sem ponudil samo enkrat. Poskusil sem jo temeljiteje poljubiti. Prav nenavadno, toda v tistem trenutku se mi je dozdevala čisto spremenjena, saj sem v njenih očeh zapazil pravcato brezčutnost. Povsem hladno se je poslovila od mene, nakar se je odpeljala. Moram reči, da sem bil takrat kar precej pretresen. V roku petnajstih minut takšnega čustvenega preobrata nisem pričakoval. Razočaran in s kančkom občutka krivde sem se podal v posteljo, a zaspati nisem mogel. Nenehno so mi rojile misli o tem, kako zelo sem ta večer zamočil. Nameraval sem celo vstati in Malo poklicati, kar sem tudi storil, toda nje še ni bilo domov. Na drugi strani žice se je oglasila njena sostanovalka, ki mi je povedala, da je sicer prišla, nekaj pojedla, se spreoblekla, nakar je spet odšla. Dodala je še, da se ji je očitno zelo mudilo. Za te informacije sem se ji lepo zahvalil, nakar sem odložil slušalko. Začel sem se spraševati, le kam bi lahko ob tej zgodnji jutranji uri šla. To vprašanje se mi je nenehno ponavljalo. Ker tega stanja nisem mogel več prenašati sem se oblekel in jo kanil poiskati. Zanjo sem se začel nekako bati, hkrati pa sem začutil v sebi pravo ljubosumje, saj je v moji notranjosti kipelo. Namenil sem se preiskati vse diskoteke, vse beznice in vse restvracije tega mesta, kar sem tudi storil. Videl sem starejše, mlajše, vinjene, spodobne, ljubezenske pare, posameznike in zakonske pare, vendar Male nisem nikjer zapazil. Ko sem stopil v četrto diskoteko, me vratar sprva sploh ni želel spustiti, kljub izrecni želji in prošnji, da pač iščem svojo punco. Zajedljivo mi je rekel, da bom lahko poiskal sto punc, ko bom vstopnino poravnal. Šele, ko je videl, da se me tako zlahka ne bo znebil, se je malce omehčal. Spraševati me je začel, kakšna je videti moja punca. Z že kar preveč lepimi besedami sem jo opisal. Pozorno me je poslušal, nakar je zamišljeno rekel, da je v tem lokalu takšna simpatična punca, vendar pa si dovoljuje podvomiti v dejstvo, da bi to bila moja punca. Povedal sem mu, da bi preveril. Vratar je prikimal, nakar me je spustil v notranjost diskoteke. Ko sem se oziral po plesišču, me je zamikalo, da bi se pridružil plesu. Bilo je zares živahno. Ko sem se nekako prerinil do točilnega pulta, me je nekdo vprašal, če bi mu lahko posodil za kakšno pivo. Ker je bil "ta nekdo" nevarnega videza in očitno v družbi tistih ljudi, ki so stali zraven njega, sem mu raje dal, ker je zaenkrat še prosil. Po tej nič kaj prijetni prigodi sem se od šanka urno odmaknil. Ker sem moral iti na malo potrebo, sem se podal na stranišče. Ravno sem nameraval iti po stopnicah navzdol, ko sem na hodniku ob oknu zagledal dva fanta, ki sta obdelovala neko žensko. Zdela se mi je znana. Zdaj sem šele začel razumeti nenavaden namig, ki mi ga je dal vratar. Zaprepadeno sem opazoval, kaj vse sta z njo počela ta dva vročična fantiča. Čakal sem na ugodni trenutek, da bi videl ženskin obraz, a po drugi strani sem se nekako bal odgovora krute resničnosti. Ker pa je človek mnogokrat bolj radoveden kot strahopeten, sem vztrajal pri svoji postavki, da pač ugotovim, kdo neki je ta neznana oseba, ki se skriva v objemu teh dveh objestnežev. Ta radovednost me je ustvarila tako zelo omejenega, da skorajda nisem opazil, da so bili vsi trije akterji že na pol goli. Stopil sem čisto blizu, tako da sem končno dobil odgovor na svoje prej zastavljeno vprašanje. Bila je Mala, v nekakšni stiskalnici objemov in poljubov dveh silno mladih fantičev. Kolebal sem med dvema reakcijama, saj sem se spraševal, ali bi začel tako dolgo kričati, da bi padel v nezavest ali bi pač poskusil ostati ravnodušen, čeprav mi je srce grozilo skočiti na drug planet? Takrat sem bil zopet priča svojemu nenavadnemu ravnanju, saj sem se odločil za drugo varianto. Malo sem celo ogovoril in ji s pokroviteljskim glasom svetoval, naj tega ne dela, saj ima opravka z mladoletnima osebama. Še danes vidim njen pogled, kako zelo je morala biti presenečena. Prvič zaradi tega, ker sem se na tem kraju tako nepričakovano pojavil, drugič pa zaradi tega, ker je bila moja reakcija zelo presenetljiva in pravzaprav zelo neustrezna. Toda kljub vsemu se mi je prikradla neka prav nenavadna misel, ki pa sem jo nemudoma utišal. Vsem trem sem obrnil hrbet, nakar sem nameraval oditi. Mala je zaklicala moje ime. Ko je uvidela, da se ne odzivam, je pritekla za menoj. Vsa zadihana me je poskušala prepričevati, da sama ne ve, kako se je to lahko pripetilo in da ji je zelo žal. Odvrnil sem ji, da se nima za kaj opravičevati, saj je to njeno življenje in navsezadnje niti nisem njen očka. Svojo lepo oblikovano roko je položila na moja prsa in me proseče milo pogledala. Moj izraz na obrazu je bil presneto hladen, vendar me je srce izdalo. Mala je to opazila in mi rekla, da mi srce nenavadno hitro bije. Povsem hladno sem ji odgovoril, da je to nekaj čisto normalnega, da sem pač popil neverjetno veliko količino kave. Zasmejala se je in me vprašala, le čemu neki sem to storil. Brez ovinkarjenja sem ji rekel, da sem imel rahlo slabo vest zaradi najinega večera, a da zdaj spoznavam, da je to bilo popolnoma nepotrebno. Obrnil sem ji hrbet, nakar sem šel naprej. Mala je pritekla za menoj in me prosila, če lahko gre z menoj. Nisem je želel odbiti, zato sem ji dovolil. Vprašala me je, če sem kaj jezen, a odvrnil sem ji, da niti najmanj. Še naprej je vrtala po moji psihi. Spraševati me je začela, če jo razumem. Moram reči, da sem v tistem trenutku, prvič po daljšem času, povedal nekaj bistroumnega, naj citiram:

 

"Ne morem razumeti samega sebe, čeprav to nenehno poskušam. Ko mi to ne uspe, poskušam razumeti drugega človeka, a konec koncev se zopet znajdem pri samem sebi!"

 

Mislil sem, da me ne bo razumela, vendar sem se zmotil. Mala sicer ni bila pesnica ali filozofinja, vendar pa je bila sposobna tudi zapletenejša razmišljanja doumeti. Včasih sem celo pomislil:

 

"Melhior,(torej jaz) le priznaj, da si bedak. Več kot četrt stoletja potrebuješ, da se dokoplješ do neke enostavne resnice, a nekdo drug, ki se v tej smeri sploh ni trudil, jo dojame v enem samem!"

