| |
Zoran Pevec
DZRL
Ljubljana 1996
NEPOJASNJENA MALENKOST
Spominjam se neke stare fotografije
v rahlo spranem sepia tonu. Mislim,
da je visela na steni med dvema
oknoma, v okviru iz črneg
Menda je bila na njej podoba
nekega pisatelja ali pa
celo pesnika. Na spodnjem robu
sta prazen prostor zapolnjevali
dve poševni, z roko napisani
vrstici: Potomcem Ivan ...
Zaradi zbledelosti, ostalega
napisa ni bilo možno razbrati.
(Per ocultam: omenjena fotografija
je nenadoma izginila neznano kam).
ZRCALNI BLODNJAK
Sem, ker me ni in zato vam lahko
govorim o lutkah v starih zaprašenih
skladiščih, o služinčadi, ki pokriva
kipe, o črnih limuzinah s trakovi
na antenah, o kroničnih ponarejevalcih
zrcalnega blodnjaka, o doseganju
Obale, če obala sploh obstaja -
morda v domišljiji, o ciničnih
sopotnikih vsakdana, o delovanju
monolitnih in hibridnih integriranih
vezji in morda celo o Vercingetorixu,
ki ga poznate ali pa tudi ne.
(Collectanea notationes: naše edino
upanje je poskus - napolniti praznino).
DOGODEK
Bil sem priča nekim čudnim dogodkom
3. jan. 1955. Dolge sence so padale
na zemljo; na obrobju gozda sledovi
volkov. Bila je grozljiva zima in na
pol blazni obrazi bodočih sorodnikov so zrli v nebo.
Divja ženska je gola stekla skozi mrak.
Prešinila me je misel, ki je
danes z besedami ne morem
več točno opisati. Pričakoval sem
nov pogled na svet in po glavi mi je
brnel stavek znanega pesnika: Čigava
(In obscuro: nekaj neskončnega
je bilo v tistem trenutku izgubljeno).
ODDALJENA PREDMESTJA
Po nekem Čudnem naključju,
sem se na enem svojih popotovanj
naenkrat znašel v predmestju
verjetno dokaj velikega mesta.
Nikakor nisem mogel določiti
imena kraja in še manj po
kateri ulici hodim. Prav lahko
bi mislil, da sem v kakšni četrti Pariza,
glede na tipično sivo megleno
okolico pa bi mogel biti tudi
v katerem od predelov Londona ali pa
kjerkoli drugje. Grozljivo skratka.
(Imitatio: zunaj stoletij je neka
oseba tavala v koincidenci).
NEVIDNI SOPOTNIK
Ko se mi je zahotelo sem se
včasih pričel delati slepca.
Včasih da in včasih ne. Hodil
sem po svetu z iztegnjenimi rokami
in temnimi očali na očeh.
Ne boste verjeli, velikokrat
ali vsaj ponavadi sem opazil
več kot sicer, ko sem normalno
zijal naokoli. Tako se mi je
nekoč dogodilo, da me je za roko
prijela neka deklica in me
odpeljala, še danes ne vem kam.
(Tavmatopoetika: slepa navada je
počasi prešla v halucinacijo zmedenih občutkov).
PRIVID
Tajnopis vernih obrača liste in
mnogi že dolgo poznajo tri
blede slike: izvire tam gori na
severu, sinje nebo in junake
detinstva. Prosojne tančice tako
nalahno zakrijejo skritosti, da
jih igra z lahkoto balerininega
giba razkrije kronistu. Poteg
z enim sunkom vrže raz sebe
odejo in trnjulčica je v hipu
budna in deklica spozna svoj sanjavi
svet. Ah da, igra svetlobe in sence.
(Tingiran privid: ni bilo lica,
bili sta le morda vrtnici).
MM
(Stenogram)
Zapis hitrejši od minute molka
o nekom, ki do besnosti muči
pse tako, da jim v smrček vtika
bucike, o bosih kovačih, ki
rožljajo z železnimi palicami,
o neumnih velikanih iz davnine
in o zdravljici trinajstemu, ki je
baje prevzel nase vse križe in
težave, četudi more danes že vsak
otrok sprevideti božji lesk pod
cunjami in levjo grivo pod
oslovsko kožo. Zapis kavalirja pač.
(Figmentum: menda je tam gori nek mladec
zažgal kup prasketajočih obetov).
KONTURE SLEPILA
O, ve žene minulega časa, mehke
kakor mlade veverice. Kontura
pravljic vas zariše v ustnice poljubov.
Kariatide zgodovine, slepilo igre,
čarovnice na kleku. O, ve pestunje
domotožja, neustavljive blodnje
pradavnine. Pogodbe pisane s krvjo,
za svet so žive, kavalirji so na
las podobni ukročenim žrebcem.
Stare zgodbe ponujajo počitek,
bodi zatajeno čelo, ki se gubaš.
V višave spev le spleta žarni venec.
(Mendacium: neka dama je baje videla
laziti črve skozi očesne votline).
GIBALO PROSTORA
(Nocturno)
V mraku orisana podoba violine
in hip, odblesk pradavnih bajk.
La cachucha odmeva, tema ima
spodrecano krilo, divje ženske segajo
po kastanjetah. Sanje zadržijo
potrebuje hip. Kako se v odsevu
zrcalne slike lesketajo kodri
drobne deklice in kako starci
motno gledajo v norost, o tem
zgodba molči. Živa jegulja
se zvija pod nožem neke večnosti.
(Exemplum: morda je nekje nekdo zopet
bliskovito pomislil na pietas ad omnia).
SVETILNIK
Večna črta oddaljene obale
se je od časa do časa zarisala
v žmrkajoči temini. Rahel morski
veter je ponujal vonj po soli
in algah. Klinasti stržen noči
je v točno določenih presledkih razblinjal
močan žarek svetlobe. Miriada
ponavljanj je trajala vse do zgodnjega
jutra. Kot bandero je vihral zelen šal
iz kašmirja, obešen čez rob
trenutka. Neka ženska je kar naprej
čenčala kot zmeraj, stari gospodje
so pošumevali z jutranjiki, mlada
deklica je v nedrjih skrivaj
gladila babičino broško,
srebrnikast, megličast stolp z žoltim očesom
pa je ostajal nepremičen za valovi v daljavi.
PRETIRAVANJE
Iz daljne dežele kličem moža,
je bil naslov rokopisa, ki sem
ga slučajno našel v notranjem
žepu svojega suknjiča.
Sprehajal sem se gor in dol
po mračni sobi in raztreseno
prebiral vsebino: “Oče moj,
postal sem polnoleten in končni
cilj mojega življenja je študij
Nososlovja.” Ko sem na hitro preletel
približno pol strani, sem zakričal:
neki grof, kajti bil sem
prepričan, da imam v rokah
nekaj, kar je za naše
razmere popolnoma nedojemljivo.
Ob prvi priložnosti sem vso
zadevo razložil bližnjim
prijateljem in vsi so odšli
po prstih, silno začudeni.
ZLOČIN
Lahko vam povem kako sem sodeloval
pri zločinu stoletja in verjemite mi
ali ne. Imeli me boste za norca,
a blazneži ste pravzaprav tudi vi. Morali bi
samo videti kako preudarno sem ravnal
in vse bi vam bilo v hipu jasno. Pričelo
potihoma odstrnil zaveso in je vame prodrl
prvi žarek spoznanja. Oh, kako bi se
čudili, ko bi vedeli kako spretno in
premeteno sem obvladal veščine odraslih.
Toda, ko sem se zavedal strašne zablode
je bilo že zdavnaj prepozno; ubil sem
nekaj v sebi, česar ne razumem več.