 

Ob takšnih trenutkih sem se mnogokrat počutil prekratkega in šele danes se zavedam, kako zelo je to bilo nesmotrno. Dejstvo je, da vsak človek veliko ve, a od lastne volje je precej odvisno, če hočeš tisto, kar veš, še bolj vedeti, ali pa če si hočeš priznati, da nekaj veš. Včasih pa si človek misli: česar ne potrebujem, mi ni potrebno vedeti. A ko to nekega dne le nekako potrebuje, tistega védenja oziroma znanja več ne najde.Mala me je proseče pogledala in me ponovno vprašala, če lahko gre z menoj. Dovolil sem ji in ona se mi je lepo zahvalila. Poskušal sem ji obrazložiti, da se ji pred prijateljem ni potrebno tako poniževati. Njen pogled, ki je bil mešanica pohlevnosti in rahle jeze je zdrsnil na tla. Če ga ona ne bi tako zelo zamočila, bi mi zagotovo ta stavek zamerila, a svojega greha se je očitno zelo zavedala. Ko o tem trenutku malce globlje razmišljam, si moram priznati, da sem na nek nenavaden način užival v svoji vlogi duševnega misionarja. Tako sva se z Malo sprehajala, tesno objeta, vendar brez besed. Ko sva prispela pred njen dom, sem jo s svojo desno roko pobožal po laseh in ji govoril, da je dober človek. Skorajda neslišno je žalostno izdavila, da so nekateri ljudje še veliko boljši in me ob teh besedah prijela za ramo. Čeprav sem takrat razumel pomen njenega sporočila, nisem bil nikakor sposoben dojeti njegove globine. Nasmehnil sem si ji, jo poljubil na čelo in odšel mirnih korakov domov. Bil sem silno utrujen. V meni sta se bojevali dve psihični sili. Biti ponosen in žalosten hkrati, je prav nenavaden občutek. Po eni strani človeku izredno prija, po drugi pa ga trpinči. Pravzaprav je to neke vrste melanholija, ki izraža tendence, da bi pozitivni občutki prevladovali nad manj pozitivnimi, toda le-teh ni možno izbrisati, saj je nekako vgrajen del neke celote. Skratka, tovrstno psihično stanje je precej varljivo že zaradi dejstva, ker se lahko kaj hitro nagne k negativni strani. Prav tega dejstva se takrat nisem globlje zavedal, zaradi česar sem nekaj dni zatem padel v sorazmerno hudo apatično stanje. Spominjam se, da sem takrat cel teden zgolj poleževal na svoji postelji. Imel sem sicer močno željo, da bi kaj ustvarjal ali prebral, vendar me je volja povsem pustila na cedilu. Imel sem neverjetno srečo, da sem bil tisti teden še v bolniškem staležu. A nekega petka sem se končno le odpravil na britje v frizerski salon, saj sem si Male neznansko zaželel. Moral sem jo videti, se z njo pogovoriti in jo morebiti celo kam povabiti. To je bilo tako, kot da bi bil zasvojen, a kako zelo neprijetno presenečen sem bil, ko mi je lastnik frizerskega salona sporočil, da je Mala pred tremi dnevi dala odpoved. Dodal je še, da sicer ni povedala, kam se odpravlja, vendar mi je pustila poslovilno pismo, ki mi ga je izročil. Vzel sem mu ga iz rok in ovojnico kar raztrgal. Ko sem ga ga na hitro preletel, so me začela izdajati čustva. Planil sem v nezadržen jok, tako da se nisem mogel več zaustaviti. Lastnik me je zopet potolažil in mi rekel, da bi bilo morda boljše, če bi šel domov, kjer bi si lahko pismo v miru prebral. Ker mi je bilo vse skupaj neznansko nerodno, sem sprejel njegov nasvet. Ko sem bil doma, sem se usedel na kuhinjski stol. Na mizo sem dal Maline poslovilne besede, ki so bile za moj okus izredno tankočutne, a tudi zelo bridke. Toda preden sem pismo začel še natančneje brati, sem šel do telefona in zavrtel njeno številko. Po nekaj trenutkih se je oglasila njena sostanovalka, ki mi je povedala, da je Mala že pred dvema dnevoma odšla neznano kam. Bil sem na tleh, zato sem nemudoma začel brati njeno poslovilno pismo, ki se je glasilo takole:

 

Ljubi Melhior,

Ko boš dobil moje pismo v roke, me po vsej verjetnosti ne bo več tukaj. Verjetno se boš spraševal, zakaj sem v službi dala odpoved in zapustila ta kraj. Ti si meni vedno dajal občutek, da sem nekaj posebnega, dobrega srca, pametna, skratka vredna vsega spoštovanja. Preden sem tebe srečala, sem imela o sebi zelo jasno predstavo. Bila sem komunikativna, včasih zahrbtna, preračunljiva, nestanovitna, nezvesta in morda tudi nekoliko hladna. Toda tvoje mišljenje je nenehno učinkovalo na mojega, tako da sem ti na trenutke celo začela verjeti. Prav to pa me je na nek način tudi jezilo, zato sem bila na tebe občasno jezna. Mislim, da človeka, sploh pa žensko najbolj prizadene dejstvo, da o svoji osebnosti nima celovite slike. Morda boš rekel, da ti hočem naprtiti krivdo za svojo psihično zmedenost, toda po daljšem premisleku boš dojel, da imam prav. Bili so trenutki, ko sem bila prepričana, da me načrtno psihično mučiš. Zaradi dvoma v tebe sem tudi večkrat na najrazličnejše načine preizkušala tvojo poštenost in vedno sem si morala priznati, da sem prava tepka. A namesto, da bi prenehala s temi nesmotrnimi delovanji, sem vedno znova poskušala dokazovati, da si baraba. Kolikokrat sem si v mislih govorila, da si nenormalen in še danes to poskušam misliti, čeprav v svojem srcu dobro vem, da nisi. Včasih celo mislim, četudi bi bil, ti ne bi zamerila, a malo pozneje sama pri sebi ugotovim, da bi to bila čista laž. Melhior, lepo te prosim, ko boš to pisemce prejel, me ne išči, ker me ne boš našel. Navsezadnje si boš zagotovo našel drugega prijatelja.

Lepo te pozdravljam.

Tvoja Mala

 

Ko sem to pismo prvič prebral, nisem vedel, kaj naj si mislim. A po drugem branju, me je zadnja vrstica nekako prizadela, saj se nisem mogel več znebiti občutka, da mi je Mala nekaj zelo hudo zamerila. Toda kaj bi to lahko bilo, je bila zame velikanska uganka. Ob vsem tem sem se počutil precej nelagodno. Vedel sem, da jo bom zelo pogrešal. Spraševal sem se celo, če bom sploh sposoben živeti brez nje, saj sem v sebi občutil neverjetno praznino. Zaželel sem si, da bi kolo časa obrnil nazaj in popravil vse, kar sem zamočil. Mislim, da ne bi nič pomagalo, saj se mi takrat ni niti najmanj svetlikalo, v čem je bila moja krivda. Ni bilo dneva, da ne bi mislil nanjo. Ponoči nisem mogel spati, prekomerno sem popival in preveč kadil. Svoje delo v službi sem le s pravcato težavo opravil, saj je bila moja koncentracija povsem na dnu. Kakšne tri mesece sem tako zdržal in ko so bile moje duševne motnje že precej hude, sem šel k splošnemu zdravniku, ki me je spričo mojega bednega videza in obnašanja nemudoma napotil k nevropsihiatru. Podočnjaki so bili že od daleč lepo vidni, roke so se mi hudo tresle in nenehno sem si dopovedoval, da sem vsega kriv. Ker je nevropsihiater sodil, da me ni treba napotiti v umobolnico, sem šel za tri mesece na ambulantno zdravljenje. V tistem času sem še mnogo več popival kot prej, tako da sem enkrat precej vinjen prišel na kontrolo. Ko je to nevropsihiater opazil, me je nemudoma napotil v psihiatrično ustanovo. Ko so me možakarji v belem odvlekli do rešilca, se nisem prav nič branil. Bil sem tako zelo naveličan, da sem celo pozabil, kaj naveličanost sploh pomeni. V tisti ustanovi so mi dodelili sobo, kjer sta bila še dva bolnika. Spominjam se, da se prvi mesec nisem pogovarjal z nikomer. Ko pa sem uvidel, da je to eden glavnih pogojev, da pridem iz tega mlina misli ven, sem postal zgovornejši. Bil sem prijazen do vseh ljudi, ali do sotrpinov ali do osebja. Po štirih mesecih bivanja v tej ustanovi so bili vsi zdravniki mnenja, da lahko grem domov. Ko so me izpustili, sem se takoj javil k svojemu nevropsihiatru. Ta mi je priporočil, da naj bom še kakšen mesec doma oziroma da se naj čez kakšen mesec zglasim na kontrolo. Ko sem prišel domov, sem se počutil neverjetno tujega. Moje stanovanje mi ni bilo več povšeči. Ko sem pogledal skozi okno in zagledal neonski napis lokala, kamor sem se pred hospitalizacijo hodil brit in kjer sem spoznal Malo, je bila moja odločitev trdna kot granit. Moral sem zapustiti ta kraj in te ljudi, vse, kar je bilo tukaj, me je še preveč spominjalo na njo. Spoznavati sem začel, da je tukaj ne bom mogel pozabiti. Kljub temu sem se zavedal dejstva, kamorkoli bi šel, vedno bi z mano šla tudi ona, moja nikoli izživeta ljubezen. Po eni strani sem jo želel pozabiti, a po drugi strani sem vedel, da to ne bo mogoče. Vedno bi jo videl v drugih ženskah. Prav zaradi tega grozljivega dejstva, sem povsem nameraval pozabiti na ženski svet. Želel sem izključiti tista ljubezenska čustva, brez katerih je človek zgolj suhoparno bitje, a kljub temu polno notranjih nasprotij.

Tako sem po poteku bolniškega staleža odpovedal službo, šel v drugo mesto in si poiskal novo stanovanje. Sreča mi je bila, kar se službe tiče, celo zelo naklonjena. V nekem manjšem podjetju, ki je zaposlovalo tudi invalide, sem dobil službo v skladišču. Sprva sem delal kot pomočnik skladiščnika. Po obdobju dveh mesecev so mi ponudili, da bi šel v tečaj in se še tako ustrezno usposobil. Ko sem naredil tromesečni tečaj za skladiščnika, sem postal namestnik vodje. To je bilo več, kot sem sprva, ko sem nastopil to službo, pričakoval. Bil sem zelo delaven, zelo komunikativen in tudi zelo ustrežljiv. Bil sem tako zelo priljubljen, da je večina ljudi iskala mojo bližino in včasih so se za mojo naklonjenost celo prepirali. Ob takšnih trenutkih mi je bilo precej nerodno, saj nikakor nisem želel, da bi se zaradi tovrstnih prepirov kalili medčloveški odnosi. V mojem interesu je bilo, da bi se vsi dobro razumeli, saj je v tem bila potrjena smiselnost mojega obstoja. Ljubezni sem se odpovedal, toda ljubezni se človek ne more odpovedati, vsaj ne tako zlahka. Ena možnost je ta, da se ljubezen spremeni v sovraštvo, medtem ko je druga možnost nekakšna kompenzacija. Ljubezen do ene osebe poskušaš spremeniti v ljubezen do množice ljudi, kar bi lahko tudi poimenovali, razpršeno ljubezen. Tovrstna ljubezen se porazdeljuje na različne posameznike, vendar je intenzivnost in tudi moč precej majhna. Pravzaprav svojemu bližnjemu bolj kot ne samo daješ občutek, da je ljubljen. Toda ko drug človek opaža, da je upoštevan in spoštovan, je to tako močno obeležje, da se ta energija, ki je bila prvotno majhna, nenehno stopnjuje. Prav zaradi stopnjevanja teh pozitivnih psihičnih stikov postaja tudi družbeno ozračje manj zatohlo. Kot že omenjeno, nisem več želel biti na nobeno žensko čustveno navezan, saj sem bil mnenja, da bi prav tista tehtnica, ki uravnava razumsko in čustveno življenje dobesedno podivjala. Na Malo si še na kratko nisem upal pomisliti, saj sem se bal, da bi s tem sprožil vse preteklostne miselne vzorce. S tem, ko nisem, vsaj na zavestnem nivoju, več mislil nanjo, sem v svojem spominu izbrisal njen zunanji videz. Če je že ravno nanesel slučaj, da je bila določena ženska njej malce podobna, sem se na nek del njenega obraza tako natančno ozrl, da mi pri priči ni bila več všeč. To metodo sem imenoval izostritev dela. Čeprav sem bil na splošno gledano zelo priljubljen, so mi nekateri ljudje kljub temu očitali, da v meni čutijo nekakšen hlad. Moški tega niti niso opažali, toda nekatere ženske so očitno bile zelo nadebudne. Če bi jim takrat povedal svojo zgodbo, bi me morda razumele, toda nenadoma bi se zopet znašel tam, kamor se nisem več želel vrniti; v breizhodno stanje, v trpljenje brez upanja na življenjsko vedrino. Torej sem raje tvegal, da me ljudje imajo za nečustvenega, kot da bi se vrnil v tisti svet, ki sem ga hotel na vsak način pokopati in ga za nič na svetu spet obuditi. Prav zaradi tega dejstva sem se še bolj trudil, da bi bil ustrežljiv, spoštljiv do vsakogar, delaven, domiseln, skratka priljubljen. Ta priljubljenost pa naj bi bila nekakšna maska za vse tiste napake, ki sem jih storil v predhodnem življenju. Nisem se samo razdajal v službi, temveč tudi v privatnem življenju. Vključil sem se v pevsko in umetniško društvo. S pevskim zborom smo precej prepotovali in pri umetniškem društvu smo organizirali pisateljska ter slikarska srečanja. Prav tega leta sem celo izdal svojo prvo knjigo v samozaložbi. Bila je to pesniška zbirka. Za boleča tuhtanja mi tako ni ostalo nič časa. Spominjam se, da sem bil v tistem obdobju svojega življenja včasih tako zelo utrujen, da še do postelje nisem prišel, ampak sem zaspal kar med večerjo, kot pijanec, ki je popil nekaj litrov vina. Nekateri ljudje so me spraševali, le kako lahko vse to zmorem in od kod le črpam toliko energije. Večinoma sem tovrstnim ljudem odvrnil, da o tej stvari sploh ne razmišljam, da pač samodejno delujem. Če bi namreč razmišljal o tem, od kod mi ta energija, bi mi je zagotovo zmanjkalo. Zavedal sem se tudi dejstva, da moram biti svojemu življenjskemu taktu zvest, da enostavno ne smem popustiti. Takoj ko bi popustil samo za delček, bi se mi godilo kot zajcu, ki ga lisica vztrajno lovi. Prav to sliko sem nosil nenehno pred očmi. Toda danes se zavedam, da je bila ta opcija oziroma terapijska slika precej mazohistično naravnana in na nek način že vnaprej obsojena na neuspeh. In to vse zaradi tega, ker sem pač želel stare spomine prekriti z izsiljenimi, novimi. Zanimivo, prav iz te snovi lahko nastane nekakšna umetna preteklost, ki bi sicer lahko bila resnična, če bi seveda bila dejanja temu ustrezna. Toda dejanja so bila drugačna, ker je bila smer volje morda manj izrazita. Toda ta psihični proces pri ljudeh niti ni tako redek, kot bi si marsikdo mislil, prav nasprotno, je izredno razširjen. Mnogokrat gre človekov ego zaradi številnih razočaranj prav to pot. S to umetno preteklostjo se nekako poskušajo izravnati osebnostni porazi, namreč če jih človek v sorazmerno kratkem času mnogo doživi, je ta metoda v omejenem obsegu svojega delovanja lahko zelo učinkovita. Kakorkoli že, takrat nisem imel občutka, da bi mi tovrstne iluzije lahko škodovale. Svoje delo sem opravljal zelo rad. Spremenil sem tudi nekaj svojih negativnih navad. Če sem prej mnogokrat globlje pogledal v kozarec, sem bil zdaj skorajda stoodstotni nealkoholik. Postal sem posameznik, ki bi ga lahko primerjal s kolektivnim strojem. Moja individualna volja se je takrat v precejšnji meri prilagodila kolektivni. Mnogokrat je bil tovrsten način mišljenja in delovanja utrudljiv, saj sem porabil več psihične energije kot kdajkoli prej. Po drugi strani pa sem težo svoje lastne osebnosti precej manj občutil. Nič nisem več imel opravka s svojo šibkostjo, malodušnostjo, neodločnostjo, izgubljenostjo, skratka postal sem nekakšen človek, ki se je celo dvigoval nad samega sebe. Nekega dne me je sodelavec poprosil, če bi lahko prisluhnil njegovim težavam. Čeprav nisem imel mnogo časa, saj sem imel že čez eno uro pevske vaje, sem mu naklonil nekaj svojega časa. Pravzaprav sem imel v načrtu, da bi končal svojo drugo knjigo, toda dobro počutje sočloveka je imelo v tem primeru prednost. Med dobrim in slabim počutjem mnogokrat ni velike razdalje, kakor tudi obstaja zelo tanka linija med zmago in porazom. Marsikatero dozdevno katastrofo je moč spremeniti v izvir zadovoljstva. Moj sodelavec je imel dva sinova. Nanju je stavil velike upe, vendar pa nista uspela zadovoljiti njegovih pričakovanj. Učila sta se zgolj poprečno, v športu sta bila obadva pravcati revi in tudi braniti se nista znala. Nenehno sta jih od sošolcev dobivala po nosu. Zaupal mi je celo, da je že začel dvomiti o tem, da sta ta dva fantka resnično njegova sinova. O tem problemu se je tudi z ženo že poskusil pogovoriti, vendar je bila ona preveč flegmatična, saj je izrazila mnenje, da sta se fantka pač vrgla po očetu. Spominjam se, da sem mu takrat dal zelo enostaven, a učinkovit nasvet. Predlagal sem mu, da si naj sestavi listo o dobrih in slabih lastnostih svojih sinov, nakar bi potem poskušal ugotoviti, od kod izvirajo te slabe lastnosti. Svetoval sem mu tudi, da naj se teh razmišljanj loti postopoma, saj bi bilo zelo neumno pričakovati hitrih uspehov. Ko bo poznal vsaj nekaj vzrokov za negativna ozadja, bo lahko lažje ukrepal in jima tako tudi precej lažje svetoval. Prijel se je za glavo, se mi na široko nasmehnil in mi povedal, da bi si lahko kaj takega izmislil tudi sam. Dodal je še, da je bil tako zelo razočaran in da si verjetno zaradi tega ni bil sposoben česa domisliti. Odvrnil sem mu, da so najboljše rešitve mnogokrat najbližje in najenostavnejše, vendar pa moramo paziti na vrstni red. Poleg vrstnega reda je tudi zelo pomembno, če ne celo najpomembnejše, razpoloženje oziroma čustveno stanje. S čustvenim predznakom nekako določimo intenzivnost ali negativno ali pozitivno naravnanih misli. Pozitivno čustvovanje nam daje moč oziroma dodatno energijo. Ko sprejmemo vase tisto dodatno energijo, tako postajamo manj krhki in manj občutljivi na sicer neugodne okoliščine. Če je položaj iz drugih oči videti še tako brezizhoden, ga človek, ki je pozitivno naravnan, ne podoživlja kot takšnega. Prav to izredno močno psihično stanje se potem refleksira na okolje oziroma na družbo. Včasih je določen posameznik lahko tik pred živčnim zlomom. Ko pa se lahko nekomu, ki je vreden zaupanja, izpove, se to prejšnje psihično stanje lahko zelo hitro in zelo učinkovito spremeni. Tudi odrasli ljudje smo otroci, ki potrebujemo, če že ne veliko, vsaj malo pozornosti. Prav tega dejstva se mnogi odrasli ljudje ne zavedajo, saj gredo celo tako daleč, da to dejstvo povsem odklanjajo.