PLES MASK
Noč določena za praznično prireditev
se je približala. Pod nadzorstvom so
okrasili čudovito dvorano z vsemi
mogočimi rečmi. Večino je zajelo mrzlično
pričakovanje. Kar je zadevalo obleke
in maske, si je bilo lahko misliti, da
so se vsi že zdavnaj odločili, kakšno
vlogo bodo igrali. Ubogim revežem
so se svetile oči od zagnanosti.
Ko je napočil čas velikega bala
sem skrit za zaveso opazil nekaj,
kar je množici preobražencev ostalo
natanko takšno kot je bilo v resnici:
nihče ni razumel sence brez svetlobe.
SREČANJA
Nikakor ne verjamem v spodobnost,
ki jo pripisujejo našim medsebojnim
stikom. Pri tem seveda ne mislim
na vsakdanja srečanja z globokimi
prikloni in z na videz vedrimi pozdravi.
Ne! V mislih imam pijani čoln, v katerem
potujemo skozi stoletja in se prilizujemo
zgodovini, kot stari botri. Ljubezen do
bližnjega nam je neznana, kako bi to
moglo biti, da bi zares iz srca lahko
v nebesa povzdigovali prastare rodove.
Morda kak trenutek najdemo za novčič
razuma, toda to hitro mine in potem
zopet gojimo vročico z vodeno zelenjavo.
LEPAK
Bilo je, kakor da ne bi nihče
spregledal. Celoten videz je dajal
vtis skorajda nemogočega. Verjetno
je izgledalo vse še najbolj podobno
slutnji, sledi prabesede. Vsekakor je pričakovanje
zamegljevalo vpogled do popolne
natančnosti. Novi lepak je prikazoval
pokrajino; skratka fotografija,
ki kaže fotografijo. Vsi so resnobno
zatrjevali, da se že vrsto let ni
nič spremenilo, niti okrasni šopki
iz drobnih cvetov. Na sliki, ki je bila
prilepljena čez prvo, je opazno izginjal
sijaj davne, začetne zagnanosti.
PORTRET
(Moji ljubljeni)
V kamnitem samotnem stolpu se je nič manj
v resnici kot v domišliji prikradel vame
portret gospe Radcliffove. Kot v stari zgodbi
je služabnik zaprl težke oknice in prižgal
sveče na visokem kandelabru. Prepustil sem
se opazovanju senc in branju drobne
knjižice, ki sem jo našel pri vzglavju moje
ali ne vem čigave postelje. Bližala se je
temna noč in zazdelo se mi je, da
svetilka ne stoji na pravem mestu.
V tistem trenutku, ko sem jo premaknil,
sem v živi svetlobi zagledal
umetnino, ki je dala slikarju sloves
nesmrtnika okolju pa podobo večnosti.
SKODELICA
KAVE
NOVICE
Naši koraki so odmevali samotno
po tlaku. Mesto je spalo v zgodnjem
jutru in vse široko nebo se je svetilo
v posebni svetlobi. Poslopja so imela
izgled sivih kolosov, na cesto pa so
padale široke sence. Morda nam je
bilo lepo, morda nam je na dnu
srca trepetala temna slutnja. Ure so
minevale hitro, pričakovati je bilo
nekaj okrutnega, nekaj kar se bo
odgrnilo z umazano roko. In res
je izginilo srebrno sinje in sanjavo,
ko smo razprli jutranjike in prebrali
zgodbe, ki so se dogajale v mraku.
SLUTNJA
Zamislite si človeka, ki ima več kot
mnogo let, ki živi gori na hribu,
Njegov obraz je naguban in trd, veliki
naočniki z lesenim okvirom mu visijo
na nosu, lica pa so posejana z redkimi,
sivimi ščetinami. Spomni se večkrat
na življenje, spodaj, ki se pomika
na večer, bleščeča gloriola nad
slutnja je tako strašna, da je v prvem
hipu ne more priznati niti samemu sebi.
NA KLANCU
Deževalo je brez nehanja,
od nikoder se ni zasvetlikalo
in pusta do tal viseča megla
je segala vse do srca. Bral sem
roman, počasi, pazljivo. Vsaka
beseda je že na videz razodevala
da ne laže. Vse je bilo podobno
melodiji, ki se enakomerna
in pusta ovija okrog enega
samega akorda. Iz prve sem spoznal
rojstvo vsebine zadnje strani.
Stopil sem k oknu, dežne kaplje
so polzele po šipah, v daljavi sem
na klancu videl obrise stare hiše.
GOSPODIČNA
Lani ali morda nekaj nazaj, sem
srečal gospodično na cesti.
majhna, drobna in zelo nežna; skoraj še otrok,
ne ženska. Lep dan je bil, morda nedelja,
morda v maju. Odšla sva skupaj,
v medene oblake nad prostrane vrtove.
Njene velike oči so sanjale, glava
je bila nalahno upognjena, roke
sklenjene v naročju. Ko sva se vračala
v mesto, sem jo prijel pod pazduho
in hitela sva v razpaljeni prah ljubezni.
Brenkajoč popoldan se je izvil iz
samotne tišine in se dotaknil horizonta
med dnevom ter neslišno nočjo.
TIŠINA
Nekoliko sam vase in v svojo malost
zamaknjen, živim v občutku navade,
ki mu pravim svoboda. Kolikor tesna
izgleda ta staja, toliko več ima kotov
in kotičkov brez števila in vsak zase
je kot globus, vsakdanjost ali pa
grobo izmišljena scena, diletantizem
in veleumnost, godrnjava dvomljivost,
bratstvo brez kraja. Z distance gledano,
kakor zvestoba do histerije in zaupljivost
do paranoje, krivogleda zavidnost,
popačena slika ali verna podoba:
razloček je neznaten, z neverjetno pogubnim
posledičnim vzgibom - črno pezo tišine.
NESLUTENA PODOBA
Nekoč sem srečal človeka, ki se mi je
zdel čudno znan, a sem vendar
vedel, da se ne poznava. Morda
je bil spomin iz kakšne stare legende
ali pa celo iz Svetega pisma. Vsekakor
me je ob snidenju pozdravil, in če
se prav spominjam, je pri tem nekoliko
privzdignil klobuk, ki mu je pokrival
dolge razmršene lase. Prav dobro vem,
da se je srečanje dogodilo, ko je po
naših krajih še hodil Jezus in resnica je,
da morda hodi še danes, če ni že obupal.
O tem sem se pogovarjal s tovariši,
a zagotovili so mi, da Kristus ne nosi klobuka.
SKODELICA KAVE
Bilo je že dolgo tega, skorajda
se ne spominjam več, a ostalo
mi je na duši, kot težak kamen.
Bival sem pod streho in moj razgled
je bil siv, razglodan zid. Siloma
sem vodil svoje misli na bele
ceste, cvetoče travnike in dišeča
polja. V zli volji, sem v potrtosti pisal
prve ljubezenske zgodbe.
Brez besede in pozdrava sem hudoben
in neusmiljen preslišal tihe korake,
ki so se bližali ali oddaljevali
po strmih stopnicah.... Potem sem posrebal
svojo prvo skodelico kave.
POSEBNA TEHNIKA
V želji, da bi se postavil pred prijatelji,
sem hotel napisati povest ali nekaj podobnega.
Toda bolj, ko sem poskušal in
se trudil, manj mi je uspevalo, kajti ugotovil sem,
da so vse lepe in najboljše zgodbe že
zdavnaj napisane. Tako mi ni preostalo
drugega, kot da sem pričel prepisovati.