Sodelavec se mi je lepo zahvalil, nakar je šel od mene malce olajšan. Počutil sem se kar dobro. Vedno kadar sem komu dal dober nasvet ali mu tudi drugače pomagal, sta se s tem krepili moja kolektivna in individualna zavest. Prav s tovrstnimi delovanji sploh nisem občutil svojih težav. Ta občutek sem nekako žarčil tudi v okolje. Marsikdo je začel govoriti, da sem človek brez problemov in da je takšnemu lahko posredovati dobre nasvete. Za trenutek so me takšne pripombe zabolele, vendar sem v drugi fazi vedno poskušal ugotoviti, zakaj je ta človek tako reagiral oziroma zakaj je to tako povedal. Vedno tičijo za tem kakšni vzroki in prav ti so lahko zelo prozorni, če smo jih le pripravljeni videti.

 

Tako sem se dobre volje odpravil na vajo pevskega društva. Vadili smo za nastop v neki opereti. Zgodba je bila enostavna, a zelo všečna. Pripovedovala je o možakarju, ki je šel iz svoje domače vasi, da bi spoznaval širni svet, postal bogat in požel slavo. Toda to mu nikakor ni uspelo, zato se je povsem razočarano vrnil v domači kraj. Z denarjem, ki mu je še ostal, si je kupil star zapuščen rudnik zlata. Ker pač ni imel drugega dela, je začel kopati. Kakšna dva meseca je trdo delal, nakar semu je sreča široko nasmehnila. Našel je ogromno zlata, tako da je konec koncev postal bogat in slaven. Nazadnje pa se je le začel spraševati, le čemu je prej zapustil domači kraj in iskal tisto po svetu, kar mu je bilo tako rekoč na dosegu rok. V tujini ni našel ne slave ne bogastva. Toda vsemu navkljub je bil deležen spoznanja in v njem je uresničil svoje največje želje.

Melodije so bile tudi zelo enostavne, le dirigent je morda malo preveč kompliciral, saj sta se z režiserjem večkrat sprla. Toda ti spori niso bili takšne narave, da jih ne bi bilo mogoče zgladiti. Bolj kot pri petju ali igranju sem blestel na tem področju, zaradi česar so mi bili vsi člani zbora zelo hvaležni. Vedno sem nekako našel pravo besedo, da je ali dirigent ali režiser popustil, včasih sta popustila oba, medtem ko smo drugič spet našli povsem drugo rešitev, kot sta jo ponudila onadva. Po vaji smo ponavadi vedno šli v restavracijo, kjer smo se pogovarjali o petju, o igralcih in o vsakdanjih stvareh. Če smo bili še posebej razpoloženi, smo se tudi spustili v filozofska razpravljanja. Ti večeri so bili večinoma zelo prijetni, vendar pa je zaradi njih trpelo moje literarno delo. Zaradi teh vaj, predstav in družabnih večerov sem izgubil precej časa, vsaj tako se mi je zdelo. Po drugi strani sem se lahko družil z ljudmi, s katerimi sem bil vsaj v teh nekaj urah identičen. Toda prav ta želja je postajala zame vedno bolj obremenjujoča. Kako združiti literarno ustvarjanje s tem hotenjem, ki sem ga kljub pomembnosti vedno uvrstil na drugo mesto? Kljub temu, da je bila moja osebnostna naravnanost zelo kolektivnega značaja, je bila moja individualna protiutež močno zasidrana prav v literaturi. To je bilo področje, pri katerem nisem trpel vmešavanja drugih ljudi, toda v končni fazi je bila prav ta literatura zopet nekakšna kolektivna usmerjenost. Zanimivo pri vsem tem je bilo to, da ljudje name niso gledali kot na nekakšen kamniti blok množice, ta občutek je bil v meni sicer kar precej globoko vkoreninjen, ampak so name gledali kot na posebneža. Čeprav sem se želel stopiti z množico ljudi, biti njim enak, sem se prav zaradi te težnje razlikoval od drugih. Ironično se sliši, vendar je res.