In ker so mi bili že od nekdaj posebno
pri srcu antični pisa
kopija mojega pisanja Horac. Bralci
s pravim darom opazovanja so ugotavljali, da
je v mojih zapisih navdih nečesa starodavnega,
kritiki pa so se razpisali o nekakšni
posebni tehniki, ki da jo uporabljam.
POMISLEK
Prebral sem, da obstaja indicija,
da se v vsaki cevi nahaja luknja.
In to drži kot pribito.
znanosti cel kup dokazov, v katere
zaresno verjamemo in se jim v določenem
trenutku ne upa nihče oporekati.
Toda treba je le malo razmisliti
in prav zares lahko skoraj brez vsakega
napora, že čisto navaden smrtnik
v hipu najde vsaj eno resnico,
ki je danes drugačna, kot so jo
razlagali pred stoletji. Pomislite
samo na lepo okroglo zavaljeno Zemljo,
ki so jo naši predniki zlikali v navadno ravnino.
NEKAKŠEN SIJ
Nekakšen sij, kot gloriola, je obdajal
smehljajoče obraze, bili so kot golobica
sredi vran. Plesali so v svetlečih
sobanah, se skrivali v najzakotnejših
beznicah in lebdeli na leno plavajočih
oblakih. Koliko sladkih besed so
slišala njihova ušesa in koliko
obljubljenih priseg so izpovedovala
njihova usta. Bili so napravljeni
(in so še) v domišljijo in v resnično
pravljico, v nerazdružljivo odvisnost
kupidove strelice. Ko sem prvič opazoval
podobe zaljubljencev, sem vzkliknil,
kakor da sem sam s sabo.
POPOTNIK ŽALOSTNEGA VIDEZA
Žalovalec je s svojim spominom segel
v daljne dežele in prastare zgodbe. Njegove
sanjave oči so boljščale v sedelno torbo
Sanča in preprosta otožnost
je zmajevala z glavo. Kar je nebu po
volji, je pač življenju pogoj. Popotnik
je videl hodeče luči in se preko
Mantielskega polja odpravil v svet.
Pot ga je peljala v nesluteno dogodivščino,
ki jo je zaznaval v svoji domišljiji.
Usoda je nanesla, da se je proti
večeru spopadel s kmetavzi. Nezgoda
se vleče sem čez Pireneje že nekaj
sto let in nikjer ji ni videti konca.
Pesniki, med katere se tako
radi uvrščamo, in ki so nam
tako neizmerno pri srcu,
so od nekdaj ljubili naravne
lepote. Jezera, reke, morja,
gozdove. Da, vse to lahko
najdemo v prirodi in celo
največji ciniki lahko nekaj
poiščejo zase. Naše obale
so tako prepojene s pesniškimi
izlivi, da za dejanskost
skorajda ni več prostora. Zdi se,
da celo morje šumi drugače
kot je bilo slišati od pamtiveka.
GLADIATORJI
Resda, dandanes izgleda tako,
kot da je nekoč, pred davnimi
leti, obstajalo ljudstvo,
po katerem so se kasneje,
zgledovala vsa ostala.
To naj bi bilo pravo, pravcato
ogledalo sveta. In najplemenitejši
cilj kopiranja, ali bolje
onemoglega ponavljanja,
je doseči zrcalno podobo
stare civilizacije. To naj bi
namreč pomagalo izboljšati
način življenja. Nevidno ogledalo žal
ponuja tudi sliko gladiatorskih iger.
SKRIVNI HODNIK
Po nekem dolgem in začè
hodniku je počasi stopal radoznal moški.
Razgledoval se je naokrog
in odkril vdolbino s stopnicami.
Povzpel se je po njih
in prispel do druge, enake vdolbine.
Tej je sledila zopet nova in nova,
bilo jih je brez števila -
skoraj neskončno mnogo.
V eni od njih je mož opazil okno,
in ko je pogledal skozenj,
je v temi zagledal žensko.
Od presenečenja bi skoraj vzkliknil,
a se je v zadnjem hipu moško obvladal.
MODROST
Treba je priznati, da bi večina
vprašanj ostala brez odgovora,
če ne bi bilo modrecev.
je tudi res, da mnoga besedovanja,
ne povedo prav ničesar. Kako se
torej znajti v tej kolobociji
resnice in laži, pretvarjanja in
ugotavljanja. Morda bi bilo veliko
lažje, ko bi spregovoril Bog -
z veliko začetnico, seveda.
verjetno je tudi, da vzvišeni ni
vsemogočen in razen tega, kaj storiti
z nevernimi. Navsezadnje preostane le,
da se žrebe divje oslice prelevi v človeka.
VSE DOBRO
Bilo bi lepo, ko bi z nami
ostajalo vse kar je dobro, in ko
bi vse živelo kot zasajeno
drevo ob potokih voda. A zdi se,
da bi nam kmalu postalo dolgčas
brez grešnikov v velikem
zboru pravičnih. Iz sveta bi
izginili vsi sadisti in mazohisti,
hrumeči narodi pa bi naenkrat
ostali brez zgodovine.
Le kaj bi počelo sodstvo.
Navsezadnje, če bi bilo vse najboljše
kam bi se potem zatekli
naši upi o lepši prihodnosti.
PNEUMATICA CABBALISTICA
Ne razumite me narobe, toda
moram vam povedati, da sem
preplašen. Ne zaradi kakšnega
pogroma, vesoljnega potopa ali
česa podobnega, temveč zaradi
nekega čudnega pisma, ki
je prispelo na moj naslov.
Na kratko rečeno: PISMO
govori o poskusu, kako razumeti
nebesno meglo ali bolje -
kako doumeti nadčutne pojave.
Morda bi bilo popolnoma enostavno
spregledati celotno vsebino, če ne bi
v naslovu pisalo:”Iz drugega sveta!”
ZALJUBLJENCI
Jesensko listje šelesti v parku,
kjer z lahkotnimi gibi drsi
nekaj parov zaljubljencev. Njihovi
mlečno bledi obrazi so obsijani
z luno in neutrudno radovednostjo.
Skoraj neslišni zvoki prihajajo
iz tega posvečenega kraja in v zraku
je komaj zaznaven vonj dehtečih teles.
Naključno mimoidoči, se včasih
zagleda v njihovih očeh
se spomni preteklosti, ko je tudi sam lebdel
sredi teh lesketajočih se kapljic.
Potem naglo umakne pogled
in plane v temo izgubljene noči.
LJUBEZENSKE IGRE
Vem, da gorite od želje, da vam
povem nekaj o ljubezenskih igrah
ali morda še več. Resnici na
ljubo, se mi zdi, da vsi pričakujete
razmišljanje o promiskuiteti, če ne
celo ekspertizo o skupinskih porokah.
Kakšen poseben nestrpnež se je
verjetno že podal na pot spajanja
in razdvajanja ter si obenem
predstavljal olimpijske bogove.
Mene ob tem zanimajo predvsem
pravila, ne toliko v smislu kompliciranih
aritmetičnih računov, kolikor kot
medium v poskusni kletki.
SVEČNIK
Deklica daje svečo v svečnik.
Deček stoji ob strani.
Sveča je m
Vsekakor ne stoji kot je treba.
Deček pravi,
da je deklica nespretna.
Deklica poskuša naravnati svečo.
Njena volja je pristna.
Morda sveča sploh ni zlomljena,
morda je kaj narobe s svečnikom.
Deklica se nasmehne.
Deček prižge svečo.
Senca njenega plamena
pada na bližnjo steno.
AKORD
Veliki načrt je narejen.
Proti večeru možje v okroglih sobah
pripravijo karte,
odrasli deček se pogleda v ogledalo
in se prestavi v središče smešnice.