 

Končno je prišel dan, ko je bila premiera operete z naslovom "Svet je na moji dlani"!

 

Pred začetkom predstave smo imeli še generalko. Dirigent in režiser sta si zopet bila v laseh in to zgolj zaradi obleke. Režiser je trdil, da je dirigent malomarno oblečen, a on mu je odvrnil, da so vsi režiserji, če bi jih sodili po načinu oblačenja, goli. Ko pa je dirigenta vprašal, kako je to mislil, mu je dirigent odvrnil, da pač zaradi tega, ker so vsi riti. Režiserju je skorajda prekipelo, vendar je moral brzdati svojo naraščujočo jezo, saj se je predstava že začela. Režiser je razmišljal, le na kakšen način bi lahko dirigentu vrnil te žaljivke. Spravil se je pod oder, v kabino za odrske šepetalce. Od tam je dirigentu zašepetal nesramne dovtipe. Dirigent se je le začudil, saj nikakor ni mogel dojeti, od kod prihajajo ti nesramni glasovi. Postajati je začel že rahlo nervozen. Ko pa je režiser dirigenta izpod odra vprašal, kakšna je razlika med Kitajcem in dirigentom, je rdečica zalila njegov obraz. Ko pa je režiser še dodal, da je razlika v tem, da Kitajci jedo s palicami, medtem ko dirigenti z njimi samo po zraku vrtinčijo, je dirigentu popolnoma zavrela kri. V svojem besu je obstal in glasno zakričal, da naj spravijo tega slamuha pod odrom nekam, kjer ne bo motil. Spočetka so bili ljudje začudeni, a malo pozneje so se začeli spraševati, na koga neki je mislil. Dirigent je vrgel palici med občinstvo, nakar je šel pod oder, kjer je režiserja prijel za ovratnik. On se ga je otepal, vendar je bil šibkejši, tako da ga je končno privlekel na oder. Dirigent je zakričal, da je ta režiser pokvaril predstavo in mu poleg tega primazal kar močno zaušnico. Ljudje so se začeli smejati, toda glasbeniki, igralci, pevci so le zaprepadeno opazovali vso dogajanje, ki je povsem spremenilo scenarij. A končno sem se le opogumil, stopil do njiju in poskusil nekako pomiriti tista dva petelina. Točno v tistem trenutku pa so utripali številni fotoaparati, tako da so še mene zajeli v ta nenavaden prizor. Dirigent je bil tako zelo razkačen, da me je odrinil vstran. Ko so to drugi videli, so takoj pohiteli v središče tega sramotnega dogajanja in enkrat za vselej končali ta brezploden prepir. Gledalci pa so se skorajda valjali po tleh. Več kot očitno je bilo, da so se zabavali izredno dobro. Po nekajminutni vznemirjenosti vseh sodelujočih se je stanje le umirilo, tako da se je predstava lahko nadaljevala. Toda gledalci niso več imeli spoštovanja do nas, saj so kar med predstavo kričali, peli nogometne spodbudnice, si pripovedovali neslane šale in žalili nastopajoče. Dirigentu so npr. rekli, da se naj zaposli pri Mac Donald's, kjer bi lahko pekel hamburgerje za smetnjake. Zanimivo, toda tokrat se ni razburjal, saj je vztrajal na svojem položaju. Tako smo predstavo le izpeljali do konca, vendar so nam na koncu le redki ploskali. Bili smo tako zelo osramočeni, da smo sklonjenih glav in vsi sključeni zapustili ta oder trpljenja. Dirigent in režiser sta se zopet začela prepirati. Njima so se kmalu priključili še drugi nastopajoči. Bil sem žalosten, zaradi česar sem nemudoma zapustil to zverinsko prepirljivo sredino. Povrhu tega sem se počutil nemočnega, saj sem si moral priznati, da takšnega množičnega prepira nisem več sposoben zgladiti. Sprehajal sem se po samotnih ulicah in razmišljal o svojem novem življenju. Ta sveži zrak mi je precej ugajal, saj sem prišel do dragocenega spoznanja, da ni razloga za obup. Psihično olajšan sem šel domov. Ko sem prispel v svoje stanovanje, sem si naredil sadno pijačo, nakar sem se malce togoten in malce pomirjen zleknil na posteljo. Poskušal sem še nekaj brati, vendar so se mi oči zapirale kar samodejno. V mislih sem si dopovedoval, da je pač bilo dovolj za danes. Ko sem se proti jutru zbudil, na prejšnji večer še pomislil nisem. Nič hudega sluteč sem šel v službo. Tam so me pričakali sodelavci in mi povedali, da niso vedeli, da sem na odru tako zelo hud. Zaradi tega nagovora sem bil nemalo presenečen, zato sem nemudoma sprožil vprašanje, le kako je to moč razumeti. Pokazali so mi jutranji časnik, kjer sem lahko videl fotografijo, nad katero je bil debel tiskan naslov:

 

"Predstava se je ponesrečila in akterji so zavihali

rokave ...!"

 

Na tisti fotografiji je dejansko bilo videti tako, kot da sem pri pretepu oziroma prerivanju aktivno sodeloval. Svojim sodelavcem sem poskušal obrazložiti, kako se je dejansko odvijalo vse skupaj, vendar mi tistega, kar sem jim poskušal dopovedovati niso niti najmanj verjeli. Ves dan so se le šalili na moj račun. Spočetka sem bil precej zlovoljen, vendar sem si sam pri sebi mislil, da moram ostati ravnodušen. Tako sem se potem popolnoma osredotočil na svoje delo. Ko so sodelavci naposled to uvideli, sopostopoma prenehali s svojimi retoričnimi delovanji. Ko je bilo službe konec, sem šel takoj domov.

Zelo sem bil presenečen, ko sem v svojem poštnem nabiralniku zagledal kuverto brez znamke in poštnega žiga. Bil sem tako zelo radoveden, da sem pismo mislil odpreti kar na stopnišču, vendar sem se še zadnji trenutek uspel premagati. Šel sem v svoje stanovanje, se usedel na fotelj, gledal v zaprto kuverto in se spraševal, kdo neki mi je utegnil pisati. Razmišljal sem že celo o tem, da je to morebiti nekakšna neslana šala, zato sem še nadalje okleval z odpiranjem pisma. Nekako sem se bal, da bi v njem prebral kaj takega, kar bi me spravilo v slabo volje. Vse, kar sem namreč zdaj potreboval, je bila le hladna glava. Želel sem ostati uravnovešen in ravno v tem pismu se je skrivala nevarnost, ki bi lahko vse tisto, kar sem si z velikim naporom vse to obdobje mojega novega življenja zgradil, porušilo do tal. Zato sem vstal in šel v kuhinjo, da bi si narezal nekaj salame. Ker pa nisem gledal, kje je nož in kje prst, sem se urezal. Strašno sem zatulil, sicer ne toliko zaradi bolečin, marveč bolj zaradi neprijetne presenečenosti. Kri je curljala na pladenj, a k moji sreči ureznina ni bila tako zelo globoka. Z domačim žganjem sem razkužil rano, nakar sem si kazalec povil s sanitetnim povojem. Ponovno sem vrgel pogled na zaprto kuverto in si jezno mislil:

 

"Le kaj je tega bilo treba!"

 

Kljub svoji goreči radovednosti sem vztrajal pri svoji postavki, da pač ne bom odpiral pisma. Bila je že pozna ura, a zaspati nikakor nisem mogel. Premetaval sem se sem in tja, gledal na uro in se strašno znojil, a kljub temu sem še nadalje vztrajal. Spominjam se, da je bila ura štiri zjutraj, ko sem za kratek čas zaspal. Za zelo kratek čas, saj je budilka tako zelo nesramno zazvonila, da sem bil jezen na ves svet. Sicer sem bil vedno vajen obilno zajtrkovati, se obriti in umiti, a to jutro ni bilo nič od tega, saj sem se moral zelo podvizati, če sem želel še pravočasno priti v službo. O, kako porazno, saj sem prav ta dan zamudil za celih petnajst minut! Ves čas mojega tukajšnega službovanja se mi to ni zgodilo in navsezadnje sem bil v tem podjetju že dve leti zaposlen. Tega delovnega dne sem se počutil izčrpanega, raztresenega, razburjenega, skratka nesposobnega za karkoli. Ves ta čas me je tlačila nekakšna prikrita radovednost. Nahajal sem se med dvema različnima hotenjema. Prvi glas mi je govoril, da naj pustim pismo zapečateno, medtem ko mi je drugi narekoval, da naj ga odprem. Ta notranji dialog je bil zelo intenziven in moteč, tako da sem pri razvrščanju posebnih delovnih sredstev naredil dve veliki napaki, zaradi česar me je predpostavljeni pošteno okregal. Ko je bilo službe konec, sem se odpravil v gostilno, kamor nisem zahajal že tri leta. Naročil sem si gosti sok, sedel k točilnemu pultu in se spraševal, kaj naj storim. Verjetno še kar nekaj časa ne bi prišel do odgovora, če se zraven mene ne bi usedel smrdljiv možakar srednjih let. Malce zaskrbljeno sem pogledal proti njemu, a takoj zatem z njega umaknil svoj pogled. Smrdljivec je to opazil in me v grobem tonu vprašal, čemu neki sem ga pogledal. Odgovoril sem mu, da pač kar tako, vendar mi on tega ni verjel. Prijel me je za ramo in mi prisolil dve krepki zaušnici. Ne, da bi sploh kaj razmišljal, sem mu vrnil in čakal, kaj bo naredil moj nasprotnik. Ostro me je pogledal, nakar me tako krepko udaril na nos, da se mi je kri ulila iz nosnic. Ko sem na svojem jeziku okusil kri, me je popadla neverjetna jeza. Začel sem neusmiljeno udrihati po tisti smrdljivi revi, dokler me točaja nista potegnila na stran. Smrdljivec je bil na tleh, pravcata gmota obupa, ki je ječala od nedoumljivih bolečin. Ko sem to videl, mi je postalo žal, tako da sem planil v hudo ihto. Točaja sta me tolažila in mi govorila, da se naj nič ne sekiram. Povedala sta, da je bil ta že mnogokrat tepen in vedno zaradi izzivanja. Nagovarjala sta me, da naj grem mirne vesti domov. Nekaj časa sem se še obotavljal, vendar sem le ubogal njun nasvet.

Ko sem šel domov, me je še vedno preganjal občutek krivde, saj se vse to ne bi zgodilo, če bi predhodni dan odprl tisto skrivnostno pismo. Preden sem odklenil vrata stanovanja sem bil trdno odločen, da to nesramno pismo odprem in preberem. Ko sem stopil v notranjost svojega stanovanja, si nisem mogel kaj, da ne bi takoj planil na kuverto. Roke so se mi ob odpiranju kar pošteno tresla. Ko sem potegnil vsebino iz ovojnice, sem bil tako zelo presenečen, da sem enostavno zdrsnil na kolena. V meni so se mešala različna čustva. Po eni strani sem bil vesel, srečen, hvaležen, a po drugi pretresen, žalosten in rahlo prestrašen. Zgodilo se je prav tisto, česar sem se bal in po čemer sem hrepenel. Vse tiste misli, ki sem jih tako rekoč pozabil, so se ponovno obudile v življenje. Zopet so me ovijali valovi ljubezni in grenkobe, moči in šibkosti, vedrine inžalosti, gotovosti in negotovosti, svobode in suženjstva, jasnosti in zmede, iskrenosti in sprenevedanja ...

 

Po dolgem času mi je namreč pisala Mala. Ves čas sem si govoril, da je bila tukaj pri meni in je nisem videl. V meni je naraslo velikansko poželenje. Koprnel sem po njenem nasmešku, po njenih ustnicah, po njenih nežnih rokah, po njenih prečudovitih laseh in po njenih nagajivih pogledih, primerljivih s čistočo sinjega neba. A na žalost je bila odsotna. Spraševati sem se začel, zakaj me ni pričakala, če je že bila tukaj. Nenadoma sem postal neverjetno razočaran. Nisem prenesel misli, da bi ona lahko bila poročena in da nikoli ne bo mogla biti moja. V teh letih sem se pravzaprav že sprijaznil z dejstvom, da sem jo izgubil, toda zdaj je ta iskrica ljubezni zopet zagorela in žgala mojo dušo do izčrpanosti. Moral sem si priznati, da je Mala le del moje osebnosti, mojega življenja, skratka tisti del, brez katerega sem le polovica. Nikoli poprej mi ta resnica ni tako jasna stala pred očmi, kot prav tisti dan. Spraševati sem se začel, če je ona seznanjena s tem dejstvom, ki ji ga zaradi zlaganega ponosa nikoli nisem povedal. Rahlo mi je postajalo žal, da sem to pismo sploh sprejel in odprl. Ker pa sem bil strašno radoveden, katere besede mi je namenila, sem ga vročično in vneto začel brati:

 

Dragi Melhior,

Zagledala sem tvojo fotografijo v časniku in zelo mi je žal zate, da je predstava imela tako zanikrn zaključek. Sploh pa ker si lahko mislim, koliko truda ste vsi morali vanjo vložiti. Rada bi ti povedala, da nikar ne obupaj in da vztrajaj naprej. Kako se kaj imaš? Ali še pišeš pesmi? Želim ti še veliko ustvarjalnega navdiha. Ko bi vedel, kako sem te vedno zaradi tega občudovala! Sama nisem nikoli imela te moči, da bi bila ustvarjalna, vedno sem bila zgolj poprečna deklica. O, Melhior marsikaj bi te še spraševala, ti napisala kaj o sebi, vendar me Robi že nestrpno čaka. Odpravljava se namreč na morje, željna topline in novih svežih obrazov. Spet me je poklical, zdaj pa res moram končati!

Tvoja prijateljica Mala

 