Pripovedovalci šal
naostrijo svoje koničaste lobanje,
iz rokava potegnejo zgodbe,
človeške vrline zamižijo na eno oko,
akord nemih korakov
požene življenje
med talentirane posnemovalce.
ELIPSA
Moć talentov je brezmejna
kot nasmeh belih duhov
v omamljenosti
ponarejevalcev grimas
na pragu prispodobe,
izmišljene fraze,
konture večnosti,
kjer celo prekršeni dogovori
dobijo svoja opravičila
in kjer se pod oboki
zaupnih pomenkov
obrne kos za kosom
elipsa protokola
v čisto vsakdanjo zmešnjavo.
KOCKA
V vsakem hipu
lahko brez skrbi
pozabimo na protokol,
lahko se naveličamo sladkega petja
in postanih vicev,
lahko se prihulimo
v nejasno slutnjo vsakdanjika,
si zaželimo neskončno veliko spominov,
vržemo kocko
ter v narekovaju
seštejemo sence
v naročju pomladne nevihte.
Potem se odgrne cvetlična preproga,
in opazovalci se zgnetejo nekoliko na stran,
da nas lahko posmeh
zadene v sredico nerodnosti.
JUTRI
Zelena reka
teče v dolgi vijugi
mimo mesta.
Zaporedje dialogov
ustreza napisanemu scenariju.
Mrgoleče hitenje človeka
v večnost poletnega popoldneva
v nekakšno podaljšano zdravico,
v nebo iztegnjenega krika besed,
ki gnezdijo v grlu,
na robu svilenega krila
zdrsne v prelistane knjige,
ali v krogotok letnih ča
iz danes v jutri,
iz davne besede
v apriorno sintetičnost
skrivnostnega prekletstva.
KAPLJA
Iskri pogled gospodične
prodre v nemo hišo starca.
Na širok, peščeni pas obale
se spusti mrak,
večerna sapa
napolni žgečkljive pr
Ukrivljena mičnost
pade kot rosna kaplja
na pričakovanje ugaslega ognjenika.
Ljubljeni ognji
polni barvne obsedenosti
plamtijo kot halucinantne govorice
lesketajočih zanesenjakov.
OBRIS
Tu sem nastanjen
in čakam ko
na poldan.
Trajno uživam.
Oziram se kvišku,
črkujem imena
Besellel, Ooliab, Ahisameh.
V norem ozadju
zaznavam obrise
samotnih ulic,
peščenih prostranstev,
negibnih kipov -
podob polbogov.
Vedeževalec
s tetovirano
ptico na čelu
mirno zre vame,
grbasta tema noči
se zapiše v slovesne obrede
polkrožnih poti.
KLJUKA
Rahlo upognjeni
čakamo na pisavo
zapisano z večno črto
prostranosti.
Na koncu daljave je gora,
peščena ura se steka v čas.
Pogreznjen v dozdevne bleščave
deček pritis
odškrne vrata
ne vidi nič.
Norčav trakec praznine
visi v prazen prostor
kakor smehljaj.
DEČEK V PESKU
I
V svetu besede,
se potegne privid sence
preko širne pokrajine.
Pogled seže v slepoto svetlobe,
Zaslišijo se zvoki
kitare in klavirja ...
Lou Reed in John Cale
prepevata Open house ...
Deček, skoraj še otro
z nasmeškom zre v horizont popoldneva.
Veter raznaša pesek
v bližnje in daljne dežele.
II
Gospod in gospa se sprehajata
blizu roba tišine.
Čas in bivanje
sta si podobna
kot nihanje lista tulipanovca
in lahkotna balerinina stopinja.
Peščena obala je,
svetilnik na robu obzorja,
na obronku griča zori grozdje
v majavi privid neizpetega speva.
Vsakdanjo besedo obkrožajo
venci marjetic, ptičje ščebljanje
in viharno hrumenje razbesnelega morja.
Tako je in vsekakor še več.
Iz neke nenapisane besede
vre misel molčeče otroške pozabe.
III
V dvomu se krha sila spomina.
Zimski večer je in jutro,
postana razmišljanja,
pomlad je, poletje, moj bog
in skoraj že listje odpada.
Deček čemi na obali,
roke zakoplje v pesek.
Črta slepila požene podobe
vrtinčastih fantazmagorij
v razprte dlani.
Dekletce se ziblje v razmajani gugalnici
ob koncu vsakdana.
Šepeta o duši, o poljubu večera
in o znaku brez pravega smisla.
S pogledom ošvrkne pene valov
in zdrsne v sebi lastno odsotnost.
IV
Ura je pozna.
Ulična svetilka brli,
krošnja drevesa meče senco na cesto.
Deček vztrajno odstira zaveso na oknu,
v bližnji hiši. Poglejuje v noč in
seda v udoben naslanjač sredi sobe.
Postopek se ponavlja do jutra.
Mačka, ki ni Behemot,
prede v kotu. Tu in tam si oblizne tačko.
Megličaste sanje so pripravljene
na drobtinice težko pričakovanih odkritij.
Deček v prežeči pozi nočne zveri,
pripravljen na skok, čaka trenutek,
ko bodo vdolbinice sosednjega travnatega grička,
postale neodkrite, divje pokrajine
neznanega planeta.
V
Junaka pričakovanih odkritij
mazilijo mati in žena, deklica,
hčerka in tašča. Obkrožajo ga
ljubeči pogledi devic in
pohotne ustnice lahkoživk.
Cvetlica se osuje
v pobožni spev misionarjev,
njeni listi venevajo
v puščobni svetlobi
kamnite pogoltnosti
konkvistadorjev.
Ah deček, deček v kamnitem stolpu,
v izprijenem prijemu svojega časa,
v objemu dolgolasega tuhtanja,
v mehkem dotiku s prepletajočimi prsti
vilinske pravljice, nežne deklice, zveste laži.
VI
Prazne labirinte možganov
popisujejo peresa sodobnikov
ali apokrifni spisi rasvetljevalcev.
Čudoviti glasovi glasbil
nas odpeljejo v prisluhe temačnih globin
in naše votle vdolbine
se napolnijo z malenkostmi
kot je glas škripajočih vrat
na razmajanih stečajih,
pogled preko širne pokrajine
posajene s sončnicami,
prisluh nemega večera ali
škrtanje zdrobljene otroške kosti
pod avtomobilsko gumo.
Deček stopi iz sence moža
in izbo zalije bleda svetloba meseca.
VII
Bogve ali je vedno zaupati očem
in ali je dobro verjeti
izkušenim onkraj krutih resnic.
Tu naokrog lazijo pokveknjeni opičnjaki,
garjavi psi in priliznjeni slinavci.
Nič ne kaže, da se bo kaj spremenilo.
Včasih komu klecne koleno,
premislek izgine v vetru,
nasmešek dahne pozdrav v slovo,
pljusk vode oblizne čoln,
deček pomaha v pozdrav
in odrine na potovanje - tod naokoli.
Vedeževalka požene slutnje
v skoraj divjino,
napev si izbere melodijo,
ptica zariše lok pod nebesnim obokom.
VIII
Deček se napoji slepeče svetlobe,
iz neba narahlo pršijo nebesne meglice,
prosojna telesa lebdijo nad zemljo,
nekaj zaljubljenih parov drsi v mesečini
pod starimi krošnjami dreves v mestnem parku.
Iz ust počasi, nežno brlijo besede.
Besedam sledijo poljubi
in tem so poznani skrivnostni nasmeški.
Ko pride čas, zapuščeni spomini
zatrobijo kakor fanfare,
strasti razprostrejo krila,
ptica zaniha na nebu,
hiromant se zazre v krivo črto na dlani.