Ko sem to prebral, spočetka nisem vedel, kako se godi z mano. Malo pozneje sem planil v grozen jok. Vseskozi sem si moral v mislih ponavljati stavek, da je Mala dokončno izgubljena in da je s tem tudi izgubljena druga polovica mojega obstoja. Nenadoma sem se počutil še mnogo bolj izgubljenega kot kdajkoli prej. Male nikakor nisem mogel priznati zgolj za prijateljico in zdaj sem šele začenjal razumeti, zakaj je vedno bila jezna name, če sem ji govoril, da sva prijatelja. Po prvem branju sem to pismo prebral še najmanj dvajsetkrat, saj sem v njem iskal kanček upanja. Nikakor se nisem mogel sprijazniti z usodo, da sem izgubil tisto, kar bi lahko imel, da sreče nisem znal obrniti sebi v prid. V slehernem stavku sem začel iskati skrivna sporočila. Obračal sem besede, stavke, povezoval, črtal identične glasove, štel število samostalnikov, ki sem ga primerjal z letnico in datumom in še vrsto drugih stvari. Bilo je že proti jutru, ko sem zaradi tega utrudljivega kombiniranja postajal hudo utrujen. S pisalom v roki sem zaspal in z njim pričakal strupene zvoke svoje skrbno navite in pripravljene budilke. V službo nikakor nisem mogel iti, saj sem bil čisto izčrpan. Zaradi tega dejstva sem v roke vzel telefon in poklical v službo. Zahteval sem svojega nadrejenega in ga poprosil, če bi mi odobril vsaj tri dni letnega dopusta. Moj šef, že kar v letih, se mi je le glasno nasmejal, nakar me je vprašal, zakaj nisem tega sporočil že prej. Odvrnil sem mu, da je prišlo nekaj vmes, tako da sem se šele zdaj odločil za to dopustovanje. Porekel mi je, da naj pazim nase, nakar se je poslovil. Malce olajšan sem zopet vzel v svoje roke njeno pismo in ga še nekajkrat prebral. Razčlenil sem sleherno črko, jo prevedel v številko, to seštel z drugo in tisto zopet prevedel v številko, dokler nisem dobil novega sporočila, ki mi je povsem ustrezalo. Ko pa sem sam pri sebi začel ugotavljati, da je vse to bilo le rezultat moje nerealne želje, sem nemudoma prenehal s tovrstnim nesmiselnim in utrujajočim delovanjem. Več kot očitno je bilo, da sem Malo dokončno izgubil, zato sem poskusil ponovno pozabiti nanjo. Ko so ti dopustniški dnevi minili, sem zopet šel v službo. Bil sem zelo nezbran, saj mi je vsake toliko časa padel kakšen predmet na tla. Ko sem nosil 50 - kilogramski paket, sem bil tako neroden, da sem se z glavo udaril ob podboj, zaradi česar sem spustil paket iz rok. Vsa teža mi je padla na obe nogi. Spominjam se, da sem takrat videl močno modrikasto svetlobo in mislil, da je prišel sodni dan k meni z namenom, da me odpelje za zmerom v prepad teme in hlada. Ko sem se zbudil iz tega prisiljenega sna me je vse bolelo. Na koncu hodnika sem zagledal bolniško sestro, ki mi je dala vedeti, da se nahajam v bolnišnici zaradi zloma obeh stopal. Še vedno sem čutil neznosne bolečine. Ko je prišel zdravnik, sem ga vprašal, koliko časa bom tukaj. Zdravnik mi je odvrnil, da najmanj dva tedna. V meni so se vrtinčila različna negativna čustva. Najmočnejša od vseh teh je bila jeza na samega sebe. Samemu sebi sem začel očitati, kaj mi je bilo sploh potrebno odpirati to pismo. Mar bi ga vrgel nekam daleč proč. Ko sem tako zagrenjeno razmišljal, me je ogovoril starejši možakar, ki mi je poskušal dopovedovati, da se mi je pač zgodilo tisto, česar sem si na neki skrit način celo želel. Rahlo nejevoljen zaradi tega nesramnega podtikovanja sem ga skorajda nahrulil, češ da naj skrbi raje zase. Toda starejši možakar je vztrajal na svoji postavki. Ker sem bil tako zelo izčrpan in dobesedno naveličan vsakdanjega življenja, sem se konec koncev le strinjal z njim. To pa predvsem zaradi tega, da me je končno pustil pri miru. Že dovolj velika kazen je bila, da sem moral ležati v tej neprijetni postelji. Poleg te nevšečnosti nikakor nisem želel in hotel imeti nobenega opravka s kakšno drugo osebo. Starejši možakar je še naprej udrihal po meni, a zaradi ljubega miru sem ležal povsem nepremično, tako da me je že začel spraševati, če že spim. Odvrnil sem mu, da pač nisem sposoben pogovora, ker čutim neznosne bolečine, česar mi seveda ni verjel. Prav to dejstvo mi je celo zabrusil vobraz, nakar je začel naštevati svoje bolečine: hrbtenica, vrat, glava, noge, srce, pljuča, črevesa, ledvice itd.

Ker njegovemu naštevanju ni bilo konca, sem nejevoljno zakričal. A on je le zmajal z glavo in povedal svojemu sosedu, ki je ležal na njegovi desni strani, da so današnji mladi ljudje izredno živčni. Rekel je še, da ga prav to dejstvo zelo skrbi. Odvrnil sem mu, da nisem kričal zaradi tega, ker sem živčen, ampak predvsem zaradi tega, ker čutim tako zelo neznosne bolečine. Obadva možakarja sta skorajda zborovsko izrazila mnenje, da mi ne verjameta. Začela sta naštevati svoje bolečine in ker sem bil tako zelo naveličan njunih glasov, so mi popustila čreva, tako da sem se podelal v hlače. To dejstvo sta možakarja nemudoma zaznala in sprejela, nakar sta s pritiskom na gumb priklicala bolniško sestro. Ko je bolniška sestra vstopila v sobo, sta me že zatožila. Bolniška sestra se mi je nasmehnila, nakar me je vprašala, če zelo hudo trpim. Odvrnil sem ji, da tako zelo, da je že nevzdržno. Starejši možakar je svojemu desnemu sosedu rekel, da so današnji mladi ljudje zelo mehkužni, samo malo se podelajo in že mislijo, da so mučeniki prvega razreda. Njegov sosed mu je takoj pritrdil, hkrati pa dodal, da so današnji mladi ljudje tako zelo mehkužni, da že kar smrdi od njih. Milostno sem pogledal proti bolniški sestri in ko me je pogledala, sem jo zelo pohlevno poprosil, če bi me lahko prestavili v drugo sobo. Bolniška sestra mi je odgovorila, da bo svojega predpostavljenega vprašala, če je to možno. Kako bi bilo to lepo, sem si mislil, saj med tema dvema gobezdačema ne bi mogel več dolgo zdržati.

 

Takoj drugi dan je v našo sobo prišel glavni zdravnik in mi ponudil, če bi bil pripravljen iti v dvoposteljno sobo. Ko sem slišal to velikodušno ponudbo, sem bil tako zelo vesel, da bi zdravnika najraje objel in ga poljubil na ličnico. Še isto uro so mojo posteljo pripeljali v drugo sobo. Ob prihodu sem v levem kotu zagledal starega moškega, ki je bil zagotovo zelo star. Vendar sem imel občutek, da mi bo tukaj zelo lepo, saj sem si želel tovrsten mir. Ko so me namestili v drugi kot sobe, sem si iz svoje torbe vzel beležko in pisalo. Poskušal sem zapisati nekaj svojih vtisov, vendar je bila moja glava povsem prazna. Poskusil sem zaspati, vendar brez uspeha. Zopet sem moral pomisliti na Malo. Spraševati sem se začel, s kakšnim namenom mi je sploh pisala. Ves moj svet, ki sem si ga vsa ta leta trudoma zgradil, je postavila na glavo. Nisem bil več uravnovešen, saj sem moral nenehno misliti nanjo. Spraševati sem se začel, koliko časa bo trajalo, da bom njeno podobo vsaj delno spravil iz svojih misli. Zavedel sem se, da zelo hrepenim po njeni bližini, tako da sem se po eni strani bal pretirane odvisnosti. Nabit z obupom in neutolažljivo žalostjo sem se nebogljeno zazrl v strop, kjer sem zagledal nekaj črnih madežev. Ker jih je bilo veliko, sem se lotil štetja, v upanju, da bi zaspal vsaj za kakšno uro. Nisem bil samo fizični ujetnik, temveč tudi psihični. To, da sem imel zlomljeni obe stopali, me ni tako zelo mučilo, čeprav sem čutil sorazmerno ostre bolečine. Trpel sem zaradi svojih misli, ker sem si nenehno ponavljal Maline besede.

 

Predstavljal sem si njenega izvoljenca in ga istovetil z Botrikom. Morda celo z njim hodi in je v pismu raje napisala, da mu je ime Robi. Vztrajno sem si poskušal dopovedovati, da tako zelo neumna pa že ne bi mogla biti, da bi se poročila s takšnim kamenoglavcem, saj je poroka navsezadnje sveta stvar. Ob tej zamisli sem se od samih notranjih bolečin samodejno dvignil iz postelje. Najraje bi zakričal, vendar sem se zavedal, da ne smem motiti sosedovega pravičnega spanca. Toda v meni je tako zelo divjalo, da sem moral nekaj storiti. Z nočne omarice sem vzel emajlast lonček in se kar močno kresnil po čelu. Polglasno sem zatulil. Ves ta postopek sem nameraval še enkrat ponoviti, vendar sem se začel bati, da se bodo bolečine le še stopnjevale. A k sreči se tudi psihična občutja, kot so obup, jeza, žalost itd. izčrpajo, tako da sem končno postal utrujen. Ko sem se zbudil, je bila ura že devet. Ko sem zagledal bolniške sestre in zdravnika, ki so pravkar vstopili, sem jih prijazno pozdravil. Toda nihče mi ni odzdravil, saj so me vsi le zaprepadeno pogledali. Ker se mi je tovrstno obnašanje zdelo skrajno nenavadno, sem zdravnika povprašal o ozadju njihove nevljudnosti. Zdravnik se mi je nemudoma opravičil, saj mi je zagotavljal, da ni želel biti nesramen, odzdravil pa da mi ni zato, ker je na mojem čelu zagledal nenormalno veliko buško. Ker mu tega nisem mogel verjeti, sem ga prosil za ogledalo. Bolniška sestra je iz žepa potegnila majhno ogledalo in mi ga podala. Ko sem se zagledal vanj, sem bil več kot začuden, saj kaj tako grdega nisem niti najmanj pričakoval. Ta rog sredi čela je cvetel kot tropski kaktus. Zdravnik me je vprašal o vzroku te nevšečnosti. Začel sem mu pripovedovati, da me je včeraj neka prašičja muha jezila ure in ure. Ker takšne tiranije nisem mogel več prenašati, sem se naredil povsem mirnega in čakal, da bi se ta nesramni insekt vsedel v liniji mojega dosega. Naključje ali celo topoumna preračunljivost tega bitja je hotelo, da je pristala na mojem čelu. Ne da bi sploh kaj razmišljal sem nemudoma tako močno zamahnil z roko in se zadel na čelo, a muha je žal preživela. Dodal sem še, da sem po tisti prigodi nemudoma zaspal. Ko sem končal svojo pripoved, so se vsi prisotneži glasno zasmejali, saj mi niso hoteli verjeti. Poskušal sem se vživeti v njihovo kožo, kar mi je takoj uspelo. Šele zdaj sem se začel zavedati, da si bolj bedaste zgodbe nisem mogel izmisliti. Vendar če bi jim začel razlagati, kako sem se z lončkom kresnil po čelu, se mi ne bi samo smejali, ampak bi me ožigosali kot neuravnovešenca. Po smehu je nastala kratka tišina, nakar je zdravnik povzel besedo in mi sporočil, da mi nikakor ne more verjeti. Ker sem se začel zavedati, da sem nekako zašel v slepo ulico, sem mu rekel, da resnično ne vem, kako se je to naredilo. Zdaj sem izrazil domnevo, da sem se morda treščil med spanjem. Zdravnik je zapovedal bolniški sestri, da naj mi naredi obkladek iz oceta, nakar je odkimaval z glavo. Hoteli so že zapustiti sobo, ko se je doktor obrnil in me vprašal, če sem zdaj v novem okolju bolj zadovoljen. Odvrnil sem mu, da je tukaj blaženi mir in da od sreče kar cvetim. Doktor se je na široko nasmehnil in mi v šali zagrozil, da me ne bo nikoli več spustil domov. Zamahnil sem z roko in rekel, da je dom le dom. Ko so zapustili sobo, sem se počutil malo boljše. Zdaj sem imel zopet občutek, da bom zmogel toliko psihične moči in zopet zaživel v harmoniji s samim seboj in svetom. Roko sem položil na čelo in otipal nekaj precej spoštljivega, predvsem pa bolečega. Ko je prišla bolniška sestra, da bi mi postregla z obkladkom, sem jo še poprosil, če bi lahko ta emajlast lonček zamenjala s plastičnim. Bolniška sestra je bila rahlo začudena, vendar mi ni oporekla. Z ocetnim obkladkom mi je hladila čelo. Za to zlato dejanje sem ji bil neverjetno hvaležen. Nekako mi je bila tudi simpatična, zato sem gojil željo, da bi z njo navezal pogovor. Zanimivo je bilo to, da me njen zunanji videz ni niti najmanj spominjal na Malo.Ime ji je bilo Frančiška, vendar so jo klicali Fani. Imela je kratke rjave lase, lepe čokoladne rjave oči, malce kljukast nosek in značilne ženske ustnice v obliki srca. V nasprotju z Malo je bila srednje visoke in krepkejše postave, vendar nikakor ne debela. Njen glas je bil odločen, toda kljub temu nežen. Oblika njenega obraza je bila ovalna, njene obrvi tanke in nad desno obrvjo je imela manjšo brazgotino, toda ta spet ni bila tako izrazita. Če bi ji dal glede lepote kakšno oceno, bi rekel, da sicer ni lepotica, vendar kljub temu čedna. Povrhu te prijetne lastnosti je izžarevala obilno privlačnost, k čemur je pripomogla tudi njena kolonjska voda. Bil je to čudovit osvežujoč vonj po malinah. Kot že veste, sem bil pri ženskah vedno neodločen, toda tokrat sem jo brez najmanjšega oklevanja povabil na kavo, vendar sem dodal, da šele takrat, ko zapustim to ustanovo. Tako sva si izmenjala naslova in se poleg tega zmenila, da jo pokličem po telefonu. Pogovor z njo je bil sicer zelo preprost, vendar pa zelo tekoč. Ob njeni pojavnosti so mi besede kar same od sebe stekle in tudi ona je z menoj zelo tekoče govorila. Sogovorniku je znala tudi prisluhniti in si za njega vzela čas. Nikoli ni kazala znaka nestrpnosti. Prav to sem tudi občutil, namreč pri nekaterih drugih ljudeh mnogokrat sploh nisi prišel do besede in ko si po daljši čakalni dobi, le dobil priložnost, si bil enostavno prekinjen. Po štirinajstih dneh sem dobil odpustnico in sem čutil pravcato olajšanje, ko sem končno lahko šel domov. Ljubo doma, kdor ga ima. Takoj ob mojem prihodu v stanovanje, sem se vsedel za pisalno mizo in napisal nekaj pesmi. Tako optimističen kot ta dan v svojem življenju še nikoli nisem bil. Po ustvarjanju sem v roko vzel knjigo, katere avtor je bil Ellias Canetti. Bil je to roman z naslovom Slepitev. Govoril je o izobražencu, ki je imel računalniški spomin. V njegovi lasti je bila velikanska knjižnica, v kateri so bile zelo stare in vredne knjige. Ob branju tega čtiva sem vedno užival. Ko sem prebral kakšnih pet strani, sem se lotil pospravljanja svojega stanovanja in še sploh svojih papirjev. Čakal me je zajeten kos dela, saj je bilo moje bivališče že primerljivo s papirnico. Nepreglednost mi ni nikoli bila povšeči, vendar sem mnogokrat zaradi svoje peklenske lenobe dopuščal, da je do te prišlo. Prav nepreglednost je bila nekako povezana z neredom in le-ta v poznejši fazi z mojim psihičnim počutjem, saj je prav nered stopnjeval mojo nagnjenost k depresivnemu stanju. Bilo je proti večeru, ko sem si zadovoljno zapel pesmico in se lahko pohvalil z zelo uspešnim dnevom. Ustvarjalnost me je vedno bogato psihično nagradila, tako da sem se včasih spraševal, zakaj marsikdaj samemu sebi dopuščam malomarno postopanje. Vedno kadar sem bil dalj časa malomaren, sem lahko na tihem pričakoval kakšno umsko nesrečo.

odstran 101 do 200 (kliknite)

od stran 201 do 271(kliknite)

Nazaj na Celjsko literarno društvo?

Nazaj na avtorji?