Konture slepila in pravljic prepletajo zgodbo,
reka se skoraj ustavi na poti do morja,
neznani znanci zavijejo gluhi v gluhi gozd.
IX
Oseka je, plima, oseka je.
Nerazložljivo je stanje minljivosti,
kakor sreča smehljaja,
kot objem neznanca ali krik v neskončni puščavi.
Morje je mirno,
podobno močvirnati mlaki,
trepet valov je skrit v gladini bonace.
Srce spokojno, pričakujoče bije v telesu.
V domovini je resda postelja stokrat toplejša
in glasba je bolj valujoča in milo prepeva ptica,
a tam nekje zunaj, vrtoglavo se širi zagnanost
in molitve drhtijo v usodno dvojno daljavo.
Potem se pok razleze preko planjave,
deček in deklica se poženeta v ospredje neomejljiv
X
Pes cvili v noč,
morda kar tako iz dolgčasa.
Pregovori pridejo tjakaj,
kjer plodna tla iščejo tempelj razuma.
Nevesta se prvič obrne v spominu,
mož se šopiri v prvi osebi
brezumnega filma,
vrtiljak se stoprvil zasule,
beseda se v čar duha prepoje,
gizdalin si priviha polizane brke.
Deček ždi v spominu pozabe,
pomisli, da njegovo ljudstvo
živi v pregnanstvu na Zemlji.
Za petami trepeta se začuje šepetanje,
do začetka votle besede je prav tako blizu,
kakor je daleč
XI
Preko mostu odmeva skrivnost coprnije.
Prebujajo se glasovi -
udarec vesla ob val morja,
trk kozarca ob kozarec,
mijavkanje mačke v razvajeni noči,
skovikanje sove,
šelest dolgega krila plesalke flamenca,
cepet bose noge na razgretem asfaltu,
škripanje peska v dečkovi roki.
Zrak se vihari v usodi.
Deklica prinaša dečku posode, male kalupe.
Na peščeni obali
deček oblikuje stolpe,
obzidja, trdnjave in na vekomaj zaspano zibanje blede skušnjave.
Prazen prostor zapolni nestrpnost privida,
brundajoča pesem in obličje nerazjasnjenega spomina.
XII
Graditelj obsijan z gloriolo speva abrakadabra,
vleče začetek v konec, konec v neskončnost,
neskončnost v vogal za prevzeto oblju
iz žmrkajoè
ki v polkrogu senči valove polnemih strahov.
Malo za tem se približa zatišje,
popoldanska siesta.
Korak obstane v zraku,
mačka v skoku, deček v počepu.
Na obalo zanese čoln,
blebetanje pripovedovane zgodbe
postane velika beseda Gospoda,
delnim presledkom sledijo nove sterilne podobe,
tujec zariše krog s kredo,
preko neba se potegne črta najetega slikarja,
deček zamahne z roko in se zamakne v svojo peščeno dlan.
BESEDE JUTRANJIH PREROKOV
I.
Drevo je bilo zasajeno v neprepoznavni davnini,
obrežja so se obrasla s cvetlicami,
vode so se natekle v oceane
in pognalo je prvo pleve.
Nekdo je z nogo udaril takt,
začetek zgodbe je premislil svojo prvo vrstico.
Podrobnosti ornamenta nanizane v ogrlico neimenovanih,
so zaznamovale nerazjasnjene malenkosti,
ženske okraske, žarne daritve, maziljene ščite.
Izgubljeni so se ponovno izgubili.
Vse se je porajalo in izginjalo kakor namišljen prepiknjen balon.
Lončar je oblikov
iz ognja se je izbočil list papirja,
popisan s pradavno pisavo.
Ljudje so se stiskali v kupe in plačevali najemnino
za prostor pod prelomljeno besedo namišljenega gospoda.
II
Počasi so se majavi koraki popotni
potegnili v danes.
Tu je v senci prazne molitve
na preži pomen časa,
lepljivost in vlažnost dneva,
oblika pravilnega loka - obris kožne gube,
mimogrede navržen nasmeh,
zgodovina čarovniške magije
in celo na videz uravnovešen gib
spretne uglaševalčeve ro
Zgodi se, da ta ali oni
opazi pomanjkanje kakšne finese
ali celo izgubo dobrega okusa;
toda prepletanje zamolklih glasov človeških govoric,
molitev in kletev,
vzpostavlja ravnovesje v vsakem primeru.
III
Pomembnost dobrega občutka
zanese prerokovalca
v ekstazo brezumnih užitkov.
Zato je dobro poznati prstne konice,
pogled je potrebno izostriti na razdaljo risovega skoka
in prižgati sveče ob žarnih vencih.
Ah, da. Kako lepo je potem gledati v daljavo,
v umišljeno rezbarijo,
kvadratasto sončno jutro
ali v vozlaste členke muhastih trenutkov.
Milina tišine se spušla po samotnih ulicah
jesenskega žara ali celo obstane v mrtvi točki vrtenj
V nenehnem molku pričakovanega
nas obda čarobni krog neraziskane modrine vesolja.
IV
Predirljiva tožba visi malo pred zdajci,
nekaj pozabljenih spominov se zateče v kot dvorišča razuma;
pust človek se mršči v naslonjaču,
vse je brez haska
pa vendar potrebno kot kamen kamnu,
kot prstanec dlani,
kot bela lisa pozabi.
Tu se prične študij kabale,
pisan svet barv,
radovednost brez konca in kraja,
stopinja neznanca v pesku.
Plesalci zagrnjeni v mrak
se stiskajo v popolno radovednost,
neveste se izvijajo iz pretesnih oblek,
spanec prebuja noč,
vzrok ima na povodcu dejanje.
V
Kar se čuje
je švist plamena goreče trave, sik kače,
zven kapljice vode v kovinski posodi;
kar se vidi
je senca zvijače, je kviš
je iz popka nabreknjen cvet divje rože;
kar se vonja
je smrad postane mlakuže,
je gnojna rana sifilitika,
je zadah pijanega privida izgubljenega iskalca besede.
Večer je. Pesem brenči iz ponarejenega ozadja.
Starci sklonjenih glav, mežikajo v žmrkajoče lestence,
v suho praznino.
Prerokovalec sledi črtam na dlani,
mera ekstravagance je več kot dosledna
svežnju pravljic, zvitem v modrikastem soju lune.
VI
Onkraj zapisanih zgodb
se poslavlja gospa od gospoda
z besedami zbogom, adijo,
še pridi, nikoli pozabljen.
Potem se razvije zastava,
ljudje rjujejo bojne pesmi,
iz krvoločne množice
se zaslišijo kriki slepila.
Razbeljene strasti tanjšajo
porumenele liste pisarjevih analov.
Preteklost se zaobli
v nedokončan ris nedosegljivega pristanišča.
Goljuf sname masko,
signal za zagon viharja sproži znak za začetek privida,
ki se v drncu požene
v pohotno razpredajoče goltanje blodenj fanatikov.
VII
Najboljši prijatelj sprosti molitev.
Magične
Zborovodja naznani začetni takt,
življenje se neslišno steka na patinasto pego spomina.
Iz kombinacije brstečega cveta, varujočega pogleda,
maščevalnega bliska, omahujoče stopinje
in samozavestne kretnje telesa,
se izloči mehka in topla sredica,
volja do bega v milino svetlobe.
V zvestobi do končnosti
se stika nekaj parov nedolžnih rok.
Razkošno svetlikajoča barva poudarja praznino niča
v izginevajočem žaru sledi.
Bralne vaje ponudijo medene nasmeške
in očiščene prispodobe se izluščijo iz prelistanih laži.
VIII
Cvetlični lončki so na policah oken,
prošnja se bliža zahvali,
ogenj zaide iz prvotne smeri,
hvalisavec spodrsne na gladki poti
iz preproste okoliščine v vsakodnevno potegavščino.
Tisoč padajočih aprilskih sapic
drami jutranje žvrgolenje pomladi.
Potlej, kot da je vse drugače.
Otroška trepalnica pade v svetlikajočo metaforo sna,
nedoločljiva meja rime baladne pesnitve
zaniha v zateglosti klica, v elipsi zvoka, v trikotniku sanj.
Drža dečka na planoti
blaznega pogleda megličastega somraka
je podobna zaspanim valovom morja.
Veter razprši padajoče vonjave pijanih čolnov,
plapolajoča svetloba brljivke se razprši preko obzorja pasti.
IX
Znamenje je morda ugodno,
morda krogi in križi
pripeljejo verze v deviške roke.
Pregnanec zvrne zvrhano kupo opojne pijače.
Popotnik se ustavi ob dečku,
z dlanjo ga mehko poboža po laseh;
pogled mu zdrsne preko na široko odprtih oči.
Deček rahlo nagne gl
obdaja ga vonj po pesku in soli.
Črta srca na dlani se za spoznanje prekine.
Usoda srečanja se zatakne
v spletu ponavljajočega znaka na nebu,
ki se izgublja nekje med
somrakom tišine in vrenjem bogov.
Vse je tako blizu roba med tukaj in tam
da izgine kot plašna žival v meglico nejasne beline.
X
Jutranji prerokovalci nabirajo sline.
Zvijače so opuščene tarče starodavnih skušnjav.
Svet je položen v roke dečku
in nekomu, ki pozna na pamet številke ure.
Prične se čakanje na deževje,
na konec ali začetek dneva.
Tajne besede kabale
se pretakajo po predmestnih pasažah.
Užitki za vmesni čas,
dišijo kot medene besede,
ki se ustavljajo na ustnicah
rosno mladih deklet.
Zapletena dejanja oponašajo stezosledce,
ki gnezdijo v pripovedovanih zgodbah pustolovcev.
Pokorni sodelavci usode posedejo po peščeni obali
in se spozabijo nad nagonskim ritmom vrtoglave tišine.
BESEDE STRASTI
I
Poletje. Topel večer je.
Gostje sedijo na vrtu.
Seanse strasti se vrtijo
v koncentričnih krogih.
Vonj po vrtnicah in različnih parfumih
se meša z dehtečo slastjo pohotno prekipevajoče
notranje naslade deviške deklice, odrasle gospe.
Moški možato kontrolirajo pretok krvi,
atrakcija polnočne veščine volje
zdrsne v polmrak
se iz prisotnih izvije vmesna tišina.
Mesečnik obvisi v zraku,
deček kot ponavadi
pusti nasmešek v prostem padu.
II
Sedimo. Včasih se kdo skloni do tal,
o aditivni ali subtraktivni konstanti,
o prepričevalnih blodnjah v črnobele slike ujetega prerokovalca.
Raziskovalna mrzlica traja,
dokler korak ne zastane v jutranjem svitu.
Nekega dne prispe pismo,
ki govori o spremembi vremena,
o okrogli potegavščini iz tisoč in ene noči,
o hibi popolnosti, o dolžnostih svetlobe.
V bližini plesa navadnih ljudi
se verzi hitro utrudijo,
in dolgi poljubi se izgubijo v divjem kriku pobegle ptice.
Dvomi školjk šumijo v ušesih
razbiti delčki uročenega pogleda se zlepijo v celoto.
III
Zrak je pohotno vlažen.
Jezdeci temnih noči
se stiskajo drug ob drugega,
ustnice imajo okus po lubenici.
Podobni netopirju,
krožijo zaljubljenci nad svojimi
pomodrelimi fantazmami.
Gruče deklic in dečkov se razpršijo
po peščeni obali
kot po nareku.
Potovanja stečejo
v srednje dolge razdalje,
pod obok večernice,
v pesniško obsedenost,
v elegantno drseči korak
brezupne združitve skrivnosti z lažjo.
IV
Raziskovalec zamahne z roko proti blodnjaku sveta.
Orbis pictus dobi ime
Oneide, Onondange, Nippising
in potone v inicialke zbiralcev pokrajin.
Sladostrastna omama ovije junaške speve osvajalcev
v zamaknjenost jezdecev votlin.
Hrumenje vetra na premcu ladje
se polega in dviga v svoj slavospev.
Stoletje alkemije
se razteza v frazo neskončne ravnine,
se kot dim razprši v zrak,
izgubljeno presahne
in kot črta pokončno vzravnano
zdrsne v željno prisego bridke laži.
V razpoki na koncu obzorja
požene cvetlica strastnega dvoma.
BESEDE SLEPILA
I
Dolgo potovanje.
Deček je pripravljen postati kip,
njegove roke so naše roke,
njegov glas je naš glas,
njegov smeh je naš smeh
in njegov jok je naše molčanje.
V času vrnitve in času nerazpoznavnih znamenj
drži v naročju našo dlan
in nam na jezik polaga besede
o slepilu podobe dragocene slutnje iz Maldororjeve svetilke.
Na samotni poti poskuša sijati mesec.
Zaslepljeni z zablodami nekega kralja,
ki ni vedel kaj bi z obrnjeno besedo sfinge,
poskušamo v neznosno nedosegljivih višavah
uravnavati artikulacijo čistega zvena glasu.
Vzdihljaj manjšine se ziblje v šumenju nevidne magnetne lise.
II
Ugodje razseka na delce pobočje privida.
Vzdolž razpotegnjene ravni
se sločijo mirni odsevi umišljenih mest.
Izrabljene sile slepih potnikov
izdajajo raznolikost fantomskih učinkov.
Zgodbe prhutajočih duš
si izmišljajo imena novih pesnikov,
privid postaja igralec brez igre.
V kipečem kropu mehča vračanje ukinjanja
vprašanje o analitični tradiciji.
Ogledalo je zlomljeno na dva dela;
Antologija Lyrica Graeca prehaja
v kibernetično jezdenje vesoljskega prostranstva.
Krilata senca prihodnjih srečanj
je onstran razmerja med instinktualno stopinjo
in introjekcijo izgubljenega subjekta.
III
Skrivnosti noči.
Barke se pozibavajo
na valovih mirnih obrežij.
Tedenska poročila govorijo
o lovu na dragoceni del svojega jaza
ali o abstraktni ćrti ukrivljenega spomina.
Dremljemo v naročju blagega spoštovanja,
prepevamo alostinke vihravim nemirom
ali interpretiramo hripavo jecljanje
z zabeleženimi datumi.
Stopinja skrite sladkobe
je verz o iskanju
podzemnih bogov.
Ozadje je brez tišine,
sivi madeži drsečega slavljenja
se vrtijo v krogu.
IV
Divji srd razlivanja gluhe noči,
je kolobar prošnje v mrmrajočo tišino,
je korelativ praznine v sprejemni sobi
pretkano bežnega pomisleka
prevarane žene.
Nemir je pogubno resničen,
v hiši je tujec,
angel ždi v refrenu,
sonata v akordu.
Blaznež zapre oči,
sladka ljubica se staplja v eno
z nabrežjem večnosti.
Porumenela senca izgubljenega jutra
stopa v kratkih presledkih
točno v center ugaslih legend.
BESEDE PRAVLJIC
I
Besede, imena, podobe.
Kralj in kraljica,
palček pa bratec in sestrica,
ki se igrata na polju, v gozdu,
na travniku, morda ob studencu.
Pogumni krojaček pokuka
skozi okno in vzklikne -
ahoj kako lep dan,
tu sredi pravljične zgodbe.
Špicparkeljc pozna deklico
po njenem imenu
in seveda je tudi obratno.
Vseeno. Zgodbe se nizajo,
svetlobni obroči se svetijo
ptice letijo pod robom neba
in zvesti pes laja v tri dni.
II
Pot je zavita v neznano.
Ubrana globina spanca je
v rokah pripovedovalca,
v posnemanju progastega ritma vsakdana.
Na koncu sveta živi sin.
Ime mu je Timur.
Iz kipečega mleka pobere prstan,
zajaha divjega žrebca
in se zagleda v morsko deklico.
Minevajo leta.
Tujec si v glavi naslika strahove.
Zamaje se nekaj prastarih dreves,
prijatelj zapoje pesem,
večerne miline preženejo zmaje,
ob robu napeva mrmra starec,
potem pozvoni zvonec in zgodbe v glavnem je konec.
IZGUBLJENI ČAS
“Izguba časa”, je dejal Franklin,
“to je vse kar nam je ostalo od nakopičenih stoletij.”
Francis C. Scott
Galileo
Nekje daleč od prostranih peščeni obal,
v dotiku s pijanostjo nemirnih sanj,
brez razočaranj in žmrkajočih zvezd,
ždi prerokovalec, pripravljen, da z nogo udari takt.
Blazno hlepeč pogled upira v daljavo
grobov minulih stoletij, zamaknjen posnema
vseveda, vcepljenega v razum sveta.
Z zaprtimi očmi se dviga nad goste oblake,
obseden od neizpolnjene strasti ali od hrepenenja
po spoznanju. Drgetajoča roka sega po teleskopu,
duša se vzpenja v sinji lok neba in pušča
za sabo zlatorumeno pego sonca.
Samota tava vsa prazna v tihi sobi,
domislek zgodnjih ur obišče na pol v svetlobi
na pol v temi.
Glas blodečega ali morda nekaj čisto podobnega,
se zrcali v rosni jutranji travi
in svet postane okrogel, zadosti zgodaj
in niti ne tako zelo pozno,
da bi pretekli, davni čas pozabil,
kaj je potrebno storiti. Rokohitrec nonšalantno
zamahne z roko in se obrne vstran.
Newton
Ko se osamljeno telo dvigne nad zemljo
in se prazen vonj potegne čez ravnino davnine,
srh spreleti človeka, kakšna čista dišava
napolni prostor, na steni zapoje ura
in človeška vera dobi pogum. Nesrečna roka
se stegne v pozdrav nesmrtnika, ki vabi v višave spoznanja.
Samotna gospa ali gospod v puščobnem kraju
iščeta sled stare poti, nekdo se ziblje v gugalnici,
ne vedoč za skrivnost zadnje zaprte karte.
Dragulj je odkrit, na nebu ni več skrivnosti.
obelodani vse kar zamika spoznati razum.
Globoko v priklon se skloni nejeverni Tomaž,
instrumenti hrumeče zaigrajo, pompozno, posvečeno pesem.
Beseda je tukaj, izmučena, tiha, otožna. Kar bilo je v centru,
je daleč ob strani. Adijo, zbogom za vedno prastari spevi.
Zdrav razum je zagrenil blodnjak sladkih sanj.
Freud
Usodno znamenje utopljenih glasov
iz daljave, iz srepe blaznosti in odsotnosti,
neznansko samotno šepeta veter. Za našo vsakdanjost
pogrošen izdelovalec prividov
ponuja laž ali resnico za pravilen odgovor.
Izgon iz raja je verjetna dokončnost. Ta svet
ni ne razvidna jasnina ne zgolj privid, iluzija.
Preluknjana videnja sanj zacvetijo v nemoči,
deklica povesi glavo na prsi, ko izgovori
nespoznavno ime. Preganjanec skrije obraz v dlani,
sled išče ujetnik obzorja. Proces duha, slepeče
belo perilo odloženo obleži v temnem kotu
zatohle sobane. Enak sebi in drugemu,
odrasel človek sede
zapeljan od napuha in moralnih spoznanj,
svoja odkritja. Usta, pripravljena na laži,
se krivijo v grozi razkritega jaza.
Nekdo nas sprejema v naročje, nekdo nam ponuja laži,
v zraku visi trenutek edine resnice. Magične mej
so kakor na dlani pa vendar nedotakljive kot plašna žival.
Odsev
To nebo, ta neskončna prostranost, ta neizmerna
razsežnost duha. Da. Vem. Blesk svetlobe. In potem
trajanje. Vera v privid, v vonjave cvetlice, v nič
in v vse. Opevanje konca... brez konca in kraja;
navkljub vsem zagonetnim spoznanjem. Zmagoslavno
dvigniti glavo in reči - Nikoli zbogom. Nekaj podobnega
kroni, se v skriti misli ohranja, odpira zastrta vrata
in razbistri zamegljene poglede. Deček prislanja uho k prividu
daljne obale in čisto majhno drobno dekletce mu
poklanja šopek travnatih rož. Trenuten lesk odpira
neskončno razsežnost, ki znova in znova vabi v svoj objem.
Samotna duša prepotuje v hipu razdaljo tišine
in glasnih spoznanj. Na pisani poti se ustavi gospod
ali berač, cigan ali čisto navaden sodoben popotnik.
Potem se oglasi trobenta in dan v hipu preide v mrak.
Slabo prikrite želje izginejo v sanje, piščali noči
zaigrajo budnico zatajenim drhtenjem, napev
obudi nedotakljive razsežnoti smehljajočega raz
Počasnost izdiha je nesmrtna sapa, je komaj začetek
ali zgolj obotavljiva nerodnost stopicljanja na mestu.
Tugo Zaletel
POSLANSTVO VRVOHODCA
AVTORJEVA BESEDA
Kadar človek govori ali piše o samem sebi, ponavadi težko loči med iluzijo subjekta in realnostjo objekta. Kljub temu ostaja sled, čistost sledi kot težnja k realnosti ali morda konec konc
Vsekakor se piscu prvenca ne prispodobi govoriti o “velikih stvareh”. Vse kar mora storiti je to, da poskuša pisati čim boljše pesmi. Mislim, da so moje pesmi „sled-spomin“, ne kot ostanek „nečesa“, temveč kot nekaj, iz česar poskušam razbrati razliko med preteklostjo in časom, časom, ki ponuja naša spoznanja in naša pričakovanja.
Morda bi za svoje pesmi lahko izbral misli o tem, da se vse začne v knjižnici: v knjigah, pisanju, citatih. Torej se nič ne začne, kot pravi Jacques Derrida. Samo drsenje ali izgubljenost, iz katerih ne moremo. Obstaja le beseda-pesem, ki potuje po sledi dejanskosti in se izgublja med iskanjem resnice, imaginarne podobe in poetične fantazije.
Mislim da predvsem v pesnitvi Deček v pesku razmišljam o pesmih kot o iskanju čarobnosti, ali morda o filozofiji, ki ne potrebuje “pokrajine” in o poeziji, ki je morda sled nekakšne umišljeno-resnične pokrajine. Postati del nečesa kar je v nas pa vendar ne obstaja – to je poezija.
Prisotnost pomeni biti tu, ne samo za oči. Iskati željo Drugega in misliti o skrivnosti naše želje.
Toda – kdo sploh lahko zadovolji želji drugega in obenem ugodi svoji želji?
ZORAN PEVEC
KAZALO
ZAPISI POZABLJENIH 7
Nepojasnjena malenkost 8
Zrcalni blodnjak 9
Dogodek 10
Oddaljena predmestja 11
Nevidni sopotnik 12
Privid 13
MM 14
Konture slepila 15
Gibalo prostora 16
Svetilnik 17
Pretiravanje 18
Zločin 19
Ples mask 20
Srečanja 21
Lepak 22
Portret 23
SKODELICA KAVE 24
Novice 25
Slutnja 26
Na klancu 27
Gospodična 28
Tišina 29
Neslutena podoba 30
Skodelica kave 31
Posebna tehnika 32
Pomislek 33
Nekakšen sij 34
Popotnik žalostnega videza 35
Naravne lepote 36
Gladiatorji 37
Skrivni hodnik 38
Modrost 39
Vse dobro 40
Pneumatica cabbalistica 41
Zaljubljenci 42
Ljubezenske igre 43
Svečnik 44
Akord 45
Elipsa 46
Kocka 47
Jutri 48
Kaplja 49
Obris 50
Kljuka 51
DEČEK V PESKU 52
BESEDE JUTRANJIH PREROKOV 65
BESEDE STRASTI 76
BESEDE SLEPILA 81
BESEDE PRAVLJIC 86
IZGUBLJENI čAS 89
Poslanstvo vrvohodca 93
Tone Pavček o ciklu Deček v pesku 98
Avtorjeva beseda 99
CIP – kataložni zapis o publik
narodna in univerzitetna knjižnica, Ljulbjana
821.163.6-1
Pevec, Zoran
Zapisi pozabljenih / Zoran Pevec- - V Ljulbjani: Društvo za revitalizacijo literature, 1996
ISBN 961-6219-01-4
60029696
Zadnja sprememba: 2006-08-25
aciji
ev k slepilu sledi.
Literarna znanost, ki bi se vendarle morala odlikovati s svojo humanistično naravnanostjo in odprtostjo, se pogosto pokaže v luči ene najbolj ozkosrčnih strok. Verjetno gre tukaj za nekakšno iz ljubosumja in iz strahu pred izgubo ugodnih pozicij porojeno cehovsko avtocenzuro. Cenzura v kakršnikoli obliki pa avtomatično postavlja pod vpra
Ker pa tudi sam - v največkrat obojestransko nezadovoljstvo - na nek način pripradam stroki, sem pravzaprav v zadregi vedno, kadarkoli mi pride v roko pesniška zbirka ali katerakoli druga knjiga, ki bi moral o njej izraziti svoje mnenje. In nič čudnega torej, da se v takšnih situacijah pogosto
Zanimivo je, kako si človek z leti pridobi sposobnost hitrega gibanja skozi vso to potencirano shizofrenijo. A se kljub temu še vedno vsakokr
Tudi, ko sem prebral rokopis pesniške zbirke Zorana Pevca Zapisi pozabljenih, sem se soočil z omenjeno dilemo. Mislim pa, da je prav poezija tista literarna zvrst, ki vendarle dopušča nekoliko več asociacijskega prostora. Tovrstna bivanjska dimenzija pa že omogoča vsaj delno blažitev začetne zbeganosti.
Priznati moram, da so me v pesmih Zorana Pevca najbolj prijetno presenetile dosledno in suvereno v prostor postavljene pradavne izkušnje. Tudi tiste, ki so zaznavne še edinole na absolutno simbolni ravni. Te izkušnje pa v prostoru in v luči današnjega trenutka ne delujejo kot fikcija, ne kot spomin, pač pa zgolj in edino kot dejstva. Iz tega lahko potegnemo zaključek, da Pevčevo poezijo v prvi vrsti odlikuje trdnost. Pesnik namreč niti v enem svojem verzu ne zabrede v mlakužo resigniranega ugibanja in četudi je že po naravi vrvohodec, se giblje povsem zanesljivo. Če bralcu ob njegovem artizmu že zastaja dih, tedaj zastaja zaradi dovršenosti njegovega gibanja. Zoran Pevec je prav gotovo tiste vrste pesnik, ki se v svoji biti še kako zaveda pomembnosti poslanstva, in zato tudi manj pozornemu bralcu ne skuša podtikati kakšnih lapurlatističnih ekshibicij. Kar je vredno še posebne pozornosti, je dejstvo, da si avtor ne natika spačene maske hermetizma in esteticizma, kar pa ne pomeni, da so njegove pesmi preveč enostavne ali celo banalne. Ne, umetniški vtis, ki ga bralcu zapustijo te pesmi lahko mirno prištejemo med trajne estetske vrednote. “Zapisi pozabljenih” so pesmi, razumljive na nek za sodobno slovensko poezijo neobičajno priljuden način in prav to v bralcu vzbuja zaupanje. S tem, ko se je odrekel maskiranju, je Zoranu Pevcu pravzaprav uspelo vzbuditi zanimanje za nadaljevanje njegove “zgodbe”. To pa je že odlika, ki je v sodobni slovenski poeziji prej izjema kotpravilo.
TONE PAVČEK O CIKLU DEČEK V PESKU
Pesmi iz cika Deček v pesku so dvignjene v neko obredno skrivnostnost zavezujoče in dovolj razprte vsem, ki se jim hočejo približati. Sipkost peska in sinjost dečka pritegneta z glasbo, ki jo od nekod, morda iz sebe samega
poznam.
at, ko javno nastopim s svojim mnenjem o knjigi, ubadam z vprašanjem, ali mi je uspelo vzpostaviti vsaj optimalno odgovoren odnos. Odgovoren v smislu poštenosti do avtorja, do stroke, do bralca, do samega sebe in navsezadnje tudi do knjige.šaj avtonomnost stroke. Težko bi me kdo prepričal, da imamo Slovenci zato relativno malo uspešnih pesnikov, ker smo na splošno netalentirani. Nekaj prav mračnjaškega pa vidim v tem, kako se včasih podeljujejo “licence” nekaterim pesnikom. Literarna stroka se pogosto obnaša tako oholo, da bi bilo nemara smiselno razmisliti o ukinitvi vseh državnih subvencij za potrebe te znanosti. Tisti, ki bi preživeli z lastnim delom, bi potem nemara smeli določati nekatere kriterije. sprašujem: “Je moje mnenje bralca, mnenje kritika, teoretika ali mnenje ustvarjalca”?sikovalca.
e kot otrok na tla. Genij praznuje
Naše glave, polne laži, se razbistrijo, kratek rez
oprezni koraki se bližajo Lacanovemu malemu a,
včasih se glasno zakrohoče.
Pogovor teče o rektifikaciji,
sega v točko pomembne intuicije.
Med tem, ko svileno čipkasta melodija
avo,
najdaljši trenutek življenja -
formule so tik pod korenom sredinca.ku poletela ptica,a.
je načeta v valovih odbijajočih od skalnih obal.
Preštevanje oboževalcev somračnih svetišč,
ke.kaal novo posodo,ega dela svetlobe,bopijancu do prve gostilne.e veljave.
Deček spotikajoč se spopada
s slišal sem, znano je, to je ključ do uspeha.
k,
čas se napihne v pravi trenutek,
radovedni obrazi žmrkajo v mrak,
večerna sapa se prepreda
s šumečimi valovi morja.
ne na kljuko
t uraipombe.sov,
enda zlomljena. in za hipA zeloA, vendaruda svetlem
NARAVNE LEPOTE
Tako je vtelji, je postal prva
Bila je
glavo se mu svetlika in žmrka
kakor svetilnik mornarju v temni noči.
Včasih povesi glavo, kajti njegova
v zapuščeni, na pol razpadli hiši.
na steni
rej
se je že v rosni mladosti, takoj ko sem
“Diavolo!”, kot je nekoč zavpil
uro spanja, razlagalec za razloček
mati je zgodovina - tekmec časa.
a lesa.
|
